Tanja Glušič je dijakinja četrtega letnika Srednje šole Slovenj Gradec in Muta, smer ekonomski tehnik. Na državnem tekmovanju iz računovodstva je osvojila zlato priznanje, eno zlato in dve srebrni priznanji iz znanja o sladkorni bolezni in štiri srebrna priznanja iz matematike. Priznanja in kolajne dobiva tudi v športu, predvsem v športnem plezanju. Tanja sliši s polževim vsadkom, ima 30-odstotni vid in le triodstotni vidni kot. Ima tudi aspergerjev sindrom.
»Tanja je bila najin prvi otrok, zaželen in načrtovan. Tako nosečnost kot porod sta potekala normalno, že takoj po rojstvu pa se mi je zdelo, da je njen jok nekako drugačen,« se Tanjinih prvih trenutkov spominja njena mama Mateja. Staršev občutek po navadi ne vara. Tanja je bila res drugačna od drugih otrok. Rodila se je gluha, vendar je bila pot do postavitve diagnoze in ustreznega zdravljenja še dolga. Strahovi, negotovosti, zaskrbljenost, pogosti obiski zdravnikov, specialistični pregledi, preiskave in operacije. Tanji so morali polžev vsadek vstaviti kar trikrat. Zadnjikrat je bila operirana leta 2001, pri šestih letih. Odtlej polžev vsadek lepo deluje in z njim je tudi Tanjin razvoj postal hitrejši in življenje lažje.
»Tanja je oseba, ki natanko ve, kaj hoče. Zase si vse uredi in ima rada red. Vedno se drži dogovorov, razjezi pa jo, če se jih drugi ne. Pri domačih nalogah in učenju se trudi ter je zelo natančna in delavna. V šoli je lepo sprejeta. Sošolci in učitelji ji pomagajo. Če je pisava premajhna, dobi povečano. Če izgubi kakšno stvar, ji jo pomagamo najti. Drugače pa je prava športnica, ki se vsak dan ukvarja z različnimi športi: plezanjem, plavanjem, tekom ali hišnim kolesom,« o svoji starejši sestri pravi druga izmed treh sestric, Sara.
Tanja težko sprejema spremembe
Tanja se dobro znajde v znanem okolju in z ljudmi, ki jih dobro pozna in jim lahko zaupa, pravijo njeni starši. Tanjine težave s sprejemanjem sprememb v okolju so se močneje pokazale na prestopu v četrti razred, saj se je le s težavo privadila na večje število sošolcev, novo učilnico, večji razred in druge spremembe, ki so se kar vrstile. Potrebuje več časa, da se navadi novega in to sprejme. Poleg tega je trmasta in si želi biti uspešna. »Tanja ima rada, da je kdo vedno pri njej in ji pove, ali dela prav ali narobe, in to nam vzame veliko časa in energije,« iskreno priznava njen oče Marjan. Tanjini veliki vrlini sta redoljubnost in natančnost. A obenem je to tudi slabost, saj se hitro razburi, če kaj ni tako, kot sama načrtuje. Prav zaradi njenih težav pri navezovanju stikov in ohranjanju prijateljstva, zaradi nerazumevanja šal in metafor ter zaradi potrebe, da so vsi dogodki v dnevu trdno načrtovani, so posumili, da njene težave ne tičijo zgolj v sluhu in vidu, temveč tudi nekje drugje. Preiskave so pokazale, da ima aspergerjev sindrom.
Privajanje na samostojnost
Tanja je zelo navezana na svoje domače in se varno počuti predvsem v znanem okolju in z znanimi ljudmi. Prav zato je njena samostojnost omejena. »Tanja vse stvari, ki jih zmore in jih je tudi navajena, opravi samostojno. Sama gre v šolo, si pripravi zajtrk. Če je treba, gre sama v trgovino. Ne mara pa kuhanja in pospravljanja. No, če je nujno, si zna tudi sama kaj pripraviti za kosilo,« pripoveduje njen oče Marjan. Pri učenju je Tanja precej samostojna; sicer ima učno pomoč v šoli, vendar se povsem zaveda svojih šolskih obveznosti in sama poskrbi za učenje. Tudi pri športnih treningih je zelo vestna. Seveda pa jo na športna tekmovanja spremljata oče ali mama, ki tudi krijeta večino stroškov, le pri plavanju in smučanju dobi povrnjene potne stroške od društva Samorastnik. Čeprav Tanja ni popolnoma samostojna, je zelo skrbna tudi do svojih dveh mlajših sester. Prav ona je tista, ki skrbno spremlja vse novice o športnem plezanju, s katerim se ukvarjata tudi Petra in Sara. Obvešča ju o razpisih za tekmovanja in o rokih za prijavo ter se seveda veseli tudi njunih uspehov. Na svoji sestri je zelo navezana, onidve pa nanjo. »Tanjo imam kljub drugačnosti rada. Vedno skrbi za moje in Petrine tekme. Ona je tista, ki je vedno z vsem na tekočem. Zelo nama privošči dobre uvrstitve. Učila naju je tudi snov za tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni. Pogosto pa prav ona potrebuje mojo pomoč. Tanji pomagam poiskati kaj v omari, hladilniku, v temi jo primem za roko in jo opozarjam na stopnice,« je v šolskem spisu Moja sestra je invalid napisala njena sestra Sara.
