Na MMC-ju smo za opis razmer v šolah in zavodih s prilagojenimi in s posebnim programom prosili nekaj tovrstnih ustanov, da bi pojasnili, zakaj bi morali dobiti prednost pred običajnimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami v državi.
Veliko težje slediti pouku
"Razlika med osnovnimi šolami s prilagojenim in posebnim programom ter večinskimi šolami je v času izobraževanja na daljavo predvsem v tem, da imamo specifično populacijo učencev, ki bistveno več kot v večinskih šolah prihajajo iz socialno zelo šibkih in nespodbudnih okolij, zato je treba v izobraževanje na daljavo vlagati neprimerno več truda," pojasnjuje Jan Čibej, ravnatelj Osnovne šole Ljuba Šercerja, katere poslanstvo je vzgajanje in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, da bi učence opremili z znanji za čim bolj samostojno življenje.
"Učenci z motnjami v duševnem razvoju zaradi svojih primanjkljajev in specifičnih težav veliko težje sledijo pouku na daljavo kot pouku 'v živo', saj učitelj lahko pri pouku 'v živo' uporablja številne prilagoditve za posameznega učenca. Nekateri učenci informacijsko-komunikacijske tehnologije niso sposobni uporabljati, nekateri starši pa jim ne znajo pomagati, tako kot bi si želeli," ravnatelj opozarja na težave med drugim valom epidemije novega koronavirusa, s katerimi se srečujejo zaradi vladnega odloka o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo za vse učence po Sloveniji.
Tudi v Kočevju torej velja "model D" – izobraževanje poteka na daljavo.
Kot pravi Čibej, se sicer vsi zavedajo, da je naš skupni cilj zajeziti širjenje virusa, zato se večina učiteljev, otrok in staršev z delom na daljavo kar najbolj trudi. "Res pa je, da si prav vsi želimo čimprejšnje vrnitve v šolo," poudarja.
Nekaj na daljavo niti ne gre
Zaprt je tudi Center IRIS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. Vsi učenci se izobražujejo na daljavo, deluje le vrtec za nujne primere.
V programih osnovne šole imajo slepe in slabovidne učence, učence z avtističnimi motnjami, učence z več motnjami in vsaka od teh skupin potrebuje poseben pristop – predvsem potrebujejo veliko neposrednega stika, kar pa pri izobraževanju na daljavo odpade, pojasnjuje ravnateljica Katjuša Koprivnikar.
"Metode dela na daljavo z našo skupino učencev niso raziskane, zato se moramo znajti sami. Kako predstaviti matematiko, geografijo ali športno dejavnost slepemu ali slabovidnemu na daljavo, je svojevrsten izziv. Interaktivnih učbenikov ne morejo uporabljati, saj je tovrstno gradivo zanje neuporabno. Učenci nimajo ustreznih didaktičnih materialov, s katerimi jim pri pouku v živo približamo učno snov. So vsebine, ki jih na daljavo sploh ne moremo izvajati, kot na primer orientacija in mobilnost, vsakodnevne spretnosti, opismenjevanje v brajici in podobno," je za MMC nazorno razložila, s kakšnimi težavami se spopadajo.
Kot pravi, imajo učenci sicer vsaj zadovoljivo opremo, saj imajo vsi prilagojeno računalniško opremo doma in v šoli.
"V največji stiski so starši otrok z več motnjami, ki nas prosijo, naj organiziramo vsaj varstvo zanje, saj ne razumejo, zakaj morajo ostati doma. Večina staršev tudi dela in tako se znajdejo v zelo težkem položaju, ko so 24 ur na dan razpeti med delo, pomoč otrokom in družinskim življenjem. Enako je tudi z zaposlenimi v našem Centru, saj jih ima veliko majhne otroke in je zelo težko sočasno poučevati in skrbeti za varstvo svojih otrok," opozarja Koprivnikarjeva.
Sama meni, da je izobraževanje na daljavo izhod v sili za učence od 7. razreda dalje, za nižje razrede pa ni primerno.
