Gorazda Vecka je za namizni tenis navdušil njegov oče Edvard Vecko, dvakratni svetovni in šestkratni evropski prvak v tem športu. Vecko je bil trener Mateje Pintar, ko je osvojila zlato za Slovenijo v paranamiznem tenisu na paralimpijskih igrah v Atenah 2004. Leta 2009 pa je prišel na čelo britanske paranamiznoteniške reprezentance, potem ko je ta razočarala na igrah v Pekingu, kjer ni osvojila niti ene kolajne, čeprav se je s prejšnjih štirih paralimpijskih iger vračala s po vsaj dvema.
Odkar je Vecko pred petnajstimi leti prevzel britansko paranamiznoteniško reprezentanco, je ta osvojila 14 paralimpijskih kolajn, vključno z dvema zlatima leta 2016 v Riu. Will Bailey in Ross Wilson pa sta v svojih tekmovalnih razredih postala tudi svetovna prvaka.
Leta 2023 mu je njegovo veličanstvo, britanski kralj Karel III., za zaslužno delo v paranamiznem tenisu podelil častni red britanskega imperija MBE.
Z njim smo govorili v času največjega namiznoteniškega prvenstva za parašportnike na svetu I Feel Slovenia Thermana Open, ki poteka med 7. in 11. majem v Sloveniji. Športniki iz 45 držav so se zbrali v Laškem, da bi se pomerili na skupno več kot 1000 tekmah, Gorazd Vecko pa je poleg vodenja britanske ekipe tudi v vlogi športnega direktorja turnirja. Za turnir pravi, da "pomeni predvsem priložnost razvoja v namiznem tenisu s pridobivanjem novih in mladih igralcev, ki bodo dosegali vrhunske rezultate na največjih turnirjih na svetu, tako na svetovnih prvenstvih kot na paralimpijskih igrah.
Kako ste se spoznali z namiznim tenisom in nato s paranamiznim tenisom? Kako vas je pot pripeljala do tega, da ste postali reprezentančni trener?
Odgovor na to vprašanje je zelo preprost. Moj oče Edvard Vecko je bil eden najboljših namiznoteniških igralcev v Evropi, eden najboljših igralcev Jugoslavije ter potem seveda Slovenije, šestkratni evropski prvak, dvakratni veteranski prvak, bil je selektor Avstrije, Nemčije in Slovenije. Če imaš takega očeta, ki je bil vedno moj zgled, heroj, sem se tudi jaz se začel ukvarjati z namiznim tenisom. Igral sem za ljubljansko Olimpijo, vendar sem po nekaj letih prekinil z igranjem in po materini smrti prevzel družinsko tiskarsko podjetje v Ljubljani, dokler me niso leta 1999 poklicali iz Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite, če bi bil pripravljen trenirati dva igralca, ki sta se uvrstila na paralimpijske igre leta 2000. To sta bila Andreja Dolinar pa Saša Šuligoj. Seveda sem ta izziv sprejel, moram pa priznati, da mi je bil to precejšen izziv. Preden sem šel na prvi trening, je bilo kar težko, ker si iskreno nisem predstavljal, kaj naj pričakujem. Nisem bil namreč nikoli v stiku s športniki invalidi. Naš prvi trening je pokazal, da so to resnično športniki, da se trudijo. Trenirali smo res na visoki ravni in nato odšli v Sydney na paralimpijske igre in kot oba zadnja igralca, ki sta se uvrstila, sta se na koncu potem oba borila za medalje, tako da je Saša Šuligoj je potem končal v četrtfinalu, Andreja Dolinar pa je izgubila v polfinalu z igralko iz Nemčije, ki pet let pred tem ni izgubila partije in je bila prva nosilka. Na tekmi za tretje mesto je izgubila po starem načinu igranja in zanimiva anekdota od takrat je, da sem bil tako jezen, da sem si rekel, da sedaj ne smem zapustiti namiznega tenisa in moram nadaljevati. Po dolgem spancu sem se odločil, da moramo na naslednjih paralimpijskih igrah v Atenah 2004 domov prinesti medaljo.
