Dva moška v invalidskih vozičkih za mizo. Na mizi so pepelnik, skodelica kave, kozarec, škatlica cigaret in na njej vžigalnik. Moška sta slikana v trup, roke imata prekrižane na trebuhu, njunih glav se ne vidi. Foto: Dani Modrej, arhiv MMC RTV SLO
Dva moška v invalidskih vozičkih za mizo. Na mizi so pepelnik, skodelica kave, kozarec, škatlica cigaret in na njej vžigalnik. Moška sta slikana v trup, roke imata prekrižane na trebuhu, njunih glav se ne vidi. Foto: Dani Modrej, arhiv MMC RTV SLO

»Ko si zdrav, si za vse dober; ko se poškoduješ, pa si vreden manj kot zrno kave,« je spoznanje delavca Zuhrudina, ki je po padcu na gradbišču pristal v invalidskem vozičku. Življenjska sprememba, ki jo prinese nesreča pri delu, pa pomeni tudi hud premoženjski udarec že za delavce, zaposlene pri poštenih delodajalcih. Praksa pa pozna tudi zgodbe, ko je delavec ostal sam z neplačanimi računi za zdravljenje ali pa mu je delodajalec svetoval, naj si poškodbo oskrbi kar z rakijo oziroma žganjem.

»Nesreče se ne spominjam in tudi dogajanja po nesreči ne, zbudil sem se šele po operaciji,« pripoveduje 56-letni Imer, Makedonec, ki ima za seboj 27 let dela v gradbeništvu. Sprva je delal za makedonske delodajalce v Alžiriji, Iraku in Egiptu, pred dobrimi desetimi leti pa se je z družino preselil v Slovenijo. »Nog ne čutim več,« pravi, medtem ko z dlanjo udari ob stegno. Padec z gradbenega odra na gradbišču v Sloveniji je bil zanj skoraj usoden. Poleg trajne poškodbe hrbtenice ima Imer tudi težave z desno roko, pri padcu pa je utrpel še poškodbe glave. »Spomin mi ne deluje več tako, kot bi moral. Hitro pozabim nekatere stvari,« pripoveduje Imer pred terapijo v rehabilitacijskem centru Soča.

Nadomestilo ni dovolj za opremo

Medtem ko Imer čaka na odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri katerem računa, da bo upravičen do invalidske upokojitve, pa so se mu začeli kopičiti tudi računi za opremo, ki jo potrebuje, saj z ženo živi v stanovanju, ki ni primerno za človeka na vozičku. Okoli 600 evrov nadomestila za bolniško odsotnost zadošča le za najemnino in skromno življenje Imerjeve družine. »Drži se svoje žene,« mi svetuje Imer. »Otroci se odselijo, žena pa je tista, ki ti bo vedno stala ob strani, ko boš potreboval pomoč.« Imerjeva žena je zanj pri vsakodnevnem življenju nepogrešljiva, saj je Imer na račun zdravstvenega zavarovanja prejel le blazino za invalidski voziček, za invalidski voziček pa mora še doplačati 260 evrov.

Doplačilo za nadstandard

Zato so mu na pomoč priskočili pri Svetovalnici za migrante in Zvezi paraplegikov Slovenije ter organizirali dobrodelno zbiranje prispevkov za pripomočke, ki jih potrebuje Imer. Poleg doplačila za invalidski voziček potrebuje še dodatke za posteljo in stol za prhanje v skupni vrednosti 731 evrov. Vsa sredstva so uspešno zbrali v manj kot tednu dni. Akcija zbiranja prispevkov je pristala tudi na elektronskem naslovu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer so v odgovor nanjo pojasnili, da so bile Imerju zagotovljene vse pravice, skladno s pravili. Doplačilo za invalidski voziček je bilo potrebno, ker se je, pravijo na ZZZS, Imer odločil za model, ki ni na seznamu Zavoda, in s tem prevzel obveznosti za doplačilo nadstandarda. O preostali opremi pa so pri ZZZS zapisali, da morajo biti izpolnjena specifična zdravstvena merila, ki so v pristojnosti lečečega zdravnika.

