Razumljivopodajanje informacij je pomembno na vseh področjih življenja. Tega se dobro zavedajo v Zavodu Risa, Centru za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje, v katerem se ukvarjajo s pisanjem besedil v lahkem branju in z razvojem lahkega branja v Sloveniji. Skupaj s partnerji so bili tudi uspešni na razpisu »Jezikovna integracija ranljivih skupin govorcev v Republiki Sloveniji« Ministrstva za kulturo in prejeli sredstva za projektLAHKO JE BRATI: Razvoj temeljnih usmeritev, metod, didaktičnih gradiv in spremljajočih orodij za lahko branje v Sloveniji. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
Pogovarjali smo se z eno od idejnih vodij Zavoda Risa, Tatjano Knapp, tudi vodjo projekta Lahko je brati.
Že vrsto let se ukvarjate z osebami s posebnimi potrebami. Kako ste se odločili za to pot?
V družini imamo strica s posebnimi potrebami, zato sem se s človeškimi različnostmi srečala že tako rekoč v zibelki. Kot gimnazijka prostovoljka sem delala z otroki iz osnovne šole s prilagojenim programom. Po študiju etnologije in kulturne antropologije sem se vpisala na študij pomoči z umetnostjo, likovna smer, in se po prvem letniku zaposlila v CUDV Črna na Koroškem. Ta moja pot se mi zdi nekako naravna, čeprav nisem študirala npr. specialne pedagogike.
Ste pri svojem delu z varovanci CUDV Črna ugotovili, da obstaja potreba po prilagojenih besedilih, po informacijah, zapisanih preprosteje in razumljiveje?
Že zelo zgodaj sem pri delu z uporabniki ugotovila, da je največji »problem« komunikacija in prikrajšanost za informacije. Kot strastni bralki in piski kratkih zgodb se mi je prav tako zdelo tragično, da so bili naši odrasli uporabniki, ki imajo službe, partnerske zveze itd., obsojeni na prebiranje otroških slikanic, v katerih je bila težina jezika sicer ustrezna, teme in način podajanja pa seveda ne. Šlo je za problem, ki je postal izziv.
Kje in kako ste izvedeli za tehniko lahkega branja oziroma lahkega pisanja? Koliko časa se že ukvarjate s tem področjem in kaj vse ste s sodelavci že naredili?
Pred desetletjem je CUDV Črna vodil evropski projekt, v katerem je sodelovala tudi starševska organizacija Fenacerci iz Portugalske. Oni so se z lahkim branjem že sistematično ukvarjali. Po tem prvem stiku sem takoj začela pregledovati, ali v Sloveniji obstaja kaj podobnega, kar bi bilo dosegljivo tudi našim bralcem. Naletela sem tako rekoč na sivo pego. V CUDV Draga so npr. ta čas že interno prirejali informacije za svoje uporabnike, a sistematično in organizirano ukvarjanje s tem področjem … Naj tole povem nekoliko drugače: zelo zelo malo ljudi je v Sloveniji sploh že kdaj slišalo za lahko branje. Na Švedskem so npr. v neki založbi ravno v tem obdobju izdali Tolstojevo Ano Karenino, prirejeno za lahko branje. To je bil nekak »vav trenutek«. Za idejo sem navdušila sodelavko Sašo Fužir, ki je sama pesnica in ji knjige prav tako veliko pomenijo. Naš prvi projekt je bil časopis 20 MINUT, prvi slovenski brezplačnik za lahko branje v Sloveniji, ki še vedno izhaja. Priredili smo prvi leposlovni knjigi za slovensko lahko branje, skupaj s CUDV Črna izdali prvi slovenski avtorski roman za lahko branje, ki ga je napisala naša draga kolegica dr. Aksinja Kermauner skupaj z našimi uporabniki. Vmes se je zgodila spletna stran z lahko berljivimi in razumljivimi informacijami s področja zdravja. Prirejali smo Vodnik po pravicah invalidov. Še veliko je tega.
Po svoje torej orjete ledino v Sloveniji. Že pred nekaj leti ste ustanovili tudi Zavod Risa?