"Opažamo, da osamitev močno vpliva na njihovo počutje in zdravstveno stanje. Ne samo na telesnem področju, temveč tudi na psihičnem. Pogrešajo vrstnike in neposreden stik. To je še izraziteje pri učencih iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja, ki izobraževanju na daljavo ne morejo slediti. Prav tako starši niso usposobljeni, da bi prevzeli vlogo učitelja. Vsak dan, ko omenjeni učenci nimajo strokovne pomoči, vpliva na njihovo počutje in funkcioniranje. Ti učenci potrebujejo veliko časa, da usvojijo določeno veščino ali znanje, a v zelo kratkem času tudi nazadujejo, če ni kontinuiranega dela. Pri njih je vsak dan, ki poruši rutino, lahko odločilen. Za to skupino učencev bi moralo biti organizirano vsaj varstvo, če že pouka ni," je prepričana.
Med nastanitvijo tudi šolanje
Medtem pa – tako kot v spomladanskem valu – še naprej deluje Vzgojni zavod Planina, ki je bil ustanovljen že leta 1951, vlada pa mu je z ustanovitvenim sklepom leta 1997 znova naložila vzgojno-izobraževalno poslanstvo za otroke in mladostnike vseh starosti iz celotne Slovenije.
"Dela oziroma šolanja na daljavo ne prakticiramo niti v enem primeru, saj otroci in mladostniki v vzgojni zavod niso vključeni zaradi šolanja, temveč zaradi čustvenih in vedenjskih motenj, psihiatričnih, osebnostnih in drugih pridruženih motenj ter nasilnega in neobvladljivega vedenja," pojasnjuje ravnateljica Leonida Zalokar.
"Zato so seveda tudi med epidemijo nastanjeni v zavodu, ne glede na to, ali vlada šole zapira ali odpira – ker potrebujejo predvsem svetovalne, terapevtske pogovore za premostitev in korekcijo neustreznega vedenja, blažitev čustvenih stisk ter dela na področju socialno sprejemljivega vedenja in odzivanja v različnih socialnih situacijah," opisuje.
Kot pravi, je na šolskem področju poudarek na strokovni in svetovalni pomoči pri vzbujanju pozitivne motivacije do šolskega dela in ustrezni strokovni pomoči na področju specifičnih učnih težav. Vsi otroci in mladostniki so tako nastanjeni v zavodu, pouk normalno poteka v skladu z vsemi predpisanimi varovalnimi ukrepi (obvezno nošenje mask, razkuževanje rok, upoštevanje prostorskih omejitev …), ob koncih tedna pa odhajajo domov v skladu z individualnim načrtom dela.
Več kot 900 pogovorov
Zalokarjeva na kratko povzame tudi delovanje vzgojnega zavoda v spomladanskem obdobju epidemije. Povprečno je bilo v zavodu stalno prisotnih od 10 do 15 otrok oz. mladostnikov. Nastanjeni so bili v treh vzgojnih in v dveh stanovanjskih skupinah. Dve vzgojni skupini in dislocirano enoto v Planini pa so namenili karanteni oziroma rdeči in sivi coni, če bi se pojavil sum ali primer okužbe s covidom-19.
V prvem valu niso imeli nobenega potrjenega primera okužbe, v drugem valu so bili okuženi trije zaposleni – gre za zdravstvene tehnike – v rdeči coni pa so imeli nastanjene štiri mladostnike.
Približno polovica staršev se je marca vseeno odločila, da zaradi ustavitve javnega prevoza in razglašene epidemije njihovi otroci ostanejo doma in se izobražujejo na daljavo. "V ta namen smo pripravili izjave za starše s podrobnimi navodili o sodelovanju in možnosti vrnitve otroka v zavod, če bi se pri njem pojavile vedenjske in čustvene težave. V tem času so strokovni delavci opravili več kot 900 pogovorov s starši in otroki v obliki svetovanj, inštrukcij, preverjanj znanja in podobno. Uporabljali smo vse razpoložljive elektronske medije. Sodelovanje večine staršev je bilo odlično, redno so sodelovali s strokovnimi delavci in se resnično trudili pri pomoči svojim otrokom tako na šolskem kot na vzgojnem področju," navaja Zalokarjeva.
V zavodu so ostali le tisti, ki niso imeli nikakršne socialne mreže ali pa so bili za bivanje doma zaradi različnih duševnih motenj preveč nasilni, neobvladljivi in so potrebovali 24-urni nadzor v zavodu. Imeli niso nobenih izhodov in zunanjih obiskov, v skupinah je delala stalna ekipa strokovnih delavcev, ki se je menjavala vsakih 14 dni. Tisti, ki so se zaradi različnih težav doma vračali v zavod, so morali biti predhodno testirani na novi koronavirus.