Padec s sedmih metrov

Precej hujši stroški so doleteli Zuhrudina, 53-letnega varilca, ki je po več letih dela v Bosni in Hercegovini leta 2003 prišel v Slovenijo. Za slovenske delodajalce je opravljal gradbena dela v različnih evropskih državah, nazadnje v Belgiji. Pri plačilu osem evrov na uro je bil z delom zadovoljen, preden se mu je marca med delom na strehi otroškega vrtca v Belgiji udrlo pod nogami in padel je sedem metrov globoko. Sprva se je zdravil v bolnišnici v Antwerpnu, kjer pa so se že pojavile prve težave: »Malo sumljivo je bilo, da so naslednji dan po moji nesreči vse moje sodelavce takoj odpeljali nazaj v Slovenijo.« Sume je še dodatno spodbudilo to, da je svoj potni list prejel na belgijski policiji. Dokončno potrditev svojih domnev pa je dobil, ko so mu v belgijski bolnišnici izstavili 2.500 evrov visok račun za zdravljenje, za katerega se mu je uspelo dogovoriti, da ga bo odplačeval obročno. V bolnišnici so poskušali priti v stik z njegovim delodajalcem, a zaman.

»Nočem biti nikomur v breme«

Tudi ko se je po začetnem zdravljenju vrnil v Slovenijo, se mu delodajalec ni oglašal, ne plačuje pa mu niti nadomestila za bolniško odsotnost. Prejel je le dve nakazili v višini okoli 500 evrov. Na roko mu je šel vsaj najemodajalec. »Ko me je videl v vozičku, so mu pritekle solze in rekel mi je, da mi v teh okoliščinah ni treba plačevati še najemnine. Nisem navajen prejemati pomoči, do zdaj sem vedno sam pomagal drugim,« pripoveduje vidno pretreseni Zuhrudin, ki se še privaja na življenje v invalidskem vozičku. Pri tem mu je v pomoč njegova žena, ki ga je prišla obiskat in mu vrnila voljo do življenja. »Na začetku se nisem mogel niti obleči sam, pa sem se potem poskušal prisiliti, da si obujem vsaj nogavice. Solze so mi tekle od bolečin, a sem vztrajal,« pripoveduje Zuhrudin, ki noče biti nikomur v breme.

Akcija zbiranja sredstev za Zuhrudina

Zuhrudinu, ki je zaradi poškodbe pri delu pristal na invalidskem vozičku, zaradi plačilne nediscipline delodajalca primanjkuje sredstev za dostojno preživetje. Prispevke, ki bodo Zuhrudinu pomagali v izjemno težkih življenjskih razmerah, zbirajo na tekočem računu Zveze paraplegikov Slovenije, ki je odprt pri banki SKB:

SI56 0317 0100 1146 571

SKLIC: SI00 1963282016

NAMEN: pomoč za Zuhrudina

Zbiranje prispevkov omehčalo tudi delodajalca

Tudi njegova žena ima zdravstvene težave, saj je preživela možgansko kap, zato Zuhrudin upa, da ji, medtem ko je v vozičku, ne bo v breme. Kljub temu se je že pripravila na novo življenje in s pomočjo kredita uredila pritličje njune hiše v Bosni in Hercegovini v za voziček primerno bivališče. Zuhrudin se namreč namerava vrniti domov, takoj ko si uredi invalidsko upokojitev, saj ima tam prijatelje in družino. Do takrat pa mu zaradi plačilne nediscipline njegovega delodajalca primanjkuje sredstev za osnovne življenjske potrebe. Zato so tudi zanj pri Svetovalnici za migrante organizirali zbiranje prostovoljnih prispevkov. Ko je akcija zaokrožila po družbenih omrežjih, jo je opazil tudi delodajalec, ga poklical in vprašal po njegovem stanju, naslednji dan pa mu je nakazal 506 evrov.

Pozabljena prijateljstva

Poleg delodajalca je nanj pozabilo tudi veliko nekdanjih sodelavcev. »Ko sem še lahko hodil, smo se družili, pili kavo, zdaj pa se mi nekateri izmikajo. Ko si na vozičku, si manj vreden od zrna kave,« pripoveduje Zuhrudin, ki je zaradi poplave čustev ob spominjanju na čas pred nesrečo prekinil snemanje za TV Dnevnik. Pozneje se je sicer potolažil, da je vendarle dobro, da je nesrečo sploh preživel. »Očitno me bog še ne potrebuje, letos k sebi bolj jemlje pevce in igralce,« pravi ob edinem nasmešku med pogovorom. Veliko delavcev je tega delodajalca že zapustilo, pripoveduje Zuhrudin, zlasti zaradi plačilne nediscipline in izgovorov o finančnih stiskah. »Tisti, ki ostajajo pri njem, so večinoma starejši, ki so že navajeni delovnega okolja in bi se težko prilagodili na novo okolje, če bi jih kdo sploh vzel.« Zuhrudin ob tem dodaja, da je težava, ker jih veliko ne pozna zakonodaje in pravic, ki jih delavci imajo, zato jih lahko delodajalci izkoriščajo.

