Edo Lunar iz Naklega na Gorenjskem zaradi 50-odstotne invalidnosti spodnjih okončin na daljše razdalje uporablja invalidski električni skuter. "Nekaj korakov sicer lahko naredim, se mi pa zgodi, da mi noge popolnoma odpovejo," pojasnjuje. Konec lanskega julija se je odločil, da se bo z vlakom iz Kranja odpravil na morje v Koper. Svoj prihod je tako kot vselej skrbno najavil Slovenskim železnicam (SŽ) in do cilja prispel brez večjih težav. "Nazaj grede pa so me v Ljubljani pozabili na vlaku," pripoveduje Lunar, ki se je iz Kopra vračal 30. julija. "Že med vožnjo sem želel sprevodnika vprašati, kako bom v Ljubljani izstopil, a ga ni bilo na spregled. Računal sem, da bo tako kot po navadi: najprej izstopijo vsi potniki, na koncu pridemo na vrsto invalidi. Zato sem se po izhodu vseh preostalih potnikov postavil pravokotno na vrata in odložil potovalko na peron. Na izhod sta čakala še en potnik na invalidskem vozičku in njegova osebna asistentka." Toda namesto da bi se pojavil kdo s klančino, se je vlak začel premikati. "Mislil sem, da se bo vlak le malo prestavil, a vrata so se zaprla in odpeljali smo se proti Zidanemu mostu," se spominja Lunar. O dogodku so želeli nemudoma obvestili osebje. Ker nikogar ni bilo na spregled, so pritisnili na SOS-gumb, "a ker se ni nihče odzval, je osebna asistentka mojega sopotnika odhitela iskat sprevodnico in jo našla šele, ko je bil vlak že na pol poti do Litije," razlaga Lunar. Sprevodnica je poklicala v Ljubljano in sporočila, da je na peronu ostala Lunarjeva potovalka. Kot je še povedal sogovornik, je predlagala, da oba pozabljena potnika izstopita v Zidanem mostu, kamor je bil vlak namenjen, in tam prestopita na drug vlak za Ljubljano, kar sta tudi storila.
Ukradena potovalka
Tu pa se zgodba ne konča. Po prihodu na železniško postajo Ljubljana je Nakelčan izvedel, da njegove potovalke niso našli, zato je poklical policijo: "Precej hitro so prišli, a so mi rekli, da mi ne morejo pomagati, ter mi svetovali, naj se naslednji dan zglasim na Policijski postaji Kranj, da naredijo zapisnik. Z menoj je bil le varnostnik, od SŽ ni bilo nikogar," je povedal Lunar. Po dobrih dveh mesecih (20. oktobra) je prejel obvestilo policije o zaključku postopka. Policija je ugotovila, da je šlo za tatvino, o čemer je obvestila tudi Slovenske železnice. Sogovornik je na Slovenske železnice poslal zahtevek za odškodnino v višini 1500 evrov, saj je bilo v potovalki, kot je pojasnil, veliko vrednih reči, med drugim tudi tablični računalnik in korekcijska očala. "Slovenske železnice je nemogoče priklicati, na pisni zahtevek so mi odgovorili šele konec decembra. Napisali so, da je moj zahtevek v obravnavi in naj pričakujem odgovor po novoletnih praznikih," je pojasnil. Neodzivnost Slovenskih železnic je bila tudi razlog, da se je obrnil na medije.
Še dolga pot do dostopnosti
Neljubi dogodek je po mnenju Eda Lunarja le vrh ledene gore. "Slovenske železnice so še daleč od dostopnega prevoza za osebe z invalidnostmi," je prepričan. "Dvigalo, ki vodi do podhoda, je velikokrat pokvarjeno, osebje ne ve, kje so klančine, ki jih invalidi potrebujemo za izstop, ne zna brati obrazcev za najavo. Zaposleni niso sami krivi, ker niso usposobljeni, to je naloga vodstvenega kadra, ki pa je očitno ne opravlja," je kritičen Lunar.
