Mineva že mesec dni od začetka poučevanja na daljavo v slovenskih šolah. Čeprav večina učiteljev v Centru Janeza Levca poroča o izjemni odzivnosti učencev, je ta pri nekaterih zaradi različnih vzrokov še vedno nizka, kar jih skrbi.
»Takšna oblika pouka je vsekakor izziv za naše učence, podobno kot za vse druge. Na sledenje pouku v tem primeru vpliva bistveno več drugih dejavnikov kot pri rednem pouku v šoli, na primer raba IKT-tehnologije, različne zmožnosti za komunikacijo, družinske razmere, podpora staršev in drugo,« je povedal ravnatelj centra Matej Rovšek in pojasnil, da njihovi učenci praviloma potrebujejo več podpore pri delu, več ponavljanja in utrjevanja znanja, spodbude ter predvsem ustrezne tehnike poučevanja.
Eden temeljnih ciljev kurikula v programih, ki jih izvajajo, je učenje t. i. prilagoditvenih spretnosti, ki so povezane z učenjem samostojnosti. Nekateri so pri tem uspešnejši, drugi potrebujejo podporo vse življenje. Tako je tudi pri trenutnem učenju na daljavo, je dejal.
Za nekatere učence tak način poučevanja pomeni celo prednost in se v pouk vključujejo celo bolj, kot se sicer v šoli. Pojavljajo se nove učne priložnosti, oblike komunikacije, učenja smiselne rabe tablic in računalnikov. Večina učiteljev po navedbah Rovška poroča o izjemni odzivnosti učencev in njihovem prizadevanju, da napredujejo. Vendar jih skrbijo nekateri, ki se zaradi objektivnih razlogov slabo odzivajo.
Prilaganje je dolgotrajen proces
Prilagajanje na t. i. novo normalnost je pri nekaterih učencih po besedah Rovška dolgotrajen proces. Za učence s pridruženo avtistično motnjo to pomeni popolno spremembo dnevne rutine, okolja in oblik komuniciranja.
»Dalj časa potrebujejo za prilagoditev na nove razmere. Za druge učence pomeni izziv uporaba računalnikov in tablic. Za tiste, ki jih niso imeli, je center nabavil 40 računalnikov in tablic,« je dejal ravnatelj in poudaril, da se s posebnimi izzivi spopadajo tudi otroci iz družin z več otroki, družin, ki živijo v slabih materialnih razmerah za učenje doma, in družin, v katerih starši otrokom ne zmorejo dati zadostne ali ustrezne podpore.
»Položaj je pri vsaki družini drugačen. Starši, ki so doma, usklajujejo delo, ki ga terja družinski vsakdan s podporo učenju na daljavo za svojega otroka. Tam, kjer starši delajo od doma, je še naporneje, saj usklajujejo tri delovna področja: družinska opravila, delo za službo in podporo otroku s posebnimi potrebami,« je opozoril.
»Šola in učitelji se morajo zavedati, da staršev ne smejo postavljati v vlogo učitelja, učenje na daljavo pa je treba zasnovati tako, da so starši čim manj obremenjeni,« je poudaril. Rovšek je sicer prepričan, da bi taka oblika šolanja dolgoročno lahko poglobila socialne razlike oziroma bi šola padla na izpitu pravičnosti.
Na začetku pouka na daljavo so se učitelji v glavnem usmerili v blaženje stanja, šokov in tesnobe učencev in staršev, podpora je bila individualizirana. Pomoč pri prilagajanju na novo stanje se je po njegovem mnenju obrestovala. Spomnil je, da je v pripravi anketa za učitelje, ki bo pokazala tudi njihove predloge za ocenjevanje na daljavo.
»To bo vsekakor izjemen izziv za naše šolstvo, saj gre za občutljivo temo, ki je povezana z reprodukcijo neenakosti šolskega sistema, s katero imamo tudi sicer kar nekaj težav,« je še dodal Rovšek. x
