Opis fotografije: Fotografija je iz predstave Ničesar ne obžalujem. Metka Pavšič v dežnem plašču stoji na odru z razširjenimi rokami in nagovarja občinstvo. Na levi strani odra je bela mizica z dvema belima stoloma na vsaki strani, v ozadju odra je bel pano, na katerega odseva senca igralke. Foto: Mirko Mažgon
Opis fotografije: Fotografija je iz predstave Ničesar ne obžalujem. Metka Pavšič v dežnem plašču stoji na odru z razširjenimi rokami in nagovarja občinstvo. Na levi strani odra je bela mizica z dvema belima stoloma na vsaki strani, v ozadju odra je bel pano, na katerega odseva senca igralke. Foto: Mirko Mažgon

Metka Pavšič je diplomirana socialna delavka in igralka. Kot animatorka je zaposlena v Domu upokojencev v Idriji. Na AGRFT-ju je končala podiplomski študij oblike govora, v okviru katerega je po besedilu Vinka Möderndorferja uprizorila predstavo Ničesar ne obžalujem. Metka Pavšič je svetel človek, čeprav skorajda nič ne vidi.

Dobili sva se pod uro pred železniško postajo v Ljubljani. Iz Idrije se je pripeljala z avtobusom in z belo palico v roki korake takoj usmerila proti kraju najinega srečanja. Skupaj sva se sprehodili do kavarne in se tam zapletli v dolg in zanimiv pogovor. Začeli sva pri slepoti. To je beseda, pred katero ima Metka pomisleke. Pa ne zato, ker svoje telesne okvare ne bi sprejemala, temveč ker sta besedi slep in slepota povezani s številnimi, še vedno živimi predsodki. Ti se razvijajo v dve skrajnosti, v idealizacijo in negativizacijo. »Moti me, da se iz ljudi, ki ne vidimo, dela 'nadljudi' ali 'podljudi'. Da se naši uspehi, sposobnosti, opravljeno delo idealizirajo. To izvira že iz zgodovine. Osebam, ki ne vidimo, so se od nekdaj pripisovali neki višji čuti, nadnaravne sposobnosti in modrosti, in to se je po svoje ohranilo do danes. Če človek, ki ne vidi, doživi uspeh, naredi kaj dobro, ga poveličujejo. Po drugi strani pa obstaja tudi negativizacija. Velikokrat se na nas gleda kot na toge, nesposobne, kot da bi nam, ker nam manjka vid, manjkale tudi intelektualne ali čustvene sposobnosti. Ne prvo ne drugo se ne sklada z realnostjo. Smo preprosto ljudje. Imamo okvaro vida. Lahko smo dobri ali slabi, debeli ali suhi, tihi ali klepetavi. Tako kot vsi drugi. Sama želim biti človek z vsem, kar človeškost prinaša s seboj, in kot taka zoreti. Slepota je beseda, ki okarakterizira celotnega človeka. Zelo jasno to doživljam pri svojem nastopanju. Neznansko me zmoti, ko kak novinar zapiše 'slepa igralka'. Seveda brez mojega dovoljenja. Kaj naj bi to pomenilo? Saj tudi drugih igralk ne opisujejo z njihovimi telesnimi značilnostmi, mar ne? Se morda reče ostarela igralka, igralka z okvaro hrbtenice? Ne. Torej prav tako ni treba, da se napiše 'slepa igralka'. V nečem sem dobra ali manj dobra, nekaj mi bolj ali manj leži, sem nadarjena ali ne ... Izpostavljanje telesne okvare človeka pa je po mojem nepotrebno. Morda celo ponižujoče, namenjeno je le atraktivnosti in s tem potrošniški miselnosti.«

Besede imajo veliko moč. V čem je torej bistvena razlika med besednima zvezama »biti slep« in »ne videti«?

