Na začetku meseca, natančneje 4. januarja, smo zaznamovali svetovni dan brajice, pisave za slepe in slabovidne, ki omogoča pretvorbo pisane besede v tipno obliko. Svetovni dan brajice zaznamujemo 4. januarja, saj se je na ta dan leta 1809 rodil njen izumitelj Louis Braille. Sam je oslepel v zgodnjem otroštvu, pisavo pa je izumil leta 1824, ko je bil star 15 let.
Brajica je poseben sistem dvignjenih pik, ki ga lahko s prsti berejo slepi ali slabovidni. Posameznikom, ki tiska ne morejo videti, omogoča branje in pisanje ter tako predstavlja bistveno orodje za dostop do informacij in komunikacijo z drugimi. Pomembnost brajice se kaže pri izobraževanju in zaposlovanju. Brez nje bi bili slepi močno omejeni pri dostopu do pisnih gradiv in opravljanja šolskih in drugih nalog.
"Brajev glasbeni zapis za slepe je po različnih deželah še vedno aktualen"
Neva Laščak je prof. glasbe, dolgoletna učiteljica glasbe z mnogimi izkušnjami, ki poučuje na Centru IRIS v Ljubljani, prav posebej pa se je posvetila načinu glasbenega zapisa v brajici. O zgodovini notnih zapisov v brajici pravi: "Na Centru IRIS imamo danes le še nekaj malega precej obrabljenih ostankov notnih zapisov v brajici iz preteklih let. Nekateri so še izpred druge svetovne vojne, zvezani v zvezke, ki pa s higienskega vidika več ne ustrezajo današnjim standardom, zlasti zaradi preperelega in umazanega papirja, na katerem je zmaličen glasbeni zapis v brajici. Veliko teh knjig je žal romalo tudi na smetišče."
Precejšnje zasluge za doprinos k uveljavljanju in uporabi glasbenega zapisa v brajici na Slovenskem gredo po besedah Laščak predvsem skladatelju in violinistu Karlu Jeraju. Laščak pravi: "Jeraj je ves čas svojega delovanja pred drugo vojno in še nekaj let po njej iskal obliko, kako z glasbo obogatiti slepe in slabovidne, vojne invalide in mladino. Po njegovi smrti, leta 1951, se je družbena klima hitro spreminjala in uporaba glasbenega zapisa je žal počasi tonila v pozabo."
Laščak izpostavlja, da je brajev glasbeni zapis za slepe po različnih deželah kljub uporabi sodobnih zvočnih pripomočkov in računalniških programov, ki omogočajo učenje po slušni poti, še vedno aktualen. Dodaja: "V vseh letih pedagoškega dela s slepimi sem zasledila literaturo iz različnih dežel in celo domačo, ki je od te najstarejša, saj sega v obdobje takoj po drugi svetovni vojni. Leta 2004 sem obiskala Konservatorij za slepe in slabovidne v Pragi, kjer je glasbeni zapis v brajici še zelo živ, saj ga učenci zelo spretno uporabljajo pri pouku posameznih inštrumentov kot tudi pri pouku solfeggia. Njihova knjižnica premore precejšnje število različnih partitur, ki so jih prepisovali v brajico. Pritegnila me je njihova metoda poučevanja slepih, ki sem jo z nekaterimi izbranimi učenci začela preizkušati tudi na našem takratnem Zavodu za slepo in slabovidno mladino (danes Center IRIS)."
