Simon Šerbinek, rojen leta 1973 v Mariboru, je z gledališčem povezan že od gimnazijskih let, ko se je vključil v mladinsko gledališko skupino Rusli in dramski studio, v katerem je med drugim sodeloval tudi režiser Matjaž Latin. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani je diplomiral leta 1997 in postal diplomirani dramski igralec, pozneje pa študiral še slovenščino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in delal kot lektor v več slovenskih gledališčih.
Med letoma 2015 in 2017 je bil umetniški vodja Šentjakobskega gledališča Ljubljana, kot igralec pa je nastopil med drugim v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet režiserja Marka Naberšnika ter predstavah Mahmud režiserja Petra Srpčiča v Mestnem gledališču Ptuj in Mini teatru Ljubljana in Zabava za Borisa v režiji Snežane Trišić v Prešernovem gledališču Kranj in Mestnem gledališču Ptuj.
Leta 2021 je skupaj z režiserjem Matjažem Latinom v Narodnem domu Maribor prikazal monopredstavo Krhkost, v kateri interpretira izbrane odlomke iz knjige filozofskega eseja Krhkost svetovno priznanega scenarista in pisatelja Jeana-Clauda Carrièra. Predstava Kriplov zagovor, ki je nastala na podlagi Šerbinkove avtobiografske zgodbe, pa je bila premierno predstavljena januarja. Naslednja uprizoritev bo na odru Narodnega doma Maribor na sporedu 15. februarja ob 19. uri.
V gledaliških vlogah igrate tako invalide kot neinvalide, na kakšen način prihaja do teh izbir, kakšen je odnos soigralcev, režiserjev do dejstva, da ste igralec z amputiranimi nogami? Ravno zaradi vaše nesreče ste namreč po koncu študija na AGRFT zapluli v drugačne vode, delali ste kot gledališki lektor, potem pa ste se zopet vrnili na gledališke odre. Kako je prišlo do tega, da ste začeli zopet igrati?
V srednji šoli sem se zastrupil z odrskimi deskami, kar zveni klišejsko. Toda če je kliše dober in dobro odigran, ga lahko sprejmemo. Ves čas sem v bistvu nastopal. Dihal sem z igralci, kar so čutili tudi sami. Zato so mi zaupali, mi dovolili tudi kakšne pripombe, ki jih lektorju sicer ne. Vedeli so, da nisem prenehal igrati zaradi neznanja ali netalentiranosti, temveč zaradi nesreče, zaradi spleta nesrečnih okoliščin. En igralec je enkrat rekel: "Ko se naučiš igrati, je kot vožnja s kolesom. Zmeraj znaš, tudi če kolesa en čas ne voziš."
Po zaključku študija na AGRFT-ju ste delali za odrom kot gledališki lektor, kakšen vpliv je imela ta kariera, če tako rečem, na poznejša gledališka udejstvovanja, ki so se začela pred dobrim desetletjem?
Edina želja, ki me je vodila, poleg družinskega življenja, je bila ostati v stiku z gledališčem. Kako to doseči, glede na to, da sem postal invalid, sem se vprašal. In odgovor mi je ponudil moj mentor, ki je učil slovenščino na AGRFT-ju, in sicer Jože Faganel. Uvedel me je v vse skrivnosti gledališkega lektorstva, in ko sem zaključil študij slovenistike, so se hkrati odprla dvojna vrata. Počutil sem se dovolj samozavestnega, da počnem oboje, zato nisem zavračal priložnosti, ki so se mi ponudile. To je bilo približno pred desetimi leti. Od takrat ustvarjam, pa ne samo zaradi ustvarjanja, temveč ker me v to silita vsakdanje življenje in preživetje …
V zadnjih dveh monodramah, Krhkost in Kriplov zagovor, sodelujete z Matjažem Latinom, s katerim se poznata že od srednješolskih let. Kako vam pomaga ta vajin dolgotrajni odnos pri predstavah, kakšna je dodana vrednost takšnega poznanstva?
Matjaž Latin seveda pozna vse trike, s katerimi igralca prepričaš o neki zadevi. A tudi sam sem kot lektor lahko spoznal vse trike, ki jih igralci uporabljajo, da režiserja prepričajo o svoji različici. Ker pa se oba tega zavedava, skušava oba delati le v dobro predstave, v dobro ekipe, sicer male, a vseeno. Ne gre za to, da bi namen posvečeval sredstvo, temveč da imava oba kot ustvarjalca v sebi vsebine, ki jih želiva in lahko predstaviva občinstvu.
Obe omenjeni monodrami, pa pred tem tudi Bernhardova Zabava za Borisa, na neki način nakazujejo na teme smrti, minljivosti, samomora. V zadnji gledališki monodrami Kriplov zagovor izpostavite tudi to, da je bila vaša nesreča tesno povezana s smrtjo, natančneje z željo po samomoru. To je tabutema, o kateri v našem prostoru le stežka spregovorimo. Kakšen je bil proces, notranji, osebni, če hočete, da ste prišli do stopnje, ko lahko govorite o nesreči, invalidnosti, samomoru na takšen način, kot govorite v zadnji predstavi?
