Dejan Fabčič je zdravnik interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici ter družinski človek. Že 20 let se posveča tudi parašportu: na začetku plavanju, nato kajakaštvu, zdaj lokostrelstvu. Leta 2008 je na paraolimpijskih igrah v Pekingu tekmoval v plavanju, v Riu de Janieru leta 2016 v parakajaku, lani pa se je udeležil tudi paraolimpijskih iger v Tokiu, kjer je tekmoval v lokostrelstvu. Pred kratkim se je vrnil iz Nemčije, kjer je pod taktirko trenerke Brine Božič osvojil prvo lokostrelsko zmago na mednarodni ravni. Leto 2023 pa bodo zaznamovale tekme evropskega in svetovnega prvenstva, ki bodo pomembne tudi za doseganje kvot za paraolimpijske igre leta 2024 v Parizu.
Pred kratkim ste se vrnili iz Nemčije, kjer ste dosegli svojo prvo lokostrelsko zmago na mednarodni tekmi. Potovanje in urnik tekmovanja sta bila naporna, kakšni pa so vaši vtisi nekaj dni po osvojenem turnirju na odprtem prvenstvu v Berlinu, kako zahtevno je bilo priti do zmage?
Na tekmo v Berlinu sem šel povsem brez pričakovanj o kakšni visoki uvrstitvi. Trenutno sem v pripravljalnem obdobju in nisem pričakoval tako visoke forme. Tekmovanje sem želel izkoristiti za premagovanje treme in za to, da se čim bolj privadim na večja tekmovanja. Tako da sem bil zmage potem še toliko bolj vesel, obenem pa mi pomeni tudi potrditev, da smo na pravi poti, da delamo dobro in da lahko sedanjo formo v naslednji sezoni samo še nadgradimo.
Že več kot 20 let mineva od začetka vaše parašportne kariere. Nastopali ste v treh različnih disciplinah: plavanju, kajakaštvu in zdaj lokostrelstvu. Kako gledate nazaj na vse vaše uspehe?
Ojoj, res hitro teče čas. Letos mineva že 20 let, odkar se ukvarjam s parašportom. Preizkusil sem se že v številnih različnih športnih disciplinah, vendar sem kajakaštvu, plavanju in zdaj lokostrelstvu res namenil največ časa in v teh disciplinah osvojil tudi najvidnejše uvrstitve. Ker sem v vseh treh disciplinah nastopil na paraolimpijskih igrah, vidim to kot svoje največje uspehe. Moram priznati, da so paraolimpijske igre zame precej močna motivacija. Seveda so tukaj tudi druga tekmovanja, lepih uvrstitev je bilo v teh 20 letih kar veliko, ampak zame osebno največ šteje, da sem z vsemi tremi športi doživel veliko lepih trenutkov na treningih in tudi tekmovanjih. Prepotoval sem skoraj ves svet, spoznal veliko ljudi, prijatelje imam po vsem svetu. V tem vidim večje zadovoljstvo kot v samih uvrstitvah na tekmovanjih.
Kako vas je pot po plavanju in kajakaštvu pripeljala še v lokostrelstvo?
Skoraj do vsakega športa sem prišel naključno. Podobno je bilo tudi z lokostrelstvom. Prijateljica je povabila moje otroke na poskus streljanja z lokom v lokalnem lokostrelskem klubu v Budanjah. Vsi člani družine smo se odpravili to preizkusit. Najmlajša hčerka je nekaj časa trenirala lokostrelstvo in jaz sem se ji pri treningih pridružil. A očitno je mene bolj "zagrabilo", saj se je ona v tem času že nehala ukvarjati z lokostrelstvom na tekmovalni ravni, jaz pa se še kar trudim oziroma mi je lokostrelstvo v resnici čedalje bolj všeč. Kot tudi pri drugih športih so mi zelo všeč spoznavanje podrobnosti posameznega športa in njegove miselnosti, poglabljanje v samo drobovje športa, spoznavanje psiholoških prvin pri posameznem športu in posebnosti tekmovanj. Moram priznati, da uživam v vseh športih, trenutno pa najbolj v lokostrelstvu.
S trenerko Brino Božič sta se že letos lotila nekaterih sprememb. Kaj sta izboljšala in česa se bosta lotila v letu 2023?
Lokostrelstvo je šport, pri katerem je treba vseskozi iskati najboljše rešitve v opremi in nastavitvah opreme, prilagajati in izboljševati je treba tehniko strela. S tem se s trenerko Brino Božič zelo veliko ukvarjava. V zadnjem času sva spremenila tehniko spusta in nekaj nastavitev loka, zamenjala sva krake, tetivo, operešenje puščic in mikrokliker. Gre za polno majhnih sprememb, za katere upamo, da bodo na koncu vplivale na boljši rezultat. Zelo pomembna novost je tudi ta, da lahko vse leto treniram na razdalji 70 metrov, kar je v Sloveniji unikum, saj nimamo dvorane, kjer bi bilo to mogoče. Za to se moram zahvaliti prijateljem v podjetju MebloJogi, saj so mi za treninge dovolili uporabljati svoje prostore, kadar jih ne potrebujejo.
Letos je pred nami zelo pomembna sezona tekem na 70 metrov, saj se delijo kvote za paraolimpijske igre v Parizu leta 2024, zato si želimo biti že letos v vrhunski formi. Prav zato sva se z Brino odločila, da bomo nastopili na čim več tekmovanjih. Tako sem se udeležil tudi zadnje tekme v Berlinu, pred tem tudi tekme svetovnega pokala v Luksemburgu, konec meseca pa potujem v Francijo na tekmo svetovnega pokala.