Glasbeni zapis je mednarodno priznan in veljaven po vsem svetu. Vendar se lahko od države do države pojavljajo manjše razlike. Za poglavitni vir znakov glasbenega zapisa danes velja New International Manual of Braille Music Notation, izdan v Zürichu leta 1996, ki so ga potem prevedli v različne jezike. Laščak opozarja, da vendarle nekatere razlike med posamezniki jeziki so: "Razlike v zapisu so lahko predvsem v pozicioniranju nekaterih oznak za lažjo orientacijo, kot so npr.: naslov določene skladbe, pesmi, oznaka tonalitete, taktovskega načina, začetne oznake za tempo in izvajanje. Lahko se razlikujejo oznake za desno, levo roko ipd., označevanje taktov, oznake inštrumentov, delov skladb, posameznih glasov, zlasti v vokalni in vokalno-inštrumentalni glasbi, kjer so v rabi nacionalni jeziki. V partiturah za inštrumente s tipkami,kot je npr. klavir, lahko zapišemo posamezen del skladbe najprej za desno roko in nato isto število taktov še za levo roko ali pa levo in desno roko takt pod takt, kot je praksa v ZDA. Na različne načine se prav tako lahko uporabljajo tudi določene krajšave notnega zapisa: npr. ponavljanje posameznih taktov ali melodičnih fraz, melodičnih in ritmičnih sekvenc ipd., saj je dejstvo, da horizontalen in enolinijski zapis v brajici zavzame veliko več prostora kot grafičen notni zapis za videče, ki je vertikalen in večlinijski.
Za pretvarjanje grafičnega notnega zapisa v linearni zapis v brajici strokovnjaki uporabljajo različne programe, tako tudi Neva Laščak spremlja nova dognanja na tem področju: "Sprva sem za zapise in prepise literature, zlasti za pouk solfeggia, uporabljala program Winbraille (Wbr), kjer sem preko tipkovnice lahko pisala direktno v brajici. Omenjeni program pa sedaj nadomešča sodobnejši in bolj zmogljiv program Duxbery. Lansko leto sem začela uporabljati še program GOODFEEL (Dancing dots, ZDA), ki omogoča pretvorbo grafičnega notnega zapisa v brajev glasbeni zapis po določenem sistemu. Programska oprema je zlasti prikladna za obsežnejše partiture, ker je možnost napak minimalna."
Vendar pravi, da se zaradi kompleksnosti glasbenega zapisa za slepe tega niso nikdar učili vsi učenci: "Pred leti, ko je bilo na Centru IRIS več slepih otrok, sem v osnove glasbenega zapisa za slepe uvajala le tiste izbrane učence, ki so bili tega sposobni in so bolj ali manj ljubiteljsko igrali kak inštrument na elementarnem nivoju. Pouk je vedno potekal v povezavi z individualnimi potrebami posameznega učenca glede na izbrani inštrument, kjer sem teoretično znanje vedno združevala z ustrezno zvočno predstavo." Pri posameznih inštrumentih pa prihaja tudi do razlik zaradi narave posameznih inštrumentov: "Pri godalih je na primer treba zapisati oznake za uporabo loka, pri orglah je potrebno zapisati še pedal in tako dalje. In za vse to so potrebni še dodatni znaki. Zaenkrat sem zapisovala le lažje skladbice za klavir ter nekaj literature za kljunasto flavto. Poznavanje glasbenega zapisa je tudi za slepe nujna podlaga, ki je še predvsem potrebna za globlji študij glasbe. Z glasbenim zapisom za slepe praktično lahko zapišemo čisto vse, kar vsebuje grafični notni zapis za videče, tudi orkestrske partiture, če smo že pri tem. Obstajajo le nekatere razlike v metodiki poučevanja in sicer glede na naravo zapisa za slepe, ki ni vizualen in ne omogoča prostorske predstavljivosti, ki je značilna za grafični zapis; vse to pa slepemu ne povzroča težav, ker gre za drugačno percepcijo. Ponekod je glasbeni zapis za slepe mogoče celo enostavnejši, saj slepemu npr. ni potrebno znati brati not v različnih ključih zaradi sistema oktav, prav tako je tudi enostavnejši zapis akordov, ki temelji na uporabi znakov za intervale, in lahko bi se še kaj našlo. Še zlasti se glasbeni zapis za slepe dobro obnese pri pouku solfeggia, kjer je slep otrok lahko istočasno v koraku z videčimi, saj mu zapis omogoča branje in izvajanje, bodisi ritmičnih ali melodičnih vaj in hkrati tudi zapis vseh drugih potrebnih teoretičnih znanj kot so: intervali, akordi, lestvice ipd. V svoji pedagoški praksi sem imela nekaj učencev, ki so pouk izbranega inštrumenta obiskovali izven naše ustanove ali v glasbeni šoli in sem jim pomagala z glasbenim zapisom za slepe. Zelo sem vesela in štejem za lep uspeh, da se je učenka, ki pouk obiskuje na Glasbeni center Edgar Willems v Ljubljani, lahko udeležila državnega TEMSIG 21 iz solfeggia in dosegla zlato priznanje. Gradiva za pisni in ustni del smo pripravili na Centru IRIS. Prav tako smo na Centru IRIS pripravljali tudi vsa potrebna gradiva za učenca iz OŠ Prebold, ki je trikrat zapored dosegel zlato priznanje na državnem tekmovanju Glasbena olimpijada v organizaciji Glasbene mladine in bil visoko uvrščen tudi na mednarodnem nivoju."
