VSlovenskem mladinskem gledališču (SMG) so ustvarili edinstven gledališki projekt, ki je v režiji Matjaža Pograjca nastal v koprodukciji s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga. V gledališkem koncertu Slovenska popevka poleg profesionalnih igralcev nastopajo varovanci Drage, skupaj pa so po besedah Pograjca »izumili neki tretji svet, v katerem lahko živimo v sožitju«.
Ideja, da bi naredil predstavo z drugačnimi ljudmi, se je režiserju Matjažu Pograjcu porodila, »ker čutim tudi drugačnost, ki jo nosimo v gledališču«, kot je dejal pred premiero. Ko se je spraševal, kako bi jih vključil v gledališče, je, kot otok sredi kaosa, ki ga živimo, prepoznal glasbo in snovanja so ga pripeljala do Gregorja Strniše, človeka, ki je dvignil raven besedil popevk na višjo raven. Bil je dober, a ne slaven in danes tudi malo pozabljen, in to je zadevo pripeljalo na »marginalno obrobje«. V predstavi Slovenska popevka talente združujejo varovanci CUDV Dolfke Boštjančič in profesionalni igralci Slovenskega mladinskega gledališča. Za prve in druge je bil kreativni proces neprecenljiva in izpolnjujoča izkušnja.
Umetnost – univerzalni in povezovalni jezik
»Včasih mi je na vaji nerodno in se smejem, pa rečejo, da ni to nič narobe in da sem lahko takšna, kot sem.«Atifa Đaferović
»Ljudje živimo drug z drugim. Poskušamo se med seboj razumeti, bolj ali manj. Odvisno od hotenja, odvisno od naše empatije. Komunikacija je v vsakem primeru nujna, da civilizacijsko sploh obstanemo. Srečanje z ljudmi s posebnimi potrebami oziroma downovim sindromom v meni sproža globoke občutke empatije. Pa ne zato, ker jih dojemam kot nekakšne žrtve ali ranljivo skupino, ampak zato, ker je njihovo odzivanje na 'tukaj in zdaj' tako iskreno in srčno, da obnemim. Tu ni ničesar skritega, ničesar nimajo za bregom, tu ni nikakršne preračunljivosti glede prihodnosti, tu je čista sedanjost. Žalost je žalost in veselje je radost, zdaj, ta trenutek, in to je vse. Življenje človeškega čutenja v vsej njegovi polnosti. Svet, v katerem živimo, je poln predsodkov, obsodb, zavrtosti, družbenih norm, ki dušijo. Pri ljudeh s posebnimi potrebami tega ni, njihov svet je svet čiste neposrednosti, in na neki način je to svet čustvene inteligence, ki je 'normalnemu' sodobnemu človeku lahko vzor zoper laž, sprenevedanje in krinko. Zato naše soigralce pri tem projektu jemljem kot učitelje za srčno neposrednost.«Ivan Peternelj
»Preplet vseh sodelujočih je z drznim inovativnim pristopom gotovo prebudil silno dinamično energijo in vzpostavil neponovljiv gledališki ansambel, ki bo z vsako predstavo znova presenečal in – navduševal. Prepričana sem, da bo Slovenska popevka nepozabna uprizoritev, ki bo tankočutno odražala večplastno bogastvo naših življenj, poseben odnos do ustvarjanja in uglašenost posameznikov s svetom. Iz življenja na oder, z odra v življenje!« pa je dejala direktorica CUDV Dolfke Boštjančič, Draga,dr. Valerija Bužan.
Gregor Strniša – poet kozmične zavesti
Gregor Strniša je bil četrti, a edini preživeli otrok pesnika in mladinskega pisatelja, uslužbenca na sodišču in igralca Gustava ter sodne uradnice Alojzije. Rodil se je 18. novembra v Ljubljani. V najstniških letih je kazal nagnjenost k likovni umetnosti, očetu je ilustriral nekaj slikanic, že zelo zgodaj pa se je začel tudi pesniško izražati. Svoje prve pesmi je objavil komaj dvanajstleten. Kot dijak je bil zelo nadarjen in bister, a mu ni uspelo maturirati s svojo generacijo, saj so ga skupaj z očetom in materjo zaprli ter ga obtožili pomoči pobeglim političnim emigrantom in izdajanja državnih skrivnosti. Po dveh letih zaporne kazni in prisilnega dela je bil pogojno izpuščen in je končno lahko maturiral, še naslednji dve leti pa ni smel javno nastopati. Tina Malič v spremnem besedilu k predstavi zapiše, »da je izkušnja zapora globoko vplivala na pesnikovo osebnost: dokončno ga je nazorsko izoblikovala, mu vlila odpornosti in vztrajnosti ter poudarila njegovo že prej izraženo samotništvo in nezaupanje do sveta«. Gregor Strniša se je na pesniškem prizorišču ponovno pojavil že kot zrela osebnost. Ukvarjal se je tudi z dramatiko, predvsem pa je izoblikoval svoj pesniški nazor, ki ga je poimenoval kozmična zavest. Tina Malič citira njegove besede: »Na eni strani gre za to, da se je treba popolnoma jasno zavedati velikanskih prostorskih in časovnih razsežnosti današnjega vesolja, v katerem sta Zemlja in človek tako neznaten delež, da je, v jeziku matematične fizike bi lahko rekli, zanemarljiva količina […]. V nasprotju torej s to podobo sveta preteklega stoletja je po današnji astrofizikalni podobi sveta masa enako pomembna kot čas in prostor, se pravi, da časa in prostora sploh ni, če ni v njiju teles. To je osnova današnjega fizikalnega gledanja. V tem pogledu pa so spet vse posamezne mase, se pravi tudi najmanjša telesa, še kako pomembna. Vse troje, čas, prostor in masa, so v medsebojni stalni odvisnosti, ki pa niti ni vzročna, ampak kar enostavno osnovna medsebojna povezanost, da enega brez drugega sploh biti ne more.«
Ta poetika je izražena tudi v besedilih njegovih popevk. Čeprav je sam na to svoje ustvarjanje morda gledal malce zviška, pa je ustvaril nekaj nepozabnih besedil, kot so Orion, Šuštarski most, Mala terasa, Zemlja pleše in še številne druge.
Tokrat jih bodo ob sodobnih in urbanih glasbenih aranžmajih dua Silence zapeli in odplesali igralci Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane ter dvanajst varovancev iz CUDV Dolfke Boštjančič, Draga.
Vabljeni v SMG na Slovensko popevko
Predstavo si v tem letu lahko ogledate 9. 12., 10. 12, 11. 12., 17. 12., 19. 12. in 20. 12. Vstopnice so na voljo! x
Veronika Rot
