V nedeljo, 28. maja 2017, vabljeni k ogledu igrano-dokumentarnega filma o izjemni ženski, partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, po kateri je poimenovana partizanska bolnica Franja, kulturno-zgodovinski spomenik. Film je režirala Jasna Hribernik, scenarij je napisal Tomaž Letnar, v vlogi Franje pa je zaigrala Ula Furlan.
Franja je film o izjemni in dramatični življenjski zgodbi Franje Bojc Bidovec, partizanske zdravnice in je film o mladem dekletu Anji, študentki medicine, ki v Franjini intimni izpovedi v pismih sinu , najde navdih in ženskost v vsem presežnem, ki je v svetu na videz enakih možnosti izpuhtela. Ta generacijski preskok skozi niz igranih dramatičnih prizorov ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom. Tako povsem igrani film, ki temelji na dejanskih, preverjenih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice, postaja intimen filmski dokument obeh časov. Pomen Franje Bojc Bidovec ni zgolj nacionalen in presega politične delitve. Igrano-dokumentarni film Jasne Hribernik Franja je tako zgodovinska freska kot osebna ljubezenska in življenjska drama mlade partizanske zdravnice ter hkrati aktualen pogled na vlogo mlade ženske v sodobni družbi.
Tega ne bomo nikoli pozabili
Ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in pozneje predsednik ZDA, Dwight Eisenhower se je s posebno diplomo in s temi besedami zahvalil upravnici bolnišnice Franja, dr. Franji Bojc Bidovec: "Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, ne bomo pa tega nikoli pozabili."
Kdo je bila Franja Bojc Bidovec?
Franja Bojc Bidovec je bila legendarna partizanska zdravnica, po kateri se imenuje najbolj znana partizanska bolnica iz 2. svetovne vojne, ki je okupatorji nikoli niso odkrili. Franja Bojc je bila rojena leta 1913 v Nemški vasi pri Ribnici kot tretji od sedmih otrok kmečke družine. Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, kjer so jo zaradi prepisovanja pri pouku verouka izključili iz internata. Življenje v mestu je bilo drago, zato se je preživljala z dajanjem inštrukcij bogatim otrokom. Najprej je študirala v Ljubljani, medicino pa je zaključila leto 1939 v Zagrebu. Njeno prvo službovanje je bilo v Bohinjski Bistrici, ob začetku vojne pa je v domači Ribnici odprla zasebno prakso. Že julija 1941 je začela sodelovati v Osvobodilni fronti in italijanske oblasti so jo trikrat zaprle, tretjič se je rešila iz zapora zaradi italijanske kapitulacije. Med novembrsko nemško ofenzivo na Ribnico leta 1943 je bila skupaj s svojo sestro in dr. Pavlo Jerina zajeta na Travni gori, kamor so se z ranjenci umaknili iz bolnišnice, in tam je doživela pravo kalvarijo: del osebja in ranjencev je bil pobit, del pa jih je sovražnik zajel. Med sojenjem se je Franja skupaj s soobtoženimi sklicevala na zdravniško etiko, ki zavezuje zdravnike k pomoči vsem ljudem. Po izpustitvi sta obe ponovno odšli v partizane, Pavla v Trnovski gozd, Franjo so poslali na Cerkljansko. V Cerkno in v sotesko Pasice je prvič prišla 2. januarja 1944, kar opisuje tudi v svoji knjigi Ni neskončnih poti, pisma sinu.
»Med redkimi drevesi smo se približali gori. Sprejela nas je s strmimi skalnatimi stenami in previsi, ki so oklepali hudournik. Ko sem se ozrla, me je prevzela kotlina za menoj, ki je tonila v vseh odtenkih sivine. Kar stala bi in gledala in poslušala. A sem morala naprej. Dan je bil kratek in čakalo nas je še dosti dela.