Zdaj tekmujete tudi na tekmah neinvalidov, kajne?
Res je, gre za tekme, na katerih tekmujem v konkurenci z neinvalidi, s profesionalnimi lokostrelci. Na tekmovanja neinvalidov smo se podali, da izboljšamo predstavo na tekmah, da zmanjšam tremo in spoznam čim več dejavnikov, ki me lahko zmotijo pri streljanju na pomembnih tekmah. Zato v ospredju ni rezultat, temveč želim okusiti tisti pravi tekmovalni naboj in to, da na tekmi izvedem čim bolj pravilne strele, uvrstitev pa je drugotnega pomena. V preteklosti se je to izkazalo kot zelo pomembno. Obenem v konkurenci invalidov v zimskem času tekem ni, kar je še dodaten razlog, da se udeležujemo tekem z neinvalidi. Pri lokostrelstvu se mi zdi zelo pomembno, da lahko na isti tekmi streljajo tako invalidi kot neinvalidi. Povedano drugače, na strelni črti smo vsi enakovredni in sami s svojim lokom in puščicami in vsi si želimo zadeti čim boljši rezultat.
Naslednja tekma bo že januarja v Franciji. Kaj pričakujete od te tekme?
Čez tri tedne se bom udeležil tekme svetovnega pokala v Franciji. Tudi tukaj ne pričakujem visoke uvrstitve, temveč si želim samo, da bi čim bolje tehnično izvajal strele. Da bi na tekmo prenesel take strele, kot mi jih uspe narediti na treningih, ki so že zelo dobri.
Omenjate treninge. Kako velika je pravzaprav vaša ekipa?
Naša ekipa ni zelo velika, največ dela opravi trenerka Brina Božič, včasih imamo še kakšnega pomočnika, ki pomaga. Pri opremi pomaga trener v mojem klubu v Budanjah Primož Bratina. Letos sem začel sodelovati tudi s športnim psihologom. Če se pojavijo kakšne težave z bolečinami, prosimo za pomoč fizioterapevta Jureta Doberška, ki tudi sicer sodeluje z lokostrelsko reprezentanco Slovenije. Smo maloštevilna ekipa, ampak vsi zelo predani delu.
Trenirate tudi z ekipo neinvalidov. Kakšne so izkušnje, kako poteka delo?
Od 2022 veliko treniram tudi s slovensko reprezentanco. To sta mi omogočila selektor Gregor Končan in njegov pomočnik Luka Gjurin. Oba s trenerko Brino sva bila mnenja, da bi to lahko precej pripomoglo k mojemu nadaljnjemu razvoju, predvsem zato, da bi videl in spoznal, kako trenirajo na najvišji ravni, in to prenesel tudi v svoje treninge. Po drugi strani pa sem sam sebi dokazal, da zmorem opravljati treninge, ki jih opravljajo reprezentanti. Pričakujem, da bo to dvignilo mojo raven pripravljenosti, kar se bo pozneje, ko se bodo začela tekmovanja, pokazalo v rezultatih. Treningi sami pa so precej naporni; navadno imamo priprave ob koncu tedna. V enem dnevu opravimo tri treninge, začnemo že ob pol sedmih zjutraj in potem streljamo tako rekoč ves dan. Dan se konča s fitnesom. Po pripravah pridem domov precej utrujen, ampak nekako zadovoljen, da mi je uspelo opraviti pomembno delo, ki se bo šele kasneje pokazalo za koristno. V ekipi so me zelo lepo sprejeli in mi pomagajo, za kar sem jim zelo hvaležen.
Kot ste omenili, vas v nadaljevanju leta 2023 čaka tudi doseganje kvot za paraolimpijske igre. Verjetno bo večina vaših naporov usmerjenih v paraolimpijske igre 2024. Vendar so verjetno tu še manjši cilji. Kakšne načrte imate za leto 2023 v tekmovalnem smislu?
Leto 2023 je zelo pomembno, saj sta v tem letu kar dve pomembni tekmovanji: evropsko in svetovno prvenstvo. Na obeh se bodo delile kvote za paraolimpijske igre v Parizu 2024, zato si želimo biti na njih v najboljši formi. Poskušamo tempirati formo na ti dve tekmovanji, obe pa sta tudi naša najvišja cilja v letu 2023. Seveda pa se bomo udeležili tudi drugih, malo manjših tekem, ki bodo za nas kot pripravljalne tekme. Vmes je tudi na primer Veronikin pokal v Kamniku, ki je zelo dobro organizirano mednarodno tekmovanje v neposredni bližini in se ga vsako leto z veseljem udeležim.
Šport s predpono para- ali brez nje zahteva veliko odrekanja in naporov. Poleg tega da ste družinski človek, ste tudi zdravnik interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Kaj vas žene naprej in kaj vam pomeni športno udejstvovanje na tako visoki ravni?
Šport imam res zelo rad. Že vse življenje se rad ukvarjam s športom. Pomeni mi sprostitev in dopolnitev samega sebe. Najrajši preživljam prosti čas ob različnih športih, tekmovanja mi pomenijo motivacijo, da v športu raziskujem vse globlje, da dobim motivacijo za treninge. Večkrat se pošalim, da imam šport že kar v genih. Nanj ne gledam kot na žrtvovanje, ampak kot na neko koristnejšo in bolj zdravo preživljanje prostega časa. Seveda v zadnjem času poskušam tudi čim več prostega časa nameniti svoji družini, služba pa je kot vsaka služba in zahteva svoj čas. Naučil sem se usklajevati vsako od omenjenih stvari in si zelo natančno razporediti čas v dnevu, da najdem čas za vse reči.