Močna želja po uspešnosti v šoli in športu
Njeni domači pravijo, da je Tanja trmasta. A prav zaradi trme je tudi vztrajna in si prizadeva dosegati uspehe. Kljub svojim oviram se ukvarja z različnimi stvarmi. Rada igra miselne in športne igre na računalniku, rešuje sudoku ali igra karte, rada tekmuje in si želi biti uspešna. V osnovni šoli je vseh devet let brala za bralno značko, dvakrat je bila državna prvakinja v Veseli šoli s prilagojenim programom. Tanja je bila prav vsa leta šolanja odličnjakinja. V šoli ima individualno pomoč, zveza slepih in slabovidnih pa ji enkrat na teden zagotavlja tudi učno pomoč na domu. Pri učenju pa ji pomaga tudi soseda, sestrična pokojne Tanjine babice in upokojena defektologinja, ki ji pravi kar teta Marija. »Teta Marija ima velike zasluge za Tanjine šolske uspehe. Poleg tega pa ima Tanja tudi super razredničarko in sošolce, ki ji pomagajo,« pravijo njeni starši.
Pika na i uspešnega šolanja pa je bil gotovo maturantski ples. Kljub vsem svojim težavam je na maturantskem plesu plesala, zaradi česar so bili njeni domači nanjo zelo ponosni. »Marsikdo je bil nad njenim plesom presenečen, saj so bili vsi prepričani, da Tanja ne bo plesala. Zasluge zato ima plesalec, ki je sam muzikant in torej tudi odličen plesalec, S Tanjo je bil zelo potrpežljiv, seveda pa je Tanja potrebovala več plesnih vaj – poleg rednih tudi individualne,« pojasnjuje njena mama Mateja.
Tanja je ponosna tudi na svoje športne uspehe
»Najbolj sem vesela srebrne kolajne s svetovnega prvenstva v športnem plezanju v španskem Gijónu. Pa prvih mest v mednarodnih tekmah v invalidskem pokalu v športnem plezanju v Imstu in Arcu. Zelo veliko pa mi pomeni tudi zlato priznanje iz računovodstva, saj sem bila druga v državi in sem prejela zlato priznanje,« je povedala Tanja. A to devetnajstletno dekle je do sebe tudi zelo zahtevno: »Če redno treniram, se na treningu dobro počutim. Če pa katerega izpustim, ugotovim, da sem se poslabšala. In kadar se poslabšam, se počutim slabo. Zamujeno moram nujno nadoknaditi. Če ne grem na trening, mi nekaj manjka. Treningi so del mojega življenja, biti pa morajo naporni. Takrat vem, da so pravi.« Dodaja še: »Šport je zame sprostitev, rekreacija in zabava. Še več pa mi pomenijo dobri rezultati. Trenutno imam najraje plezanje.«
Želje za prihodnost
Tanja si seveda želi biti uspešna v šoli in športu. Ima pa še eno veliko željo: »Rada bi vozila avto, vendar ga zaradi slabovidnosti ne morem. Upam, da bodo kmalu taki avtomobili, ki bodo vozili sami. Potem bi se lahko sama peljala, kamor bi želela. Želim si tudi igrati igre z žogo, česar zaradi slabega vida prav tako ne morem.«
In kaj si za Tanjo želijo njeni starši? »Od nje ne pričakujemo fakultetne izobrazbe, le da bi imela poklic, v katerem bi bila zadovoljna in uspešna; tako bi bilo srečno tudi njeno življenje. Njen uspeh bo tudi naše zadovoljstvo, njena sreča bo tudi naša.«x
Veronika Rot