Besede imajo moč, res je. To ni larifari. Če nekomu rečeš, da si slep, se ljudje kar zdrznejo. To takoj začutiš. Če pa rečeš, da ne vidiš ali, zame, da skoraj nič ne vidim, se ljudje odzovejo drugače. Beseda slep zajema celotno osebnost, izraz ne videti pa je omejen le na sposobnost videnja. A če pokažem občutljivost za te besede, sem že doživela, da so mi očitali, da svojega stanja nisem sprejela. Uporabljam belo palico, to pa je eden izmed znakov, da sem svojo okvaro v veliki meri sprejela. O njej mi tudi ni nerodno govoriti. Bela palica je še vedno nekakšna stigma. Seveda ne pravim, da sem svojo okvaro sprejela z lahkoto, nikakor ne, a z njo sem se naučila živeti, sobivati, in malce jo raziskujem. Dejstvo pa je, da je sprejemanje proces. Ne glede na to, ali si vid izgubil v otroštvu ali v odrasli dobi, počasi ali na hitro. Sprejemanje je proces, ki pravzaprav ni nikoli končan. O sebi pravim, da sem svoje stanje s pomočjo prijateljev, družine, strokovnjakov v veliki meri sprejela. Toda vsakič, ko naletiš na kako novo oviro, ko te kaj od znotraj zbode ali doleti kaka neprijetna osebna izkušnja, vidiš, da nisi popolnoma razčistil s tem. A navsezadnje, zakaj bi pa moral? Vsak človek ima kaj, česar pri sebi ne sprejema v popolnosti. Mislim, da je bistveno, da se naučiš s tem funkcionirati, da se zavedaš omejitev in tudi prednosti svoje drugačnosti. Predvsem pa to, da ne blefiraš.

Omenili ste, da je bela palica še vedno stigma in da je nekateri ljudje, ki slabše ali sploh ne vidijo, prav zato nočejo uporabljati. Zakaj se vam zdi pomembno, da primejo belo palico v roke?

Zato ker se ti s tem odpre vsaj pol sveta. Postaneš precej manj odvisen od drugih. Mobilnost je sicer velik problem in popolnoma samostojen si težko, a bela palica je nekakšna vstopnica v svet zunaj zidov svojega stanovanja. Če se tega otepaš, sam sebi zapiraš svet. Čeprav z belo palico vzbudiš v ljudeh vsa mogoča občutja, tudi negativna, so prednosti njene uporabe veliko večje, zato to sprejmeš. Danes sem »izgubljena«, če svojo palico po naključju kje pozabim. A pot do tod je bila dolga. Brez podpore kolegov ne bi šlo.

Pa se vrniva po tej poti nekoliko v preteklost. V čas vašega otroštva, ko ste odraščali v Idriji. Kakšno je bilo vaše otroštvo in kdaj ste prvič začutili svojo drugačnost?

Rodila sem se kot močno slabovidna. Mama je to precej hitro ugotovila, saj imam dve leti starejšo sestro Martino, in mama je opazila, da se drugače odzivam na okolico kot sestra. Potem se je pač vedelo, da slabo vidim in se zato ni kompliciralo. Bila sem zelo živahna deklica in sem se z drugimi otroki neovirano podila naokoli. Vsake toliko je sicer kdo od njih zavpil, pazi nanjo, slabo vidi, ampak nihče ni delal iz tega posebnosti. Potem pa je prišel čas za šolo. V prvi razred so me vpisali v osnovno šolo v Idriji in moje starše je precej skrbelo, kako se bom znašla, kako bom videla na tablo, kako bom pisala v zvezke. Izkazalo se je, da imam s tem res težave. Na tablo nisem videla, črt v zvezkih prav tako ne. Takrat sem prvič začutila, da z menoj nekaj ni v redu, da nisem taka kot moji vrstniki. In to me je bolelo. Spomnim se, da sem pol leta vsak dan, ko sem morala v šolo, jokala. Pa mi ni šlo slabo.Bila pa sem iznajdljiva. Ko je učiteljica pisala račune na tablo, da bi jih prepisali v zvezke, sem si jaz kar sama izmišljala svoje račune in si v otroški naivnosti domišljala, da učiteljica tega ne bo opazila. Otroška iznajdljivost v iskanju neizstopanja res ne pozna meja. Že med letom je prišla na šolo mobilna služba Zavoda za slepo in slabovidno mladino in tako sem dobila čitanke s povečanim tiskom. Prvi razred sem uspešno končala. Dolgujem zahvalo svoji prvi učiteljici, ki se je trudila, da bi našli pravi način za moje nadaljnje šolanje. V drugi razred sem šla v Ljubljano, v Zavod za slepo in slabovidno mladino.