Žganje za oskrbo zlomljene noge

Izkušnje s človeka nevrednim ravnanjem »gazde« ima tudi Salih, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Za slovenskega delodajalca je delal po različnih evropskih državah, potem pa je leta 2014 na gradbišču v Nemčiji proti njemu začel padati 150-kilogramski opaž, ki ni bil pritrjen na nosilce. »Poskušal sem pobegniti, a mi je na pesku spodrsnilo in sem padel, tako da je opaž pristal na moji nogi.« Poznejši zdravniški izvidi so pokazali zlom goleni in gležnja. Takoj po nesreči ga je nadzorni vodja gradbišča prepričeval, da je z njim vse v redu, in ga napotil v stanovanje. »Opazoval sem, kako je noga postajala vse bolj rdeča, vodja pa mi je dal rakijo in majico ter mi svetoval, naj jo prepojim z žganjem in si povijem nogo.« Ko terapija z žganjem ni uspela, mu je delodajalec naročil, naj se vrne v Bosno in Hercegovino, tako da ga je sodelavec naslednji dan peljal domov. Delodajalec mu je naročil, naj v tamkajšnji bolnišnici reče, da se je ponesrečil doma.

»Zdravniku povej, da si se ponesrečil doma«

Salih se je res napotil v tamkajšnje bolnišnice, da so ga oskrbeli, delodajalec pa mu je svetoval, naj nadaljuje zdravljenje v Bosni. Salih mu je odvrnil, da nima denarja za zdravljenje, zato mu je nakazal 200 evrov. A Salih se je s tem denarjem vrnil v Slovenijo in začel zdravljenje v ljubljanskem Kliničnem centru, tam pa so od njega zahtevali poškodbeni list. Delodajalec je poškodbeni list izpolnil šele po mesecu dni odvetnikovega vztrajanja . Salih je sicer še imel težave z nogo, a se je odločil predčasno končati zdravljenje. »Nisem mogel več sedeti doma, zato sem se odločil, da grem spet delat, a me delodajalec ni hotel več vzeti.« Salih si je našel novega delodajalca. Pred manj kot letom dni pa je spet pristal na dolgotrajni bolniški, potem ko si je pri padcu z odra zlomil obe roki. »Moje roke niso več to, kar so bile,« pripoveduje Salih, ki dvomi, da bo po končanem zdravljenju še sposoben za delo. »Trenutno prejemam bolniško nadomestilo, ki pa komaj zadošča za najemnino in stroške. Včasih sem lahko preživljal svojo družino v Bosni, danes pa jim ne morem več pomagati.«

Če bi želel delati po predpisih, bi lahko ostal doma

Salih je že prvo leto v Sloveniji spoznal, kako v praksi delujejo delodajalci. Pri prvem je namreč ob dohodnini ugotovil, da je v prvem letu uradno prejel le eno plačo, preden ga je delodajalec odjavil, preostale plače pa je izplačal na črno. »Takrat sem šel na finančno upravo, tam pa so me napotili le na inšpektorat za delo,« pripoveduje Salih o svojih prvih izkušnjah za makedonskega delodajalca v Sloveniji. »V Nemčiji je drugače. Če plača pri podizvajalcu zamuja za nekaj dni, potem nemški naročnik takoj ukrepa in mu zagrozi, da bo prekinil pogodbo,« pripoveduje Salih, ki je delal tako kot večina njegovih kolegov po deset ur na dan in tudi ob koncu tedna. »Poznam delavske pravice, kot je osemurni delovnik, dodatek na nadurno delo in vse to. Ampak če bi iskal delodajalca, ki vse to upošteva, bi lahko samo sedel doma.« x

Zgodbe poškodovanih delavcev si lahko ogledate v prispevku Jelene Aščić:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174420843

Luka Lukič

V. R.

Moški v invalidskem vozičku na hodniku bolnišnice. Foto: Dani Modrej, arhiv MMC RTV SLO
Moški v invalidskem vozičku na hodniku bolnišnice. Foto: Dani Modrej, arhiv MMC RTV SLO