Po podatkih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) v Sloveniji živi okoli 1500 gluhih oseb, okoli tisoč jih za sporazumevanje uporablja slovenski znakovni jezik (SZJ). V ZDGNS so leta 2011 izvedli raziskavo, ki je zajela 800 gluhih in razkrila njihovo izobrazbeno strukturo. Ugotovili so, da je imelo le deset odstotkov gluhih končano največ srednjo strokovno šolo in le en odstotek višjo oziroma visoko izobrazbo. V primerljivem letu, torej leta 2011, je imelo visokošolsko izobrazbo 17 odstotkov vsega prebivalstva v Sloveniji. "V primerjavi s celotnim prebivalstvom države je torej mogoče ugotoviti občutno razliko oziroma nesorazmerje v izobraženosti gluhih. To kaže na dejansko neenakost gluhih na področju pridobivanja izobrazbe, kar lahko pripišemo tudi invalidnosti kot osebni okoliščini gluhih," v poročilu ugotavlja zagovornik Miha Lobnik, ki je posebno pozornost namenil skupini gluhih, ki se sporazumevajo z uporabo SZJ.
"Odpraviti je treba omejitev pravice do tolmača"
Kot ključne težave na področju izobraževanja gluhih je zagovornik navedel: nedostopnost do izobraževanja v SZJ, neustreznost in nezadostno prilagojenost učnega procesa, pomanjkanje tolmačev in omejitev pravice do tolmača. Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) je med drugim priporočil, da vsem gluhim zagotovi pravico do učenja SZJ, njihovim staršem, sorojencem in učiteljem pa brezplačno učenje SZJ. Prav tako je MIZŠ pozval, naj prilagodi 8. člen Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, tako da bo ta opredelil pravico do tolmača SZJ v obsegu, kot ga učenec ali dijak potrebuje za čas trajanja pedagoškega procesa, pri čemer se ta pravica ne bi enačila z ukrepom dodatne strokovne pomoči. Po veljavni zakonodaji namreč gluhim pripada 30 ur tolmača na leto, gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, v obsegu največ 100 ur na leto. S tem, da je to premalo, se strinja tudi v. d. direktorja Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Bernarda Kokalj, ki je na okrogli mizi podprla zagovornikovo pobudo, da se obseg ur poveča.
Zagovornik je ugotovil, da potrebujemo tudi več učbenikov v SZJ in prilagojene literature za gluhe ter vsebine o gluhih v drugih učbenikih. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pozval, naj omogoči namenske štipendije za gluhe in jih tako spodbudi k študiju, zavode in šole pa, naj omogočijo ustrezne razmere za varno in vključujoče šolsko okolje.
"Ne morem se strinjati, da imajo gluhi otroci slabši učni program"
Dr. Boris Černilec, v. d. direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo na MIZŠ, je poudaril, da so bili v zadnjih desetih letih narejeni veliki premiki na področju izobraževanja gluhih in naglušnih otrok in mladine. "V zadnjih letih se na področju izobraževanja gluhih in naglušnih dogaja zelo veliko. Pred desetimi leti, ko sem prišel na mesto direktorja Zavoda za gluhe in naglušne, je bila tam ena tolmačka. Danes je v obeh zavodih skupaj zaposlenih več kot deset tolmačev," je povedal Černilec in dodal: "Pri razvoju kurikula in izvedbi pouka resnično napredujemo, zato se ne morem strinjati, da imajo ti otroci slabši učni program od drugih." Navedel je tudi podatke o tem, da je v rednih šolah skoraj dvakrat več gluhih in naglušnih otrok v primerjavi s številom otrok, ki se šolajo v zavodih.
Da se je veliko naredilo na področju izobraževanja gluhih, je poudarila tudi Bernarda Kokalj: "Naši izobraževalni programi so enakovredni izobraževalnim programom na rednih šolah. Tudi naši dijaki zaključijo šolanje s poklicno maturo ali strokovnim izpitom. Šolanje traja eno leto dlje, ker je prilagojeno. Novost v letošnjem šolskem letu pa je, da je tolmač navzoč ves čas pouka in rezultati so odlični." Črnilec je še zagotovil, da bodo na MIZŠ poskrbeli, da bodo tudi gradiva za slišeče prilagajali za gluhe in naglušne, ter napovedal analizo stanja na področju izobraževanja gluhih in naglušnih, ki so jo zaupali Pedagoški fakulteti UL in naj bi bila po njegovih besedah pripravljena v dveh letih.
Pri inkluziji gluhih otrok v redne šole je potrebna previdnost
Samo Rumež, direktor Centra za sluh in govor Maribor, je poudaril, da je treba gluhim otrokom omogočiti komunikacijo v njihovem jeziku, zato imajo pri njih zagotovljeno tolmačenje tudi v jutranjem varstvu in podaljšanem bivanju. "Tega na rednih šolah ni, zato je pri inkluziji potrebna previdnost," pa je opozorila Aleksandra Valančič iz Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, ki je hkrati tudi ravnateljica osnovne šole za otroke s posebnimi potrebami Poldeta Stražišarja na Jesenicah.
"Vključevanje v redne osnovnošolske programe se mi zdi dobro, ampak le takrat, ko so zagotovljeni vsi pogoji za otrokovo največjo korist. To ne pomeni, da šola dosega 95 odstotkov pogojev – ti morajo biti 100-odstotni," je pojasnila in dodala: "Ko bomo zagotovili vse kadrovske in tehnične pogoje, takrat bomo za vključitev otrok s posebnimi potrebami v redne programe izobraževanja; če zgolj enega od teh pogojev ne bo, je bolje, da je otrok vključen v zavod."
Kot eno ključnih težav pri vključevanju gluhih in naglušnih otrok v redne šole je navedla pomanjkanje kadra. "Otrok s posebnimi potrebami je čedalje več. Pred slabimi desetimi leti smo konkretno na naši šoli zagotavljali 140 ur dodatne strokovne pomoči, lani 530 ur. V petih letih se je število zaposlenih s 37 povečalo na 63. Prvič se dogaja, ko ne dobimo učiteljev," je ponazorila Aleksandra Valančič. O tem, da integracija gluhih in naglušnih otrok s slišečimi lahko poteka tudi v zavodu, je prepričan Samo Rumež: "V Center za sluh in govor Maribor smo spustili lokalno skupnost. Skrbimo za to, da odstranjujemo stigmo in da smo zavodi zaprti. Naši otroci se z otroki v rednih osnovnih šolah družijo na športnih prireditvah." Da imajo vsi otroci s posebnimi potrebami, torej tudi gluhi in naglušni, po zakonu pravico do šolanja v svojem okolišu, je opozorila podpredsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije Mojca Vaupotič: "Tako drugi otroci kot otroci s posebnimi potrebami so stigmatizirani, če se ne šolajo v svojem lokalnem okolju, prav tako je zelo pomembno, da ohranjajo socialne stike." Sodelujoči na okrogli mizi so se strinjali, da bi bila dobra rešitev vzpostavitev regijskih centrov ali modela dve šoli pod eno streho, ki bi omogočili specializirane programe v lokalnem okolju in obenem inkluzijo otrok s posebnimi potrebami.