Ideje o sistematičnem razvoju lahkega branja v Sloveniji ni bilo mogoče takoj prenesti v institucionalno okolje, kot je CUDV. S Sašo pa nisva hoteli čakati v nedogled, saj so bile potrebe uporabnikov tu in zdaj. V začetku leta 2011 sva registrirali zasebni zavod in se začeli prijavljati na manjše razpise. Že prvo leto je stekla akcija Unikati za lahko branje, kjer smo s pomočjo donatorjev raznih izdelkov in storitev v spletni dražbi zbirali denar za tisk. S CUDV Črna in Zvezo Sožitje smo se dejavno vključili v proces sprejemanje Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 in s tem pripomogli k prvemu javnemu razpisu za lahko branje v Sloveniji. V okviru razpisa Ministrstva za kulturo smo na Risi takrat izdali priredbo Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem v dveh delih. To je bila kar nekakšna majhna prelomnica.
Kdo je zbran v zavodu Risa in kaj počnete?
Rise – sčasoma se nama je pridružilo še nekaj prostovoljcev – preprosto prepoznavamo in priznavamo dejstvo, da je dostop do informacij in kulture temeljna pravica ter potreba vsakega človeka, ne glede na sposobnosti in omejitve. Pri tem znamo biti včasih kar zanesenjaški, kar se izkazuje v množici ur opravljenega prostovoljnega dela, zalaganju lastnih finančnih sredstev, zagovorništvu. A odzivi ciljnih bralcev so taki, da vemo, da smo na pravi poti. Prizadevamo si za povezovanje med organizacijami, saj lahko le tako dobimo še več kakovostnega lahkega branja. Bili smo tudi pobudniki za nastanek Društva za dostopno obliko komunikacij Labra, ki se s sistemizacijo lahkega branja ukvarja na nacionalni ravni in združuje številne uporabnike ter strokovnjake. Idej in pobud je veliko, velikokrat pa nam zmanjka človeških in predvsem finančnih virov.
Kako koncept lahkega branja pojasnite nekomu, ki se s tem pojmom sreča prvikrat?
Lahko branje je koncept priprave informacij, v katerem informacije naredimo razumljive in berljive za ljudi, ki težko berejo in razumejo »navadne« informacije in besedila. Lahko branje je lahko v obliki besedila, s slikami dopolnjenega besedila ali pa uporabimo samo slike, zvok … Informacijo podamo tako, da jo lahko naslovnik »prebere«.
Komu je lahko branje namenjeno?
Ključna ciljna skupina bralcev so pogosto ljudje z motnjami v duševnem razvoju. Oni so najbolj diskriminirana in marginalizirana populacija med ciljno skupino oseb s posebnimi potrebami in v celotnem družbenem okolju, kar lahko po dolgoletnih izkušnjah pri delu z njimi in zanje člani projektne skupine zapišemo brez omahovanja. Strokovna priporočila prepoznavajo dve temeljni skupini uporabnikov lahkega branja. V prvi si predstavljamo ljudi s posebnimi potrebami, kamor lahko spadajo tudi ljudje z motnjami v duševnem zdravju, ljudje z nevropsihičnimi težavami, gluhi ali naglušni, slepi ali slabovidni, gluhoslepi, ljudje z afazijo, demenco ... Te skupine ljudi večinoma potrebujejo lahko branje vse življenje. Druga skupina so ljudje z omejenim znanjem jezika. Nekateri bodo láhko branje lahko potrebovali le določen čas (npr. priseljenci takoj ob priselitvi, otroci, ki svoje jezikovne kompetence šele razvijajo), drugi nevešči bralci bodo morda potrebovali tovrstno gradivo vse življenje, če se njihove jezikovne kompetence ne izboljšajo.
Kako pa se naučiti pisati v lahkem branju? In kako preveriti, ali je zapisano res razumljivo ciljnim bralcem?