Neva Laščak meni, da lahko na področju brajevega glasbenega zapisa še veliko naredi: "Glasbeni zapis za slepe je zame velik izziv, že odkar delam s slepimi otroki in bo to zagotovo ostal tudi v prihodnje. Z leti sem si na tem področju počasi nabrala nekaj znanja, še zlasti pa je zame pomembno praktično delo kot tudi izkušnje z različnimi učenci. Želim si, da bi na tem področju svoje delo lahko še nadaljevala in nadgrajevala, da bi bil glasbeni zapis za slepe lahko dostopen tako slepim otrokom na osnovni stopnji glasbenega izobraževanja, kot tudi tistim, ki bi se želeli vključiti tudi v nadaljnje glasbeno izobraževanje."
"Glavni namen razvijanja linearnega zapisa strukture spojin za slepe je bil spremljanje pouka na vsakodnevni ravni"
Nina Žuman je profesorica kemije na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Z raziskavo zapisa kemijskih formul v brajici so začeli zaradi vpisa dijakinje, ki je postopoma izgubljala vid, v redni izobraževalni program na ljutomerski gimnaziji. Žuman se spominja: "Dijakinja je s težavo spremljala učne vsebine naravoslovnih predmetov, kot sta kemija in biologija, saj ni bilo prilagojenih učbenikov naravoslovnih predmetov za slepe osebe. Preden smo pričeli z razvijanjem zapisa za lažje spremljanje pouka, smo preverili, ali že obstaja kak sistem zapisovanja oz. prilagoditve pri zapisih strukturnih kemijskih spojin za slepe osebe pri kemiji in biologiji. Ker nismo našli ničesar, kar bi bilo primerno, smo pričeli z razvijanjem lastnih prilagojenih zapisov. Idejo za linearni zapis kemijskih spojin smo dobili iz računalniškega programa SMILES, v pomoč je bil tudi že razviti linearni matematični zapis, ki se je uveljavil pri matematiki. Glavni namen raziskave je bil omogočiti slepim učencem in dijakom spremljanje pouka na vsakodnevni ravni pri omenjenih predmetih in opravljanje splošne mature iz omenjenih predmetov."
