Za pisanje te knjige, se vsaj zdi iz predgovora, je prišla močna vzpodbuda tudi s strani gluhe skupnosti. Kako močno ste vpeti vanjo in kaj vam je ta pomenila na poti do tega, da ste izdali knjigo?
Že med samim pohodom po Slovenski planinski poti sem s svojim notranjim glaskom, s katerim sva močna zaveznika že od tistega leta, ko sem prvič začutila, da sem osamljena, »neslišana«, izključena iz družbe z besedami, kot so »Ni ti treba tega vedeti«, »Ah, ni to pomembno«, »Pusti to, ni pomembno«, »Ti tega ne moreš, ker ne slišiš in boš težko sledila.« ... zavezala, da bom izdala knjigo, v kateri bom opisala Slovensko planinsko pot skozi moje oči, doživetja s poti ter najrazličnejša razmišljanja, ki so se mi porajala med potjo. Sedaj nisem več tako vpeta v gluho skupnost kot nekoč, ker dajem prednost družini in najbližjim, vedno pa nosim čut odgovornosti do gluhe skupnosti nasploh. Delala sem z gluhimi in ljudmi, ki so skrbeli in organizirali aktivnosti za gluhe. Ko bom znova čutila ta notranji klic in hrepenenje po vnovičnem sodelovanju, se bom vrnila med nevladne organizacije. Sedaj, ko delam v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, in to v vrtcu pri gluhih in naglušnih malčkih in otrocih, je skupno učenje znakovnega jezika in komuniciranje v znakovnem jeziku z njimi toliko lepše. Razumem in vem, kaj pomeni, ko ne slišiš celo življenje. Razumem, kako je, ko kljub nošenju slušnega aparata ne razumemo ljudi, če jim ne odčitavamo z ust, zato sedaj predajam vso svoje znanje in izkušnje tja, kjer podpiramo k učenju in uporabi znakovnega jezika. Ideja, da bi pisala knjigo, je prišla iz mene. Še sedaj ne dojemam, da je knjiga res že zunaj. Zdi se mi, kot da je nisem pisala. (Smeh.)
Gluha skupnost se v zadnjem času močno povezuje tudi preko pohodništva, povezuje se tudi s slišečimi ljudmi, podobno kot je pohodništvo pred več kot 100 leti delovalo povezalno za skupnost Slovencev: kako močno se torej gore pomembne za gluhe posameznike, kaj nosijo v sebi, kakšen navdih predstavljajo?
Težko posplošujem. Vsak gluh posameznik pohodništvo doživlja drugače. Nekaj gluhih, ki je nekoč živelo na kmetiji v predelih gora ali hribih, kjer so morali pešačiti daleč, da so prišli do stvari, danes obožuje pohodništvo zgolj zato, da podoživijo občutke iz otroštva. Danes pa mnogi hodimo zaradi gibanja na svežem zraku. Nekatere gluhe, ko izvedo, da gluhi organiziramo pohode ali srečanja v planinskih kočah, privabi komunikacija med nami v planinskem domu ali med pohodom. Največji navdih, ko gre za organiziranje pohodov ali aktivnosti za gluhe, je predvsem misel na sproščeno komunikacijo v krogu ljudi, ki smo si »podobni«. Dodatno težo predstavlja lokacija srečanja, saj prihajamo iz različnih krajev po Sloveniji in je to še toliko bolj mamljivo.
Pred začetkom poti so vam mnogi pot odsvetovali, pa vendar ste se odločili za pot. Kakšen je bil proces pred začetkom in kateri strahovi so bili prisotni? So se kateri kasneje uresničili?