Seveda sem za to potreboval čas. Zraven tega sem moral sebi in drugim dokazati, da sem enakovreden kljub telesni in duševni hibi. Tega nisem dosegel navzven, temveč postopoma navznoter. Pri tem mi je bila v veliko pomoč družina in brez dogovora z mojimi najbližjimi tega ne bi storil. Sem imel pa dvome. O tem spregovorim tudi v monodrami Kriplov zagovor. Rehabilitacija je seveda dolgotrajen proces in zavedanje tega, da družba težko sprejema tabu teme, terja pogum in določeno mero tveganja, da tema ne bo dobro sprejeta. Ne glede na vse, sem se odločil da ob svojem abrahamu dam to ven in enkrat za vselej opravim s to zadevo. Odkrito in brez dlake na jeziku. Nisem žrtev, sem le eden od mnogih, ki so prezgodaj vrgli puško v koruzo. Usoda mi je namenila drugo priložnost, zato jo bom skušal izkoristiti, kolikor bom mogel. Rad bi hvalil življenje, saj je tako krhko, kot sem omenil v prejšnji monodrami, in tako polno presenečenj, da se ga ne izplača zavreči.
Bernhard v svojih številnih delih, tako od Apnenice (nem. Das Kalkwerk) do Zabave za Borisa, v kateri ste igrali naslovno vlogo, vključuje protagoniste z oviranostjo, kritiška pisava pa dostikrat to interpretira kot simbol stagnacije ali nesmisla eksistence, pa vendar je ta intepretacija preveč preprosta, zapisana preveč na prvo žogo. Kako vi razumete Bernharda v tem smislu, kako globoko zaide njegovo razumevanje invalidnosti?
Prebral sem kar nekaj njegovih del, ko sem se pripravljal na vlogo. Med drugim bi izpostavil Izbris in Sečnjo. Prva govori o tem, da nismo določeni s svojo zgodovino, če tega ne želimo. Da bi morali enkrat že opraviti s preteklostjo, z vsemi oblikami nacionalizma in opravičevanja. Lahko smo tabula rasa in začnemo znova, ko se rodimo. Sečnja pa govori o nesmiselnosti poveličevanja določenih poklicev in ljudi. Nenehnega naprezanja in deloholikov, ki imajo posvečenost za edino religijo na tem svetu. Bernharda razumem kot na smrt bolnega človeka (imel je tuberkolozo), ki bi ljudem rad povedal, da ne bomo ničesar odnesli s seboj. S prikazovanjem omejenih ljudi, tako fizično kot v duševnem smislu, pa se postavlja ob bok cirkusu, ki ga zganjamo z dobrodelnostjo, da bi z nekaj denarja oprali svojo vest pred razkošjem, ki ga uživamo.
Gledališče je dostikrat prostor odprtosti. Kakšen prostor gledališče ponuja igralcu z oviranostjo, kakšne prostore odpira?
Neskončne. Le upati in dovoliti si moramo.
Obenem pa je gledališče tudi družba v malem. Kaj lahko gledališče kot primer ponudi širši družbi v soočanju z osebami z oviranostmi?
Česa gledališče ne more ponuditi, vas vprašam v nasprotni smeri. Ves svet je teater in vendar teater ni konec sveta. Lahko je vse in nič. Znotraj teatra so sekte, skupine, religije, obred. Teater je obred in vsak ga dojema po svoje. Je osebna halucinacija, kot je vera, ki jo doživljamo. Vsak bo izbral tisti teater, ki mu je všeč, zato je lepo, če si v teatru dovolimo vse, kot sem povedal v prejšnjem odgovoru.
Načrtujete tudi izdajo avtobiografskega romana o življenju pred nesrečo. Kako se lotevate različnih zvrsti, drame in proze, ko pravzaprav pišete o isti stvari, kaj vam pri tem ponujata prozna in dramska pisava?
Roman sem pisal kot dnevnik. Nato pa sem se odločil, da bom opisal le del pred nesrečo, a ga bom zavil v skrivnost. Vsak se lahko najde, a hkrati tudi ne. Vsem bi se lahko to zgodilo, to je bil moj moto. Individualna zgodba me je zmeraj zanimala, ki pa jo prenesemo na družbeno raven. Ne dajem nobenega odkritja. Govorim zgodbo, in to je smisel umetnosti, tako drame kot poezije in proze …
Mogoče namesto zaključka: umetnost je človekova sopotnica že tisoče let, kako pa sooblikuje vaše življenje? In kako mislite, da ga bo v prihodnje?
Počnem tudi vsakdanje stvari, na primer zdaj pomagam pri lektoriranju časopisa Večer. Počnem tudi stvari, kot so igranje košarke na vozičkih, kuhanje, pospravljanje, branje pravljice za lahko noč, pisanje biltena za društvo paraplegikov, skrb za stare starše in seveda za otroke. Skratka, vse, kar črpam za gledališče, je iz realnega življenja, iz nagona po preživetju. Vse to preoblikujem v svojo pisavo, ker sem se očitno v mladosti zaljubil v ta oder, od katerega se ne morem ločiti. Naj se sliši še tako klišejsko, kot sem povedal, je to nekaj, kar mi v vsakdanjem življenju daje smisel. Zavedanje minljivosti mi daje smisel. Zavedanje krhkosti, zato se skušam zagovarjati v Kriplovem zagovoru. Postavim se pred občinstvo in povem svojo plat zgodbe, čeprav si jo nekateri predstavljajo po svoje.