Na začetku raziskave , ki sta jo opravili dijakinji Ema Bojnec in Daša Žuman pod mentorstvom prof. Nine Žuman, so najprej preverili, ali že obstaja linearni zapis strukture kemijskih spojin za slepe že obstaja. Žuman dodaja: "Sledilo je zapisovanje predloga linearnega zapisa za posamezno kemijsko spojino. Te predloge so potem prebrale slepe osebe in po branju poročale, s kakšnimi težavami so se pri tem soočale oz. podale komentarje na prebrano. Sledili so popravki linearnega zapisa in na koncu še potrjeni linearni zapis strukture spojin za slepe. Pri postopkih zapisovanja sta sodelovali tudi učiteljici kemije za kemijsko pravilnost prilagojenih zapisov." Vendar se pri tem soočili tudi z različnimi težavami: "Težave so bile predvsem z zamenjavo določenih zapisov. Okrogle oklepaje v brajici v zapisu (.)(.)(.)N(..) lahko slepa oseba pri hitrem branju zamenja z atomom vodika ali s številom 8. Nadomestili smo jih z oglatimi oklepaji, prav tako smo uvedli zamenjavo znaka za dvojno vez [=] za zapis \2 vez, primer [HO][HO] S[=O][=O] v [HO][HO] S[\2 vez O][\2 vez O]. Zamenjavo smo uvedli tudi za zapis trojne vezi. Z linearnim strukturnim zapisom kemijskih formul je možno zapisati večino spojin, ampak so nekatere od teh težje berljive in imajo zato slepi pri prepoznavi več težav. Takšen primer so večciklične spojine in spojine, ki imajo multiple dvojne vezi pri določevanju geometrijskih izomerov le-teh. Prav tako je zaznava otežena pri heterocikličnih aromatskih spojinah. Te spojine smo izpustili pri obravnavanju z linearnim zapisom in jih nadomestili z opisom spojin. Pri zapisu osnovnih kemijskih reakcij večjih težav ni bilo. Pojavile so se težave pri zapisu določenih organskih reakcij, pri katerih so reaktanti in produkti del spojin, ki jih je že v osnovi slepi osebi težje prebrati."
Žuman pravi, da lahko slep učenec, dijak ali študent učni vsebini sledi z zapisovanjem na računalnik s prilagojeno programsko opremo in preverjanjem zapisanega s pomočjo brajeve vrstice: "Seveda se mora pred tem seznaniti s pravili zapisa pri določenem predmetu. Pri spremljanju vsebin mu je v pomoč učitelj strokovnega predmeta, ki se mora prav tako seznaniti s pravili zapisa. Učitelj pomaga s sprotno razlago določenih komponent zapisa v linearni obliki. Potrebno je prilagoditi učna gradiva, preverjanja in ocenjevanja znanja in tudi učitelj oz. profesor mora biti pripravljen več delati z učečo se slepo osebo. Seveda je največ odvisno od motivacije slepe osebe. Ta mora namreč sprejeti pravila linearnega zapisa spojin in jih tudi vsakodnevno uporabljati pri zapisovanju obravnavanih učnih vsebin. Omenjeni zapis je mogoče uporabljati tudi v visokošolskem izobraževanju, vendar je, kot sem omenila, odvisno od motivacije dijaka in pomoči učiteljev strokovnih predmetov." Vendar pri zapisih obstaja tudi sivo polje, ki je za linearen zapis zelo zahtevno: "To so večciklične spojine in spojine, ki imajo multiple dvojne vezi. Prav tako je zaznava otežena pri heterocikličnih aromatskih spojinah in pri zapisu oligo- in polisaharidov, beljakovin ter polimerov. Torej vse spojine, ki so sestavljene iz več monomernih enot, ki so med seboj povezane in bi bil linearen zapis kemijske formule pri branju z brajevo vrstico zelo obširen."
Žuman zaključuje: "Glavni namen razvijanja linearnega zapisa strukture spojin za slepe je bil spremljanje pouka na vsakodnevni ravni in omogočiti opravljanje splošne mature iz kemije slepi dijakinji, ki jo kemija zelo zanima. Pred razvitim linearnim zapisom je bilo opravljanje splošne mature iz tega predmeta zanjo skoraj nemogoče, saj do sedaj matura iz kemije še ni bila prilagojena za slepe osebe. Odziv je bil pozitiven, saj je dijakinja zelo uspešno opravila splošno maturo iz kemije. Linearni zapis strukture spojin je bil preverjen le s strani majhnega števila slepih, zato si želimo, da bi omenjeni zapis bralo čim več slepih oseb, ki jih zanima naravoslovje. Na ta način bi lahko določene zapise še bolj dodelali oz. spremenili glede na povratne informacije večjega števila udeležencev v raziskavi. Zapis si želimo razširiti po svetu in s tem morda pri slepih osebah tudi vzpodbuditi več zanimanja za naravoslovne predmete."