"Prav pri testiranju smo imeli največ težav. Otroški zdravniki niso hoteli testirati otrok, če niso kazali vidnih znakov okužbe. Sklicevali so se na odredbo ministrstva za zdravje, ki naj bi določilo, da se lahko testirajo le osebe z znaki okužbe. Strokovni delavci so s pomočjo regijskih NIJZ-jev s težavo dosegli, da so bili vsi otroci pred prihodom v zavod tudi testirani. Le tako smo lahko zagotavljali varnost vseh v zavodu," se spomladanskih težav spominja Zalokarjeva.
Od 18. maja so v zavod spet sprejeli vse otroke in mladostnike, ki so jih razporedili v manjše razrede in vzgojne skupine, na hodnikih se niso srečevali različni oddelki, malico so jim nosili zdravstveni tehniki, otroke so opozarjali na pravilno uporabo zaščitnih sredstev in dosledno umivanje rok.
Ostro proti zapiranju
Zalokarjeva opozarja, da ne smemo pozabiti, da je socializacija eden od temeljnih dejavnikov za zdrav psihosocialni razvoj otrok, in prepričana je, da je treba prav zato nedruženje otrok oziroma fizično razdaljo smiselno izvajati glede na obstoječo epidemiološko sliko.
Sama opaža veliko zmedo pri podajanju pravočasnih, konkretnih, enoznačnih navodil, kar pa je po njenem mnenju posledica tega, da se v trenutnih razmerah "prepletajo in si ponekod nasprotujejo interesi oziroma zahteve zdravstvene stroke, politike, gospodarskih lobijev, laične in strokovne javnosti".
Kot pravi, je zaprtje vrtcev in šol njihova "največja, celo zgodovinska napaka, povsem nerazumna, nestrokovna in škodljiva". Meni, da bi moral ta ukrep slediti kot zadnji.
Ministrstvo: "Za zdaj žal ne gre drugače"
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pravijo, da razumejo, da so starši in njihovi otroci iz prilagojenih in posebnih programov zaradi zaprtja šol v zelo težkem položaju, "toda žal za zdaj ne gre drugače". Kot pravijo, je za zdaj predvideno, da bi se ti otroci vrnili v šole in zavode prvi, in to takoj, ko bo to mogoče.
Ocena ustavnosti odloka o zaprtju šol s prilagojenim programom
S tem so se na ministrstvu odzvali na novico, da je ustavno sodišče prejelo pobudo za oceno ustavnosti vladnega odloka, ki je zaradi zajezitve širjenja novega koronavirusa zaprl tudi šole s prilagojenimi in posebnimi programi, odloku pa je nato sledil sklep o pouku na daljavo.
Kot so navedli v odzivu za Slovensko tiskovno agencijo, se na ministrstvu zavedajo, da je izobraževanje na daljavo stresno tako za otroke kot za starše in strokovne delavce. Še posebej so po njihovih navedbah v stiski otroci s posebnimi potrebami, ki potrebujejo terapevtsko pomoč, dnevno šolsko rutino in stabilno ter spodbudno okolje, in njihovi starši.
Staršem takih otrok na ministrstvu predlagajo, da se čim bolj povežejo s šolo in jo sproti seznanjajo z otrokovimi potrebami, težavami in morebitnimi stiskami. Razrednik pa bo presodil, kako v delo z otrokom vključiti pomoč šolske svetovalne službe in tudi pomoč drugega strokovnega ali celo zdravstvenega delavca, so zapisali.
Napovedali so, da si bodo na ministrstvu še naprej prizadevali, da bi se otroci s posebnimi potrebami in najmlajši otroci čim prej vrnili v šole in zavode.
"Za zdaj je predvideno, da bi se otroci v prilagojene in posebne programe vrnili v šole in zavode prvi, in to takoj, ko bo mogoče. Takšno pobudo smo pred časom tudi uradno že posredovali Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje. Do takrat pa pomagamo z dodatnimi pojasnili, računalniško opremo, pogovori tako s šolami in zavodi kot s starši po najboljših močeh," so zapisali.
Po navedbah ministrstva je Zavod RS za šolstvo pripravil tudi posebna priporočila za strokovne delavce za delo z otroki s posebnimi potrebami. x
