V Domu odbojke sede v Rakovljah, ki je po besedah glavnega trenerja Simona Božiča edina dvorana, ki je vse leto pripravljena za trening sedeče odbojke, me je pričakal prešerno razpoložen in mi povedal, da so tu gostili že ekipe z vsega sveta. »Iz Ruande, Kitajske, Poljske, Nemčije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, pa še koga sem pozabil,« je naštel in pripomnil, da so med svetovnim prvenstvom leta 2022 v Sarajevu, ko je izbruhnila ukrajinska vojna, dvorano odstopili Ukrajinkam, ki so njihove največje tekmice. »Prej smo imeli zato precej hladne odnose, s tem našim dejanjem pa se je to spremenilo.« Med klepetom se nama je pridružila tudi 29-letna kapetanka ekipe Lena Gabršček, ki se je pripeljala iz Ljubljane, kjer dela na Olimpijskem komiteju Slovenije. »Vsa dekleta imajo službe in trenirajo v svojem prostem času, pripeljejo se z vseh koncev Slovenije, tudi z Obale, kar je res neverjetno,« je pripomnil Božič. Ekipo sestavljajo Jana Ferjan, Senta Jeler, Mira Jakin, Suzana Ocepek, Klara Vrabič, Vesna Pogačar, Tija Vrhovnik, Barbara Kocmur, Ukrajinka Valentyna Brik, ki je nedavno dobila slovensko državljanstvo, in kapetanka Lena Gabršček.
Lena, ste odbojkarica od glave do peta in od leta 2015 tudi kapetanka slovenske sedeče odbojkarske reprezentance. V tem športu, pa čeprav ste brez ene roke, ste tako rekoč od otroštva. Od kod ljubezen do odbojke?
Lena: Pravzaprav od osnovne šole. Od nekdaj sem ljubiteljica vseh vrst športa, ampak so se mi zdeli ekipni športi vedno bolj zanimivi od individualnih, ker sem pač tak tip človeka. Najverjetneje je k ljubezni do odbojke največ pripomoglo to, da jo začela igrati starejša sestra, in potem je bilo nujno, da jo igram tudi jaz. Imela sem srečo, ker je bila moja tedanja učiteljica športne vzgoje res izjemna in v tem, da sem brez roke, ni videla nobene ovire. Zaradi nje se pri športni vzgoji nikoli nisem počutila drugačne. Če mi je nekaj šlo, mi je pač šlo, morda tudi zato, ker sem gibalno spretna in sem vedno našla svoj način. V osnovni šoli sem začela igrati v odbojkarski ekipi in mi je bilo zelo všeč, največja težava je bila, da nisem imela prilagojene proteze. Takrat so se na Soči morali prilagoditi moji športni dejavnosti, saj sem nosila električno protezo, ki se zelo hitro pokvari in je draga, tako da je bil takrat to največji izziv. Odbojka je šport, pri katerem je dobro imeti dve roki, zato so tudi pripomoček morali prilagoditi temu. Zanimivo je, da kot otrok nisem razmišljala, da brez ene roke ni mogoče igrati odbojke, in verjetno sem jo tudi zato začela igrati. Ko danes pomislim na to, bi bila bolj logična izbira kakšnega drugega športa, ampak takrat se je vse skupaj naravno zgodilo, kot se je, in zagotovo imata za to največje zasluge moja sestra in učiteljica iz osnovne šole.
Simon, tudi vi ste že vse življenje povezani s športom – bili ste uspešen metalec krogle. Kako pa ste vi pristali na mestu trenerja sedeče odbojke?
Simon: Do odbojke me je pripeljala družinska tradicija, saj so moj oče in vsi moji strici – prihajam iz kar velike družine, oče je imel šest bratov – vsi igrali odbojko. Oče naju je z bratom vedno vlačil s sabo na treninge in na tekme, tako da ni bilo kakšne druge izbire.
Oba sta torej družinsko povezana s tem športom in oba sta začela s klasično odbojko. Zakaj in kako sta presedlala na sedečo?