Lahko branje vedno pripravljamo skupaj s pripadniki ciljne skupine bralcev. Vedeti moramo, za koga delamo in zakaj. Razumljivost in berljivost informacij je treba večkrat preizkusiti. Ker sem se že tako na dolgo razgovorila, predlagam, da tisti, ki jih priprava lahkega branja zanima, za začetek pogledajo smernice, ki jih je Zveza Sožitje v projektu organizacije Inclusion Europe priredila na podlagi razvitih evropskih smernic. Najdete jih na njihovi spletni strani, a so, na kar na Sožitju predsednica dr. Katja Vadnal opozarja že od začetka, pomanjkljive. Nekatere stvari so se v praksi izkazale za netočne, drugi pomembni vidiki sploh niso zajeti. Priporočam torej, da počakate na brezplačni priročnik, ki bo v okviru projekta izšel najpozneje konec januarja 2019, ali pa se obrnete na naše strokovnjake iz projektnega partnerstva. Z veseljem bomo pomagali!
Koliko je pri nas sploh besedil, zapisanih v lahkem branju?
Premalo. Javno dostopnih besedil je občutno več kot pred leti, skoraj vse pa sem že naštela. To pomeni, da jih res ni veliko. Nekaj brošuric so pripravili na Zvezi Sožitje. Na posvetu Lahko je brati, ki je bil nekakšen javni uvod v začetek projekta, smo na razstavi videli številne dobre primere iz CUDV Draga, ki pa so (razen priročnika o čebelarjenju) namenjeni interni rabi. Zveza Sožitje je, kot sem že omenila, ena od partneric v našem projektu, član projektne skupine in strokovnjak na področju samozagovorništva Rok Usenik pa je zaposlen v CUDV Draga.
Kolikšne pa so potrebe?
Uf, velike. Pogosto dobivamo pobude z vseh strani: Potrebovali bi to, želeli bi ono … A naši viri so zelo omejeni. Zato je projekt Lahko je brati, ki bo, upamo, ljudi opogumil in usposobil, da sami pripravljajo lahko branje, še toliko pomembnejši. V bralnih skupinah, ki smo jih kar nekaj let imeli v CUDV Črna (vključenih je bilo skoraj sto uporabnikov), smo ugotovili, da stalno delo z bralci prinaša zelo dobre rezultate. To se je poznalo tako pri jezikovnem izražanju uporabnikov kot pri komunikaciji na splošno. Skupaj smo odkrivali potrebe po raziskovanju področij, ki so za povprečno populacijo samoumevna, za naše ciljne bralce pa nemara pomenijo izziv ali celo na videz neosvojljiv teritorij. Izrednega pomena pri ocenjevanju potreb so tudi povratne informacije, ki jih pogosto dobivamo od pedagoškega osebja ali ljudi v javnih službah. Rekla bi, da po nekaterih ocenah z lahkim branjem pridobi vsaj vsak peti prebivalec Slovenije.
Na katerih področjih ljudje najbolj potrebujejo prilagojen, razumljivejši zapis: osnovne informacije, zakonodaja, upravni postopki, literatura, učbeniki …?
Povprečni državljani predvsem pri zakonodaji in v birokratskih postopkih, a šalo na stran. Odrasli prebivalci, ki so iz različnih razlogov slabše bralno pismeni, potrebujejo lahko branje za funkcioniranje v družbi. Z dostopom do informacij uporabnik lažje komunicira z okoljem, kar preprečuje frustracije in omogoča zadovoljevanje potreb in uresničevanje pravic. Samo informirani ljudje, ki jim je omogočena učinkovita komunikacija, so lahko aktivno vključeni v družbo na vseh področjih (kultura, sociala, zdravstvo, izobraževanje idr.). Tudi ustanove in društva z lahko berljivimi informacijami lažje dostopajo do svojih uporabnikov in delajo z njimi; jih informirajo, dajejo nasvete in imajo od tega koristi. Po drugi strani učinkoviteje prepoznavajo potrebe svojih uporabnikov, pridobijo nove člane in razširijo svojo ponudbo glede na potrebe, želje in pravice ranljivih ciljnih skupin. Tako gradimo vključujočo skupnost. Vključenost brez informacij ni mogoča. Na to temo bi lahko veliko povedala naša sodelavka Sonja Bercko Eisenreich, direktorica Inštituta Integra. Razumljivo podajanje informacij in jasna komunikacija sta potrebna prav na vseh področjih življenja. Brez informacij se človek ne more odločati niti o tako osnovnih stvareh, kot je to, kaj bo jedel za kosilo ali kakšen vonj mila mu prija. Pogosto ljudje sploh ne vedo, da imajo do nečesa, npr. odločitev, pravico. Kje je šele uveljavljanje teh pravic! Potrebujejo prav vse našteto in še več.