Na veliko srečo sem optimistka in borka po naravi. Vse, kar si zamislim, uresničim. Z zavedanjem sem sedem mesecev pred odhodom na transverzalo vsak dan delala na tem, da sem se fizično in psihično pripravljala na prvi dan transverzale. Pred začetkom poti pa sem dojela, da bom celo pot hodila sama in to kar 617 kilometrov po razgibanih poteh. Dojela sem, da se bom znašla na določenih predelih gora, kjer me je bilo nekoč že zelo strah in to sama, brez moževe podpore. Leta 2015 sva se z možem prvič odpravila na transverzalo, misleč, da jo bova prehodila v celem kosu. To pa je preprečila moja nepripravljenost in neustreznost planinske opreme. Transverzalo sva osvajala po delih in jo zaključila 1. avgusta 2017 na sočnem Jalovcu. Strah me je bilo, da se morda kdaj fizično in psihično ne bom mogla kosati s potmi, ki bi se mi zdele prenevarne. Da mi vreme ne bo služilo. Da me bodo znova izdale bolečine v križu, gležnjih ... Da bom srečala medveda in divje prašiče na primorskem delu transverzale. Strahu je bilo ogromno, pa še sploh nisem začela s hojo. Smeh. Zahvaljujoč knjigam ljudi, ki »dihajo« v naravi in z njo, sem si takrat, ko so se pojavili strahovi med potjo, rekla, da moram hoditi dan za dnem, žig za žigom. Kar je najbolj pomembno, v svojem ritmu. Da moram sodelovati z naravo in goro. In ko se mi bo zdelo, da mi bo pretežko, naj počivam. So se pa vsi strahovi uresničili, razen medveda, in sem vse uspešno prebrodila. (Jupiii!) Ko sem se bližala cilju Slovenske planinske poti, sem se bala tega, da se bom zredila (smeh) in da bo telo doživelo šok, ko bo čutilo, da ne hodi več tako daleč. Slovenska planinska pot je bil eden od najboljših načinov, kako si zares vzeti čas zase in komunicirati s seboj. Je pa res, da sem bila takrat samostojna podjetnica in sem bila sama sebi šef – kar se tiče dopusta in je bilo lažje upravljati s časom.
Zapišete: “Potrebovala sem tišino in vnovično izkustvo, kako komunicirati brez slušnega aparata in nič slišati, ne sebe ne drugih, ter se zanašati na druga čutila.” Kako pomembna je izkušnja brez slušnega aparata, kaj vam je prinesla pri poti po transverzali?
Od devetega meseca starosti nosim slušna aparata. So bila pa večmesečna obdobja, ko sem bila brez njiju. Včasih kar tako, včasih pa z razlogom. Brez njih pa sem seveda, ko spim, ko sem pod tušem, ali ko me od ušesnih oliv peče rana na ušesu. Izklopim ga tudi, ko testiram kakšno glasbilo, ali oddaja vibracije ali ne, ali pa ko česa nočem slišati. Brez slušnega aparata se znajdem precej dobro, kar sem želela tudi dokazati sama sebi pri poti po transverzali. Sicer pa sem bila že sedem mesecev v času priprave na transverzalo brez nošenja slušnega aparata. Med potjo pa so bili izzivi, kako komunicirati z ljudmi, ki sem jih srečala, spoznala. Potrebujem namreč čas, da se navadim na artikulacijo novega sogovornika, kar je ta pot še potrdila. Malo nas je takih, ki smo vešči v odčitavanju z ustnic, je pa res, da moramo močno napeti oči, da poskusimo razumeti sogovornika. S slušnim aparatom bi samo malo bolje razumela, kar pa ni zanesljivo, saj sem odvisna od odčitavanja z ustnic in ne od poslušanja. Pri poti pa sem se soočala s tinitusom. Tako moteč glasek v glavi, ki je venomer »piskal«, in tu bi lahko zapisala, da brez slušnega aparata lahko slišim samo tinitus. (Smeh.) Mi je pa lažje shajati skozi vse, ker imam gluha starša, predvsem mamo, ki čisto nič ne sliši, kakor tudi moža, ki je tudi gluh in se lahko z njim vsak dan pogovarjam v več jezikih. Res prija malo srbščine in srbskega znakovnega jezika poleg vsakodnevne uporabe slovenščine in slovenskega znakovnega jezika.
Knjiga je prepletana s pohodniško stezo, opisi narave in opazovanjem sveta okrog vas, ki ga dojemate drugače kot slišeči: tako vam na primer v oko pade napis na klopci “Prisluhni” in se vprašate, čemu lahko prisluhnemo, spet kasneje se v nekaterih stvareh okarate, da morda nečesa niste dobro prebrali z ustnic sogovorcev: kaj vam je pravzaprav prinesla ta pot, kasneje pa tudi knjiga v smislu samorefleksije?