Simon: Na srednješolskih tekmovanjih smo se srečali z Adijem Urnautom, ki je bil profesor športne vzgoje na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, jaz pa sem takrat pomagal kot trener na Prvi gimnaziji v Celju. Potegnil me je za rokav in je rekel: »Zakaj pa v ekipi nimaš neke naše odbojkarice?« Šlo je za Leno Gaberšček. Poklical sem jo in Lena je prišla na trening, a dolgo sploh nisem opazil, katera je. To je bilo leta 2011. Takrat sva se z Leno spoznala in se dogovorila, da pridem pogledat trening ženske ekipe sedeče odbojke, ki jo je treniral Adi Urnaut. Prvič sem trening zamudil, ko sem prišel, so bile igralke že pri kosilu (smeh), na drugi trening v Celje pa sem prišel pravočasno in se že takrat zaljubil v ta šport. Spomnim se, da sem bil po tistem treningu zelo utrujen, saj sem ves čas tekel za žogami in jih podajal igralkam, Adi pa se je smejal in me kasneje podučil, da dekleta vse zmorejo sama. In tako sem prišel v svet sedeče odbojke, kjer sem še danes.
Lena: S sedečo odbojko sem se srečala pred Simonom – prvič so me poiskali, ko sem bila v osnovni šoli, ampak takrat sem bila še premajhna. Spomnim se, da sem šla v Kanal ob Soči na en trening sedeče odbojke, ampak se potem nisem odločila zanjo. Ko sem bila že srednješolka, pa me je neko poletje poklicala Anita Urnaut in rekla, da se pripravljajo na evropsko prvenstvo, ter me povabila zraven. Takrat sem začela hkrati trenirati sedečo in stoječo odbojko, ki sem ju v srednji šoli lahko kombinirala, ko sem začela študirati, pa se to ni več dalo. Od klasične odbojke sem se zaradi nesoglasij v klubu sicer poslovila že v srednji šoli. Moram pa priznati, da se sprva nisem mogla poistovetiti s sedečo odbojko. V nasprotju s Simonom pri meni to ni bila ljubezen na prvi pogled. Eden od razlogov je bil gotovo ta, da so bile vse igralke precej starejše od mene, drugi pa, da sem v sedeči odbojki postala invalidka, medtem ko so me v stoječi odbojki, tako kot pravi Simon, vsi dojemali kot čisto navadno punco. Biti del invalidske ekipe v času najstništva je bil zame velik izziv, kasneje pa sem se tudi jaz navdušila in zaljubila v ta šport.
Kakšne pa so ključne razlike med klasično in sedečo odbojko?
Simon: V pravilih niti ni tako velikih razlik, mogoče to, da lahko blokiraš servis. S tem so poskrbeli, da je malo več igre. Druga stvar je, da sediš in ne smeš dvigniti zadnjice – če jo dvigneš, je to napaka in točka za tekmeca. Prav tako je igrišče manjše, igra pa je dosti hitrejša kot pri klasični odbojki, ker je lok žoge nižji in žoga takoj pade na tla. Vedeti morate, da v najboljših ekipah žogo udarijo prav tako kot pri navadni odbojki ali pa še močneje.
Lena, predstavljam si, da je moral biti to za vas res velik preskok, sploh ker imate popolnoma zdrave noge.
Lena: Ko sem začela trenirati sedečo odbojko, mislim, da smo na svetu trenirale zgolj štiri igralke brez roke. V resnici je za nas sedeča odbojka največji hendikep, ker imamo zdrave noge. Velikokrat rečemo, da so za nas noge mrtev tovor oziroma dodatno breme, ker si lahko dejansko hitrejši, če nimaš nog. Saj si pri premikanju pomagamo z nogami, ampak igralke brez nog so res neverjetno hitre. Tako da imeti obe nogi in biti hkrati brez ene od rok, ki so ključne pri odbojki, je velik izziv, ampak mislim, da smo dokazale, da se da.
Simon: V naši ekipi so štiri igralke brez roke, kar je fenomen v svetovnem merilu. Na zadnjem tekmovanju, novembra v svetovnem pokalu v Kairu, so bile na igrišču naenkrat tri odbojkarice z eno roko. Toliko jih nima nobena druga ekipa.
V Kairu ste se borili za vstopnico za letošnje paraolimpijske igre v Parizu, a vam žal ni uspelo. A boj za nastop na paraolimpijskih igrah še ni končan. Še zadnjo priložnost za uvrstitev boste imeli med 4. in 9. aprilom na kvalifikacijskem turnirju na Kitajskem. Kdo vse bo na drugi strani mreže?
Simon: Danes smo izvedeli, da se bomo pomerili z Nemčijo, Japonsko, Mongolijo in Poljsko. Če se želimo uvrstiti na paraolimpijske igre, moramo vse štiri premagati.