Še enkrat smo prečkali hudournik, potem pa se je kmalu odprla pred nami kotlina, obdana z visokimi, strmimi stenami. Na njenem najširšem delu je stala lesena baraka v obliki velike črke L. Tu bo poslej tvoj dom, tu boš delala, je nekam slovesno rekel dr. Volčjak. Ranjenci, bilo jih je kakih deset, so v en glas odgovorili na pozdrav. Doktor Volčjak me je predstavil in jim povedal, da bova poslej skrbela zanje z dr. Klajnom, ki še pride za menoj.
Po obrazih bolničark in ranjencev sem lahko presodila, kako priljubljen je in kakšno veljavo ima med njimi dr. Volčjak. In vedela sem, da se bom morala zelo potruditi, da ga bom dosegla. Najti stik z ljudmi, zbujati zaupanje, pa od vsakega zahtevati, da opravlja svoje dolžnosti, je včasih težko. Doktor Volčjak je to znal. Ko smo oskrbeli ranjence in se sestali z osebjem, so se zbrali okoli njega kot prava družina. Bilo jih je osem, sami kmečki fantje, nekateri med njimi že stari partizani. Z doktorjem Volčjakom jih je še posebej družil spomin na dni, ko so gradili prvo barako v soteski. Zadovoljstvo jim je sijalo z obrazov, ko smo se menili, kako bomo zgradili še eno manjšo barako s prostorom za operacije. Bo meni, drobceni ženski uspelo utrditi podobno veljavo, sem se spraševala. Bom znala voditi vsa ta dela? Bom zmogla kirurške posege pri ranjencih, ko nisem bila za to posebej usposobljena? Bilo me je kar malo strah.«
Ustanovitelj in prvi vodja bolnice Franja je bil dr. Viktor Volčjak, Franja BojcBidovec pa je mesto upravnice prevzela 22. januarja 1944 in jo uspešno vodila vse do osvoboditve. Bolnico je z zadnjimi ranjenci zapustila 5. maja 1945. Takoj po vojni je delala v vojaških bolnišnicah v Gorici, Trstu in Ljubljani, od leta 1954, po opravljenem specialističnem izpitu iz ginekologije in porodništva, pa na ginekološko porodniških klinikah v Beogradu in v Ljubljani. Kot članica raznih organizacij in društev si je stalno prizadevala za ohranitev Partizanske bolnice Franja kot zgodovinskega spomenika. Prejela je številna vojaška in civilna odlikovanja in priznanja, imenovali so jo tudi za častno občanko Idrije in Ribnice. Umrla je na svoj rojstni dan 26. novembra 1985 v Ljubljani.
Igrani film po resničnih dogodkih
Dokumentarno igrani film temelji na preverjenih zgodovinskih virih in osebnih pismih zdravnice in je tako intimen filmski dokument vojnega časa in skozi oči študentke Anje tudi sodobnega časa in dojemanja preteklosti. Scenarij je po zgodovinskih dokumentih napisal Tomaž Letnar, v vlogi Franje pa je zaigrala Ula Furlan. V filmu igrajo še Aljoša Ternovšek, Ana Vipotnik in Matevž Mueller. Film je nastal v koprodukciji Janez Pirc Produkcija in Televizija Slovenija ter v sofinanciranju Ministrstva za kulturo RS in Občine Cerkno.
Globlji namen filma
Film si poleg estetskih in etičnih namenov postavlja še eno zahtevno nalogo: z zgodbo brez ideoloških predznakov želi nagovoriti novo generacijo nosilcev kolektivnega spomina ter ji o znamenjih časa pripovedovati objektivno in obenem čustveno, da bodo lahko razumeli, kaj se je med 2. svetovno vojno dogajalo, in predvsem to, da se kaj takšnega ne bi več zgodilo.
V nedeljo, 28. maja 2017, vas vabimo k ogledu igrano-dokumentarnega filma Franja, ki bo z zvočnim opisom Mihe Zora na sporedu ob 13.40 na 2. programu TV Slovenija.
Veronika Rot