Te besede, ki so mi padle v oko, so avtomatično prišle iz mene. Gluhi živimo po merah slišečih in verjamem, da mnogi niso pomislili, kako bi opisali nekaj, da ne bi nobenega izključili. Med potjo sem tudi razmišljala o izrazih, ki jih gluhi avtomatično zaradi šolanja in bivanja s slišečimi uporabljamo v znakovnem jeziku, recimo prisluhniti – tu se skriva beseda sluh in pokažemo kretnjo, ki je ob ušesu namesto pri očesu, pogovarjati – tu se skriva beseda govor in pokažemo kretnjo, ki je ob ustnicah namesto pri dlaneh. Skratka, znakovni jezik je kompleksen jezik in tako živ. Pot mi je dala spoznanje, da je kljub majajočemu življenju zaradi večnega prilagajanja slišečim moja prirojena gluhota darilo življenja zame in da naj se nikoli ne predam, ko se bom znova čutila izključeno.
Poleg tega je knjiga preplet zgodbe s poti in zgodbe vašega življenja, neverjetne odpornosti in trdoživosti: na kaj ste morda najbolj ponosni pri obeh poteh, ki jih opisujete in katere so ovire, ki se jih spominjate kot najtežjega vzpona oz. poti z največjo bolečino?
Največja bolečina je bila tista, ko sem čutila, da sem tako sama. Mislila sem, da sem premagala ta občutek osamljenosti, ki me je pestila vsa tista leta, ko sem bila v redni šoli. Po nekaj dneh, pred polovico poti, v visokogorju, sem se duševno zlomila, in ker ni bilo nikogar ob meni takrat, sem samo hodila naprej. To je bilo tako spoznanje, da ni enostavno vse pozabiti in da bodo bili trenutki, ko bom spet nekaj takšnega doživela. Ta dan pa je bil čas za spravo z osamljenostjo. Odpustila sem sebi in si rekla, da nisem edina, ki je doživlja komunikacijsko stisko in odpustila vsem tistim, ki so me zbadali zaradi nevednosti. Najbolj pa sem ponosna na dve privzgojeni lastnosti: vztrajnost in borbenost. To dvoje mi je res pomagalo, ko sem želela obupati in zaviti domov.
Pred kratkim sem zasledil, da je nekdo zapisal, da zaradi polževih vsadkov identiteta gluhih počasi izginja, identiteto gluhega pa omenjate v knjigi tudi vi: kako jo razumete in kaj menite o njenem izginjanju?
»Ali si srečna, da si gluha?« je eno od mojih osebnih vprašanj o določanju identitete gluhih. »Ja!« je moj odgovor. Pri določanju identitete mi pomagajo podatki z resničnimi dejstvi o življenju in kulture gluhih, s katerimi se istovetim. Kaj je lahko enako gluhim osebam in osebam s polževim vsadkom? Ko gremo spat, plavat, se tuširat, damo tisti, ki nosimo slušni pripomoček, ta pripomoček dol. Ali takrat kaj slišimo? Zagotovo ne. Identiteta gluhih počasi izginja, z mojega vidika, predvsem zaradi neuporabe znakovnega jezika in nesprejetosti njihove gluhote v krogu ljudi, kjer se nahajajo. Osebam s polževim vsadkom po pričevanjih drugih ljudje iz medicinske stroke, predvsem iz ljubljanske regije, svetujejo nujne vaje govora, odsvetujejo pa učenje in uporabo znakovnega jezika, češ da naj bi kvaril govor. Uporabniki znakovnega jezika pa močno svetujemo učenje znakovnega jezika, kajti ko slušni pripomoček ne bo deloval več, bo znanje znakovnega jezika veliko bolj prav prišlo pri komunikaciji. Poskusite si zamisliti, da ne slišimo več in da tudi noben slušni pripomoček ne pomaga več. Takrat se moramo soočiti s tem, da nam mora sogovornik vedno pisati na papir ali računalnik, ker ne znamo odčitavati z ustnic ali uporabljati znakovni jezik. Si tega resnično želimo doživeti? »Mi kretamo/uporabljamo znakovni jezik za človekove pravice« (ang. We Sign for Human Rights«) je slogan Svetovne federacije gluhih ob letošnjem mednarodnem dnevu znakovnih jezikov, ki ga obeležujemo 23. septembra, in to tudi veliko pove.
A obenem je življenjska pot podobna transverzali: včasih človek odide po napačni poti in se nato vrača, da napravi pravilen zavoj. Kam vas bo pot vodila v prihodnje, česa si želite, sploh v povezavi s skupnostjo gluhih?