Po uspešni prijavi projekta Lahko je brati na razpisu Ministrstva za kulturo ste pustili službo v CUDV in vso svojo energijo usmerjate v delo v Zavodu Risa. Pomembna in pogumna odločitev, kajne?
Pomembna mogoče, na neki način, saj je slovensko lahko branje s projektom Lahko je brati na novi prelomnici. Za doseganje ciljev, ki smo si jih zastavili, bo potrebnega zelo veliko dela, povezovanja, energije. Pogumna odločitev pa niti ne. V CUDV so se z menjavo vodstva usmeritve v zadnjem času spremenile. Medtem ko je bil intenziven razvoj lahkega branja in informiranja uporabnikov prej del usmeritve centra, so prioritete trenutno drugačne. Vztrajati v okolju, v katerem bi težko delala ali skupaj z uporabniki ne mogla delati tistega, za kar srčno verjamem, da je zanje dobro, bi bila slaba izbira. Z vidika ekonomske in socialne varnosti – navsezadnje je treba jesti in plačevati kredite – je zaposlenemu v javnem zavodu sicer precej lažje, a strokovna svoboda ni samoumevna. Sem pač človek akcije. Mislim, da pravzaprav nisem imela izbire in sem se odločila prav.
Osrednji projekt Zavoda Risa je od 3. januarja 2018 projekt Lahko je brati, ki ga boste izvajali dobro leto in pol. Nam lahko poveste kaj več o njem: kdo sodeluje, koliko časa bo trajal, kako je financiran …
S projektom, katerega polni naslov je »LAHKO JE BRATI: Razvoj temeljnih usmeritev, metod, didaktičnih gradiv in spremljajočih orodij za lahko branje v Sloveniji« nam je uspelo na razpisu »Jezikovna integracija ranljivih skupin govorcev v Republiki Sloveniji« Ministrstva za kulturo. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Poleg nosilca projekta, Zavoda Risa, v njem kot partnerji sodelujejo Zveza Sožitje, Inštitut Integra, Univerza v Mariboru, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika in Društvo Labra, kar pomeni, da smo lahko sestavili zelo kakovostno projektno skupino. Med nami je kot predstavnica ciljnih govorcev npr. tudi Nevenka Kos, naša dolgoletna sodelavka in ambasadorka lahkega branja. Kot ambasadorji projekta in lahkega branja pa so se nam pridružili še igralca Saša Pavček in Gojmir Lešnjak - Gojc, ki imata oba izkušnjo disleksije, ter varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Prav pisana druščina smo!
Zakaj je projekt Lahko je brati nujen v našem prostoru?
Projekt je nujen, saj se v njem izkušnje, potrebe, pravice ciljne skupine, njihov dejavni prispevek in strokovna znanja povežejo v nabor metod in didaktičnih gradiv za lahko branje, ki ga Slovenija še nima, vendar ga Slovenci, ki težko berejo ali razumejo »navadna« besedila in informacije, zelo potrebujejo. Le tako bodo namreč dobili prepotrebne kakovostne knjige in premišljena gradiva, ki jim bo mogoče nadeti oznako lahko branje. Gradiva bodo koristila tako ciljnim govorcem kot širši družbi.
Kaj bo v projektu narejenega?