Pri osmih letih ste zapustili domači kraj in družino in nekako stopili na samostojno pot. Kako ste od osnovnošolke v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani prišli do animatorke v Domu upokojencev v Idriji ter magistrice oblike govora?

Moja pot ni nikoli vodila naravnost, pravzaprav je bila precej ovinkasta in za marsikaterim ovinkom me je čakalo kakšno presenečenje. Ja, osnovno šolo sem končala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Imela sem približno osem odstotkov ostankov vida, zato sem se učila po metodi za slabovidne – pisala sem s flomastri v zvezke z odebeljenimi črtami, učila sem se tudi Braillove pisave, a priznam, da sem jo takrat še vedno bolj brala z očmi kot tipala ... Zavod mi je dal zelo veliko. Bilo pa je tudi težko, saj pri osmih letih ni preprosto oditi od doma. Ob koncu tedna sem hodila domov, sprva sta me vozila tja oče in mama, že kmalu pa sem začela hoditi z avtobusom. Vzgojiteljice so nas pospremile na avtobusno postajo, razporedile po avtobusih, v ponedeljek zjutraj pa prišle iskat. V višjih razredih pa sem to pot že lahko naredila samostojno. Dejstvo je, da mi starši v Idriji ne bi mogli ponuditi vsega tega, česar sem bila deležna v Zavodu v Ljubljani, vseh teh krožkov, dejavnosti ... Tam so tudi prvikrat odkrili, da sem nadarjena za igro, za govorno interpretacijo. V drugem razredu sem bila v neki lutkovni igri zajček. Lutkovna vloga je bila edina stvar, za katero sem bila pripravljena ponoči bedeti in se je učiti na pamet. Po osnovni šoli sem šla na srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, čeprav sem si bolj želela v Idrijo na gimnazijo. Pa se je tudi tako vse prav odvilo. Po srednji šoli sem bila leto dni zaposlena v pralnici Psihiatrične bolnišnice Idrija. Dragocena izkušnja. V tem času sem opravila tudi usposabljanje za poklic telefonistke, potem pa sem šla študirat na Višjo šolo za socialne delavce v Ljubljani. Kot absolventka sem se izučila še za maserko. To mi je v življenju tudi velikokrat prav prišlo.

Pravite, da ste v sebi prepričani, da se v življenju, če si prizadevaš, stvari razvijejo in napeljejo tako, kot je prav, da prideš do tistega, kar ti ustreza, kar ti je namenjeno, pa čeprav po ovinkih.

Ja, res je. V mojem življenju je kar nekaj serpentin, tudi padcev, a obstala nisem nikoli. Že v študentskih letih sem se preživljala z masažo, tudi pozneje sem nekaj časa delala v kozmetičnem salonu v Cerknem. Po diplomi na višji šoli mi je takratna direktorica idrijskega centra za socialno delo, gospa Likarjeva, predlagala, da bi šla na usposabljanje za voditelja skupin starih ljudi za samopomoč. Seveda sem sprejela, opravila usposabljanje in nato v dveh enotah idrijskega doma skupaj s kolegicama vodila skupini za samopomoč. Obenem sem še dokončevala študij na fakulteti, pa masirala in delala na telefonu TOM kot svetovalka. S prostovoljnim delom sem si »pridelala« službo. Težko si predstavljam, da bi me kar tako, zgolj na podlagi prošnje vzeli v službo. Tako pa so me spoznali in še po dodatnih štirih letih javnih del sem dobila redno zaposlitev s polovičnim delovnim časom. Torej sem si zanjo aktivno prizadevala celo desetletje. Tedaj sem v polnosti zaživela v Idriji. Kot študentka sem si po šolanju močno želela ostati v Ljubljani, ker se mi je zdela mesto širokih možnosti. Zdaj pa spoznavam številne prednosti manjših krajev. Zadovoljna sem s svojo službo, saj je precej razgibana. V domu organiziram prireditve, maše, skupaj s kolegicami vodim pevske in pogovorne skupine, napišem kak članek za domski časopis, izvedem relaksacijsko terapijo, sem članica strokovnega tima ... Življenje se včasih dogaja po svoje, ne vemo točno, kako in zakaj.