Z njim se strinja tudi Primož Jeralič z Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), ki vsak dan uporablja vlak. "Včasih je za težave kriv človeški dejavnik, včasih pa infrastruktura. Tudi meni se je zgodilo, da osebje ni znalo uporabiti klančine, zato nisem mogel izstopiti, vlak pa je odpeljal. Vlak so morali ustaviti in preusmeriti nazaj na postajo, da sem lahko izstopil," razlaga Jeralič. Kot primer neprimerne infrastrukture navaja preozke perone za postavitev klančine. "Težav je ogromno, o njih mi pripovedujejo tudi naši člani – od tega, da so se peljali v vagonu za kolesa, ki je popolnoma neprimeren za potovanje, do tega, da so jih pozabili in so morali izstopiti na drugi postaji in si sami organizirati prevoz do cilja," našteva Jeralič in ob tem opozarja na težave senzornih invalidov, ki ne dobijo dovolj informacij. "Pri NSIOS nas žalosti, da v letu 2024, ko imamo vse informacije na telefonih, govorimo o neki osnovni dostopnosti do javnega potniškega prometa." Še vedno namreč vozijo vlaki, neprimerni za osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke, saj so preozki, da bi lahko vozički šli normalno noter. "Potem se ljudje po zadnjici povzpnejo in spuščajo po stopnicah, voziček jim posebej dajo na vlak, vožnja pa poteka v predprostorih, ki so popolnoma neprimerni, saj je v njih prepih," je ogorčen Jeralič. Osebje se teh težav zaveda in želi pomagati, meni Jeralič, a opozarja, da niso oni tisti, ki odločajo. "To je vodstveni kader SŽ, ki bo moral to spremeniti, in kakršno koli opravičilo, da se to ne da, je zame osebno in tudi za našo organizacijo NSIOS nesprejemljivo. Brez vsakršnih zadržkov lahko rečem, da je dovolj."
SŽ: To se redko zgodi, a za nas je že samo en tak primer preveč
Na Slovenskih železnicah so poudarili, da je zagotavljanje prevoza potnikov z omejeno mobilnostjo zanje izjemnega pomena, in obsodili vsakršno napako, "tudi če je šlo za splet okoliščin kot v tem primeru. Primer je pokazal, da je prišlo do šuma v komunikaciji med osebjem," so zapisali. In kako so ukrepali? "To se res redko zgodi, a za nas je že samo en tak primer preveč. Zato smo k reševanju pristopili skrajno resno, ustrezno ukrepali in obravnavali vpleteno osebje. Vse procese smo ponovno preučili, z gospodom, ki se mu je to zgodilo, smo tudi v stiku za srečanje, da pridobimo širšo uporabniško izkušnjo in tako vidimo, ali lahko procese še kaj optimiziramo." Kot trdijo, so primer v obravnavo vzeli takoj po dogodku in bili s potnikom v stiku po telefonu. Edo Lunar jim je odškodninski zahtevek pisno posredoval 24. septembra lani, odškodnino v višini 1200 evrov pa so mu odobrili šele minuli ponedeljek (15. januarja), potem ko smo jih za pojasnila prosili mi. Pred tem so mu ponudili 800 evrov, "zaradi zmanjšane vrednosti predmetov v primerjavi z novimi, saj stvari z uporabo in časom izgubijo vrednost".
Ob tem so dodali, da evropska uredba (2021/782) o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu določa, da mora potnik sam paziti in nadzorovati ročno prtljago, ki jo ima s seboj. Železnica ne prevzema odgovornosti za stvari, ki jih je potnik vzel s seboj. Najpozneje decembra 2025 pa bodo Slovenske železnice morale prevzeti odgovornost za nedostopnost javnega železniškega potniškega prometa invalidom, saj takrat poteče 15-letni rok, ki ga določa Zakon o izenačevanju invalidov (ZIMI). Ta med drugim določa, da morata upravljavec javne železniške infrastrukture in prevoznik javnih linijskih prevozov v železniškem prometu prilagoditi vlake in drugo železniško infrastrukturo za gibalno in senzorno ovirane invalide.
Težave, s katerimi se soočajo osebe z invalidnostmi v železniškem potniškem prometu, so tokrat pod drobnogled vzeli tudi v oddaji Koda.