Obetajo se tudi spremembe standarda slovenske brajice
Mateja Jenčič je učiteljica na Centru IRIS in predsednico Komisije za slovensko brajico, ki je nastala pri TIFLO sekciji Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije. Poudarja, da je treba notni zapis v brajici vključiti v standard slovenske brajice, prav tako pa pravi, da je lahko raziskovalna naloga Linearni zapis strukture spojin za slepe dobra osnova, da učitelji kemije slepim približajo tudi to področje. Vendar izpostavlja: "Sicer so osnovni kemijski zapisi, zapisi kemijskih formul in vezi, definirani v linearnem matematičnem zapisu, ki je nastal na podlagi LaTeXa. Oba zapisa, tako linearni strukturni zapis kemijskih formul kot linearni matematični zapis, nista brajeva zapisa in zato tudi nista del standarda brajice."
Jenčič pravi, da se je zadnja večja sprememba na področju brajice zgodila v letu 2016, ko je Komisija za slovensko brajico objavila dokument Standard slovenske brajice - posodobitev slovenske 6-točkovne brajice. Jenčič pravi: "Spremembe v brajici so se seveda v praksi pojavljale že veliko prej, na primer pri prilagajanju učbenikov. Ker dotedanji standard iz leta 1974 ni vseboval znakov, kot je na primer @, so se prepisovalci v brajico morali znajti sami. Podporna informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) je slepim približala pravila zapisa v črnem tisku, zato so se jim tudi pravila v brajici lahko prilagodila. Novosti na tehnološkem področju in udejstvovanja slepih na področjih, ki jim v preteklosti niso bila dostopna, so bistven dejavnik za spremembe v brajici. Zaradi hitrega razvoja jih pričakujemo pogosteje kot do sedaj. Eno izmed področij, ki bi jih bilo potrebno vključiti v Standard slovenske šesttočkovne brajice, so manjkajoči matematični zapisi za geometrijo in množice. Učitelji matematike so namreč opozorili, da so le ti aktualni, še preden slepi učenci začnejo uporabljati podporno IKT in Linearni matematični zapis." Zaradi specifike naravoslovnih predmetov se slepi za študij teh predmetov ne odločajo pogosto, kar potrjuje tudi Jenčič: "Predstavlja jim dodaten izziv, saj vsebine teh študijev pretežno temeljijo na vidni zaznavi. Pri vključevanje slepih v študijski proces so ključnega pomena dostopna elektronska gradiva. To pomeni, da jih slepi lahko uporabljajo s pomočjo podporne tehnologije. Nekatere univerze v tujini imajo oddelke, ki študentom s posebnimi potrebami nudijo podporo pri vključevanju, poleg tega tudi izvajajo raziskave na področju inkluzije, podporne IKT in oblikovanja za vse."
Jenčič dodaja: "Obstoječi standard šesttočkovne brajice ne vsebuje notnega zapisa. Ta je sicer v osnovi mednaroden, vendar ima v vsaki državi svoje posebnosti. Z brajevim notnim zapisom se ukvarja učiteljica glasbe v Centru IRIS in ga uspešno uporablja in prilagaja potrebam slepih učencev v glasbenih šolah. Naslednji korak je torej tudi oblikovanje in objava dokumenta, standarda slovenskega brajevega notnega zapisa."
Poleg šesttočkovne brajice slepi uporabljajo tudi osemtočkovno brajico, ki se uporablja v povezavi s podporno IKT in se izpisuje na brajevi vrstici. Jenčič razloži: "Gre pravzaprav za kodno tabelo, ki pretvori znak na zaslonu v brajev znak na brajevi vrstici in s tem omogoča slepim, da preberejo zapise v elektronski obliki. Slovenska kodna tabela, ki je trenutno vključena v bralnike zaslona, je bila nazadnje posodobljena leta 2006. Da bi imeli slepi pri prehodu na uporabo podporne IKT čim manj težav, bi bilo potrebno brajeve znake čim bolj poenotiti s standardom šestočkovne brajice. Vsaj v največji možni meri, ker v celoti ni možno zaradi različnih narav obeh brajic. Dobro pa bi bilo vključiti tudi pogoste znake, simbole, ki se pojavljajo na spletu."