Kdaj na vaši poti pa se je pojavila želja po igralstvu? Ste si od nekdaj želeli postati igralka?

Ah, kje pa. Tako se govori. A tako kot do vsega tudi do tega v mojem življenju ni prišlo po ravni cesti. Pa tudi – da se želja lahko uresniči, si jo moraš najprej priznati. No, sama sem, ko sem bila še v osnovni, srednji šoli, razmišljala o tem, da bi postala defektologinja ali psihologinja. To, da imam talent za igro, so odkrili v zavodu, pri lutkarskem krožku, kjer sem, kot sem že rekla, oponašala zajčka. In so me pri tem spodbujali. V srednji šoli sem si res, takole iz radovednosti, malo ogledovala pogoje za vpis na AGRFT, a takrat je še pisalo, da sta za vpis potrebna popoln vid in sluh. Te svoje želje seveda nisem razglašala naokoli, a pri sebi sem čutila, ja, to pa bi. No, pa življenje že naplete tako, kot je prav. Natanko pa se spomnim občutka, ko smo s prijateljicami šle gledat neko predstavo v Cankarjev dom, v kateri je nastopal fant, ki je prej hodil na zdravstveno šolo, takrat pa je bil že na akademiji. Ko sem ga gledala, se pravi, bolj poslušala, se je v meni spet nekaj zganilo. Ta želja je bila kot nekakšna iskrica v meni, ki si je še sama pred sabo nisem upala na glas izraziti.

Kdaj pa je le prišlo do priložnosti, ko je ta iskrica lahko zasijala?

To se je zgodilo na taboru, ki ga je organiziral Igor Korošec, ki je takrat študiral igro v Rusiji.On me je spet odkril kot talent za interpretacijo, spodbujal me je, naj pridem študirat v Rusijo ... Bila sem stara petindvajset let, bili smo še mladi in zanesenjaki. A iti v Rusijo bi bilo le malce prehud zalogaj! Takrat se je rodilo tudi gledališče za slepe in slabovidne Nasmeh, katerega umetniški vodja je bila in je še vedno Mateja Mlačnik. V predstavi Dan oddiha Valentina Katajeva mi je dodelila vlogo upravnice v počitniškem domu Jurček. Zanjo sem prejela Linhartovo značko za izjemne dosežke na področju gledališke in lutkovne umetnosti. To je bilo zame veliko priznanje in znamenje. Konkurenca namreč ni bila kar tako, mladi igralci vse Slovenije. Takrat sem si rekla, da je gledališče gotovo ena od stvari, ki bi se ji želela v življenju posvetiti. A najprej je bilo treba končati študij socialnega dela. Ko sem se vrnila v Idrijo, smo s prijateljico Lauro Podgornik in Zdravkom Miholičem pod režijskim vodstvom Igorja Korošca naredili predstavo Dušana Radoviča Trije smo najboljši par. Satira na moški svet. Kar precej sem sodelovala tudi z Alenko Bole Vrabec, ki je bila tedaj direktorica jeseniškega gledališča. Na Linhartovem odru sem odigrala samorastniško Meto, na gradu Kamen pa bronasti zvon in Mico v Zlatorogu. Potem pa je prišla ponudba za nastop na neki državni prireditvi. Seveda niso hoteli satire na moški svet, zato sem se morala naučiti nekaj novega. Pa sem vzela besedilo italijanskega avtorja Alda Nicolaia in tako je nastala Fehtarca. Gre za trinajstminutni monolog, ki ga zdaj ob različnih priložnostih igram že osemnajst let!

Kako se pripravljate na vlogo? In kaj občutite, ko ste na odru?