Želim si, da bi se v ospredje postavil čut in skrb za vse generacije gluhih in ne denar. Gluhi smo tudi ljudje in prepotrebni komunikacije. Odnosi, ki so se krčili med nami zaradi zgodovine dejanj, ki so razdvajale odnose, bi se morali izboljšati z mislijo na boljšo prihodnost in skrb drug za drugega. Ker je bilo veliko škode narejenega, je med nekaterimi starejšimi gluhimi sedaj to težko vse spremeniti, saj travmo se ne da hitro odpraviti, pri mladih je pa sprememba mogoča pri tistih, ki znajo razmišljati z lastno glavo. Moja pot danes ob sodelavcih v službi, ob možu in hčerki vodi do malčkov, ki so izgubili sluh, da se naučimo znakovnega jezika skupaj z njihovimi starši in svojci. Pot pa ni in ne bo lahka, saj so najbolj ranljivi ravno njihovi starši in svojci, ki so pod vplivom različnih informacij o sami uporabi znakovnega jezika. Kako to spremeniti, pa vsi vemo, da je za to vedno potreben čas, posluh in vztrajnost.
Tema letošnjega mednarodnega tedna gluhih je Inclusion Deafness. Ste zelo aktivni, ravno planinstvo pa se tesno povezuje z inkluzivnimi akcijami v planinskih kočah, v katere ste bili nekoč bolj vpeti. Kako vi vidite možnost večje inkluzije gluhih v današnji svet?
Za gluhe osebe, predvsem močne uporabnike znakovnega jezika, med katerim sem tudi jaz, je s slišečega vidika opazno, da smo samosvoji. Da se neradi družimo s slišečimi. To je zato, ker vsak dan živimo po meri slišečih in se vsak dan prilagajamo. Ko se srečamo gluhi oziroma uporabniki znakovnega jezika, smo tako polni veselja, da končno lahko sproščeno komuniciramo v nam skupnem jeziku, ki ga najbolje razumemo – v znakovnem jeziku – in to kar ves dan! Ja, s slišečimi se bomo pogosto pogovarjali le o osnovnih stvareh: kako si, kako je doma, kje delaš in tako dalje. Po petih minutah pogovora se komunikacijsko »čutimo«, da ne moremo več nadaljevati pogovora, ker nismo sproščeni ali pa nas vleče k nekomu, s katerimi bi brez zadržkov komunicirali. Možnost inkluzije gluhih v današnji svet vidim predvsem v aktivnosti in druženju gluhih na javnih površinah, kajti z medsebojnim komuniciranjem v znakovnem jeziku se gluhi opolnomočijo, potrebna so tudi formalna in neformalna izobraževanja v lastnem jeziku, kar je naša osnovna človekova pravica, omogočiti je potrebno polno vključevanje v aktivnosti, ki jih organizirajo organizacije, ki so seznanjene z gluhoto in znakovnim jezikom, s kulturo gluhih in kulturo znakovnega jezika, prav tako tudi poznavanje zgodovine gluhih, krepiti je potrebno identiteto gluhih, opolnomočiti družine gluhih otrok in jih vključiti v naše aktivnosti, prilagojene za njih ... Slogan »Nič o nas brez nas!« tudi veliko pove. Gluhi (z izkušnjami!) se moramo vključevati v pogovore, ki se tičejo nas, bodisi na državnem nivoju, na lokalnem nivoju, kjerkoli. Ni ustrezno, da nekdo, ki nikoli ni doživel gluhote kljub temu, da pozna značilnosti gluhih in njihove težave ter izzive, zastopa gluho skupnost. To še zdaleč ni enako temu, da nas zastopa gluha oseba. Če bi nastopala gluha oseba, sem prepričana, da se v vsakemu od nas zbudi strahospoštovanje. Tako kot meni, ko na odru spremljam osebo z gluhoslepoto, ki predstavlja težave oseb z gluhoslepoto in izzive, s katerimi se soočajo. Dobim kurjo polt, celo solzico sreče, da sem samo gluha in ne slepa. Ko pa stopim do te osebe, da bi se zahvalila, se naučim novega jezika, njihovega jezika. In najin notranji svet postane lepši, močnejši za nadaljevanje »hoje po poteh« neutrudnih izzivov.
Vabljeni z Majo Kuzma Ganić po Slovenski planinski poti in tudi po poteh njenih misli o gluhoti in osebni rasti s knjigo Odločena iti po neznanih poteh.