V projektu bodo med drugim nastali program in kurikul temeljnega usposabljanja ciljnih govorcev ter priročnik z orodji za pripravo lahkega branja v slovenskem jeziku, ki ne bo prinesel zgolj sodobnih smernic za pripravo lažje berljivih in razumljivih tekstov, temveč tudi primere dobre prakse, javnost in ciljne uporabnike pa bo ozaveščal, da je lahko branje pravica in potreba ljudi. Dobili bomo »slovenski« nabor slik (fotografij, ilustracij), ki jih bodo avtorji lahkega branja brezplačno uporabljali pri pripravi gradiv. Pripravili bomo »slovar« s predlogi lažjih sopomenk. Temeljno ciljno skupino projekta, ljudi z motnjami v duševnem razvoju (joj, oznake!), bomo usposabljali v temeljnih delavnicah, oni pa bodo pridobljeno znanje širili naprej.
V projektu bodo aktivno sodelovali tudi ciljni uporabniki lahke branja. Kakšna bo njihova vloga?
Aktivna vloga ljudi z motnjami v duševnem razvoju v vseh fazah in v vseh segmentih projekta bo primer dobre prakse tudi v evropskem merilu. Zagotovljen bo jasen dokaz o tem, kaj ljudje z motnjami zmorejo kljub intelektualnim oviram in da je »posebnost potreb« pravzaprav zelo relativen pojem. Med cilje projekta tako štejemo tudi prispevanje k preseganju stereotipov in predsodkov o ljudeh z motnjami v duševnem razvoju, boljšo opremljenost ciljne skupine za uveljavljanje aktivnega državljanstva in razvoj kompetenc podpornih oseb.
Desetletje dela na tem področju je za vami. Kolikšen premik v ozaveščenosti ljudi o potrebi po besedilih v lahkem branju ste opazili?
Mislim, da smo se v slabem desetletju vsaj seznanili s pojmom lahkega branja. Na prelomu desetletja smo namreč v Zavodu Risa zelo poredko naleteli na ljudi, ki so poznali lahko branje, kaj šele da bi ga uporabljali ali pripravljali. Danes pa imamo po zaslugi preteklega dela in sodelovanja s študentkami ter dr. Dragico Haramija in dr. Marto Licardo celo predmet, ki se imenuje Lahko branje, na fakulteti!
Kaj pa država, se zaveda pomembnosti jezikovne dostopnosti za ljudi s slabšo sposobnostjo branja?
Zdi se (in v praksi se dnevno srečujemo z dokazi), da v Sloveniji zaostajamo za nekaterimi bogatejšimi članicami EU, ne le po materialnih osnovah, temveč tudi po miselnosti, ki zadeva ljudi z ovirami. To je treba spremeniti. Res je, da so bile pobudnice sprememb tudi v omenjenih državah predvsem nevladne strukture. Projekt LAHKO JE BRATI tako pomeni odlično možnost, da država tudi pri nas podpre omenjena prizadevanja in podpre stroko v nevladni sferi.
Boste svoje ugotovitve, predloge naslovili tudi na državo?
Potrudili se bomo oblikovati predlog državi, kako lahko branje oz. dostopno obliko komunikacij sistematizirati na državni ravni. Potrebujemo namreč dejavno razvijanje stroke, različne možnosti usposabljanja govorcev, zakon o lahkem branju … Tega je ogromno. V Sloveniji, ki, kadar govorimo o razvoju in uporabi koncepta lahkega branja, zaostaja za severnimi in zahodnimi evropskimi državami, nujno potrebujemo nova znanja, metode in didaktična gradiva, njihovo razširitev ter sistematično ureditev področja.
Kakšna je torej vizija vas in vaših sodelavcev?
Želeli bi si družbo, ki posameznika sprejema takšnega, kot je, mu na podlagi njegovih potencialov omogoča popoln razvoj s tem, da izenačuje izhodišča. Želeli bi si družbo za vse. In če lahko k temu prispevamo vsaj majhen del, se bomo to potrudili storiti. To lahko rečem v imenu celotne ekipe, nekatere med njimi sem v pogovoru imenovala poimensko, drugih ne. Za to se vsem njim, pa tudi ambasadorjem lahkega branja, somišljenikom in uporabnikom, iskreno zahvaljujem. In se obenem opravičujem, ker odgovori tokrat niso v lažje berljivi obliki (nasmeh). x
Hvala za pogovor!
Veronika Rot