Ja, tudi to je proces in resno delo. In vzame kar nekaj časa. Navadno mi na Zvezi slepih besedilo najprej natisnejo v Braillovi pisavi in se ga naučim. Ne smem ga na primer preveč poslušati, kajti tako bi se navzela izgovarjave, interpretacije. Besedilo se moram naučiti na pamet, šele takrat lahko začnem aktivno sodelovati na bralnih vajah. Sem namreč počasen bralec Braillove pisave. Sama sem jo začela resnično uporabljati šele pozneje, ko sem bila že odrasla, ko se mi je vid nenadoma zelo poslabšal. Zato se resnično lahko posvetim interpretaciji šele, ko znam tekst tako rekoč na pamet, da se ne ukvarjam preveč s samim branjem. Naučiti se moram tudi gibanja na odru, mimike. Kakšni so občutki na odru? Pravzaprav si tako zelo v vlogi, da se nimaš časa poglabljati v svoje občutke. Gre bolj za spominjanje, podoživljanje občutkov. Neverjetno pa je, kako se ti, ko si na odru, izostri dojemanje. Zdi se mi, kot bi mi v glavi hkrati tekli trije filmi. Prvi je tvoja vloga, drugi so misli, ki ti nepričakovano priletijo v glavo, tretji so vsi odzivi, ki jih sprejemaš iz dvorane. Resda ne vidim, zdi pa se mi, da slišim skorajda vse. Kot bi šlo za neko posebno stanje zavesti, tako se počutim, ko sem na odru. Preden pa pridem na oder, me lomi trema. Imam svoje obredje, dihalne vaje, vaje za izgovarjavo, molitev ...

Predstava, ki jo trenutno igrate, je monodrama Vinka Möderndorferja Ničesar ne obžalujem. To je tudi igra, ki ste jo pripravili v okviru svojega magistrskega študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pod mentorstvom profesorja Tomaža Gubenška.

Tako je. Tudi na akademijo sem prišla po zanimivi poti. Na nekem seminarju sem srečala profesorja Gubenška in povedal mi je za novo smer študija na akademiji. Oblika govora. Kar prešinilo me je in sem ga vprašala, ali vidi kakšno oviro zame, da bi se vpisala. Ne, mi je odgovoril. Pa sem se vpisala. In z veseljem dve leti hodila v Ljubljano. Hvaležna sem mu tudi za pomoč pri izbiri teme magistrske naloge in za to, da mi je pomagal pri pripravi igre Ničesar ne obžalujem; v njej odigram kar sedem ženskih likov. Pomagal mi je z marsikaterim strokovnim nasvetom, predvsem glede govorne interpretacije in gibanja, ki se videčim zdi naravno, samoumevno, jaz pa sem se nekaterih gibov morala naučiti na pamet, jih ponotranjiti med nastajanjem predstave. Zame je bil tudi velik preskok iz kleti na akademiji, kjer je potekal študij in so bile odigrane prve uprizoritve, na druge odre. Igra se dogaja na policijski postaji, v sobi za zasliševanje, in na akademiji sem imela pred sabo res tisto ogledalo, skozi katero zasliševalci iz drugega prostora vidijo, ti, ki si notri, pa se vidiš le kot v ogledalu. To ogledalo me je ločevalo od gledalcev. Na drugih odrih tega ogledala nimam, je le fiktivno in zvok do mene prihaja povsem drugače, drugače doživljam prostor, občinstvo. Sicer pa je scena domišljena, stvari so vedno postavljene na istem mestu, da se znajdem. S sodelujočimi v predstavi smo odkrivali tudi druge, svetlobne orientacijske točke, ki mi pomagajo pri gibanju po odru. Vsem gre zahvala za pripravljenost sodelovati in za odprtost.

Kaj pa v vsakdanjem življenju? Imate tudi vse načrtovano?