Ste že igrali z njimi? Kako zahtevne so tekmice?
Simon: Poljakinje redno premagujemo, ne vem, kakšne so Japonke, nismo jih videli, ampak nazadnje, ko smo igrali z njimi, so nas premagale s 3 : 0, prej pa nikoli nismo z njimi izgubili nobenega niza; glede na uvrstitve na azijskih prvenstvih mislim, da smo mi močnejši. Mongolke smo videli zdaj v Kairu in nam niso kos, tako da pričakujem, da bo najtežja tekma z Nemčijo, ki smo jo v polfinalu na evropskem prvenstvu sicer premagali.
Nanizali ste že kar nekaj izjemnih uspehov, med njimi je tudi srebrna medalja z lanskega evropskega prvenstva v Italiji. Katera tekmovanja in dosežki vam največ pomenijo?
Lena: Že samodejno vedno rečem nastop na paraolimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, ker je pač ta paraolimpijska izkušnja tako posebna, kot vsi pravijo. Drugače pa je zame to kolajna leta 2015 pred domačim občinstvom v Podčetrtku, ko smo osvojili bronasto medaljo, ker sem bila takrat, če se prav spomnim, tudi prvič kapetanka. Pa četrto mesto na svetovnem prvenstvu leta 2022 v Sarajevu. Mislim, da smo se takrat znova spet postavili na svetovni zemljevid, ker smo imeli vmes malo krize, in zrasli v očeh odbojkarske množice. Potem pa sledi lansko evropsko prvenstvo v Italiji, čeprav smo bili razočarani, ker smo si seveda želeli zlate kolajne. Ampak mislim, da si nimamo kaj očitati in je bilo res vse skupaj nekaj posebnega; vsako tekmo smo dobro odigrali, tako da je bila ta srebrna kolajna skoraj tako kot zlata – no, čeprav bi zlata prinesla vstopnico za Pariz. Ampak verjamem, da bo Pariz še prišel.
Simon: London je bil zame res presežek, saj sem komaj dobro prišel in dve leti prej nisem niti razmišljal, da bi se kdaj lahko udeležil tako velikega tekmovanja. Potem je kar nekaj igralk nehalo, vsi so nam napovedovali, da se bo ta naša odbojka sesula, a smo leta 2013 dobili medaljo na evropskem prvenstvu na Poljskem in potem še eno, dve leti pozneje, v Podčetrtku. Verjeli smo vase in tudi v Sarajevu smo odigrali v redu ter se odlično pripravili na evropsko prvenstvo v Italiji. Drugo mesto nas je malo potrlo, ker je bilo najbolj nehvaležno, a to le zato, ker je bil v igri Pariz.
Kot ste dejali, je Pariz še vedno dosegljiv in stiskali bomo pesti, da vam na Kitajskem uspe premagati vse tekmice. Ne nazadnje ste prejemniki naslova športnik invalid leta 2023, ki ga vsako leto podeljujeta Društvo športnih novinarjev in Olimpijski komite Slovenije. Čestitam! Naslov je prvič dobil ekipni šport. Kaj vam nagrada pomeni?
Simon: Osebno mi pomeni zelo veliko, ker vidiš, da so se neke stvari končno prestavile in da nate ne gledajo kot na drugorazrednega športnika. S tem so tudi priznali, da vidijo naše uspehe in trud. To pa je pomembno predvsem za nadaljnje rodove. Včasih koga, s katerim se pogovarjamo o sedeči odbojki, povabimo, naj pride in se preizkusi, pa odvrne: »Eh, kakšna sedeča odbojka, to je kar nekaj.« V resnici pa ne vem, ali nas je že kdaj kdo premagal; tudi odbojkarji nas ne morejo premagati, če resno igramo.
Lena: Prvič je bila v kategoriji športnik invalid leta izbrana ekipa, zato se mi zdi, da je to še toliko večje priznanje, ker smo res majhna država, in imeti ekipo v športu invalidov je znanstvena fantastika, imeti tako uspešno ekipo pri tem pa je misija nemogoče. To, da že toliko časa uspešno premagujemo vse ovire, ki jih je res veliko, mislim, da je vredno take nagrade, ki smo jo dobili. Kolajna z evropskega prvenstva je pravzaprav samo češnja na vrhu smetane in res sem ponosna in vesela in mislim, da smo vsi v ekipi čutili enako.