Pravzaprav bi o sebi rekla, da v življenju nikoli nisem pretirano dolgoročno načrtovala. Postavljam si in prizadevam za uresničitev bolj kratkoročnih ciljev. Stvari si sledijo, se prepletajo, in če migaš, se trudiš, se na koncu sestavljanka sestavi v pravi red. Dejstvo pa je, da moram iz povsem praktičnih razlogov biti dobro organizirana in imeti red. Rada imam pospravljeno v stanovanju, je pa to tudi moja nuja. Že tako za nekatere opravke potrebujem več časa, če bi bil okoli mene kaos, bi ga pa še po nepotrebnem zapravljala. Stanovanje imam urejeno, kot meni ustreza, in v njem uživam. Povsod imam opraviti z veliko ljudmi, v službi, gledališču, stanovanje pa je moj mirni pristan. Z veseljem sem gospodinja, kuham, perem, pospravljam,likam, tudi nakupovanje mi ne dela večjih težav, saj je na srečo v bližini mojega stanovanja trgovinica, v kateri so prodajalke zelo prijazne. Ko pridem, mi takoj ponudijo pomoč, moja dolžnost je le, da vem, kaj hočem. So pa stvari, ki jih težko počnem sama. Težko bi šla na primer sama teč, v hribe ali tudi v savno, če ne poznam poti do nje. Pa saj nihče ni popolnoma samostojen. Vsega pač ne moreš, a lahko si urediš življenje tako, da vseeno počneš čim več raznovrstnih reči. Včasih sem tudi veliko potovala.

V reviji Rikoss, ki jo pripravlja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, urejate potopisni kotiček. Kako ljudje, ki ne vidijo, doživljajo potovanja?

V rubriki popotniški utrinki revije Rikoss želimo spreminjati predsodke tistih, ki mislijo, ah, kaj pa potujejo, saj tako ali tako nič ne vidijo. Sploh ni tako! Vid je le eden od čutov, ki jih imamo ljudje. Veste, koliko neverjetnih vtisov ti prinesejo vonjave, hrana,zvoki, stiki z ljudmi, različni zapleti in razpleti, dogodivščine vseh vrst! Prav to je lahko za koga bistvo potovanja. Sama pa sem se tega bolj klasičnega turističnega popotništva nekoliko naveličala. Zdaj me bolj pritegnejo drugačna potovanja. Bila sem na Caminu de Santiago. To je res neverjetna izkušnja, seveda povezana tudi z vero, duhovnim iskanjem in spoznavanjem globine samega sebe. Rada iščem, raziskujem v globinah svoje duše, poti, smisla bivanja. Ne verjamem, da smo ljudje tu kar tako, v tri dni.

Bi bil lahko vaš življenjski moto to, da je namen človeškega življenja, da išče, raziskuje, spoznava samega sebe in svet?

Ja, graditi samega sebe kot človeka, spoznati, kaj nastane iz interakcije med svetom in samim seboj, to je verjetno tisto, kar me žene naprej. Zanima me širša dimenzija bivanja. V meni so neka trma,vztrajnost, volja po premikanju, akciji. Mladi danes nimajo služb, družbene razmere zanje niso ugodne. Po svoje opažam podobnosti z njihovim položajem, saj se je to, kar se njim dogaja zdaj, meni dogajalo pred dvajsetimi leti. Takrat so službe bile, a sem se sama zaradi svoje okvare vida zanjo morala krepko potruditi. Pa si mislim, treba je migati, treba je iskati delo, ne službe. To je najbrž edini način. Če najdeš delo, potem se boš premaknil, dobil izkušnje, občutil zadovoljstvo in ustvarjal lastno pot. Tudi zaradi svoje izgube vida sem naredila v življenju veliko ovinkov, a z vztrajnostjo, notranjo trmo,vero in s pomočjo ljudi, ki me obkrožajo, sem večinoma prišla do tistega, kar sem si želela. Veliko je odvisno od okoliščin, še več pa od človeka samega.x

Veronika Rot

Na fotografiji iz predstave Ničesar ne obžalujem je Metka Pavšič, fotografirana v zgornji del trupa in obraz. Foto: Mirko Mažgon
Na fotografiji iz predstave Ničesar ne obžalujem je Metka Pavšič, fotografirana v zgornji del trupa in obraz. Foto: Mirko Mažgon