Kakšno je bilo tedaj stanje slovenskega paranamiznega tenisa?
Vloženega je bilo zelo malo, a to je rak rana športa v Sloveniji na splošno. Nekako velja, da če ti ne boš, bo pa pač nekdo drug prevzel. Podobno je tudi v Veliki Britaniji, kjer nihče ne razmišlja, da za vsako funkcijo potrebujemo pravega človeka na pravem mestu, saj je to edina pot do uspeha. V Sloveniji je bilo takrat zelo malo finančne pomoči. Del denarja smo dobili od Zveze za šport invalidov, vendar le za nekaj turnirjev, druge reči – od treningov, turnirjev, priprav naprej - so plačevali igralci ali njihovi starši. Sam se aktivno obiskoval različne invalidske organizacije za pomoč pri sponzorstvu, tudi podjetja so pomagala, pa tudi moji nekdanji prijatelji, odvetniki, so postali donatorji. Finančna sredstva smo poskušali dobiti na različne načine, da smo lahko izvedli program, ki sem si ga zamislil, saj je bila to edina pot do vrhunskih rezultatov.
Kot reprezentančni trener ste se leta 2002 spoznali z Matejo Pintar, najuspešnejšo slovensko paranamizno tenisačico. Kako je potekalo to sodelovanje?
Iz Sydneyja sem prišel domov precej poklapan, medtem pa so bili vsi ostali srečni, ker so dosegli rezultat, o katerem prej niti sanjali niso. V tistem me pokliče Mateja Pintar, omeni, da je spremljala paralimpijske igre in da bi rada prišla na trening. Že na prvem treningu sem videl, da je to športnica, ki ve, kaj hoče, ve, zakaj bi rada trenirala in da ima tudi željo postati paralimpijska prvakinja. Trenirati sva začela po pet ur na dan in takoj sem opazil, da je Mateja začela moje nasvete zelo hitro uporabljati v praksi.
Kakšne posebnosti vladajo pri treningih paranamiznega tenisa, denimo v primerjavi z namiznim tenisom?
Pri treningu paranamiznega tenisa je še posebej pomembno, da trener ve, katero igro lahko športnik sploh odigra, katere mišice mu omogočajo določene premike in tako naprej. Pri tem moramo trenerji prilagoditi igro glede na invalidnost igralca. Vedno pravim, da lahko za namizni tenis obiščeš knjižnico, vzameš knjigo in narediš vse vaje, pri paranamiznem tenisu pa ti nobena knjiga ne more pomagati, saj je skoraj toliko načinov igre, kot je samih športnikov. Kot trener se moraš veliko bolj poglobiti v vsakega igralca.
Potem so prišle paralimpijske igre v Atenah leta 2004 in prva zlata paralimpijska medalja …
Moram povedati, da do tistega nastopa z Matejo Pintar sploh še nisva vadila vseh tehnik in taktik, ki sem jih pripravil zanjo, da bi postala popolna igralka. V tistem trenutku je odigrala s polovično zmožnostjo, kar samo priča o njeni kvaliteti. Presenetila me je in tudi vse ostale, odigrala vse partije na vrhunskem nivoju vse do zlate medalje.
Po paralimpijskih igrah v Pekingu 2008 ste odšli v Veliko Britanijo? Kako je do tega prišlo?
V Sloveniji sem ostal vse do leta 2008, takrat so bile paralimpijske igre v Pekingu, kjer je Mateja Pintar osvojila bronasto medaljo med posameznicami. Skupaj z njenimi uspehi so v Veliki Britaniji začeli spremljati tudi to, kaj počnem kot trener, saj so bile naslednje paralimpijske igre leta 2012 v Londonu in so v luči tega želeli postaviti vse športe v državi na višjo raven. Leta 2008 se je namreč v Peking uvrstilo kar 24 paranamiznoteniških igralcev iz Velike Britanije, vendar niti eden ni odnesel domov medalje, kar je bil zelo velik šok za njih in so začeli iskati rešitev. Leto 2009 je bilo zame precej težko, saj sem se moral odločiti, ali naj se odselim v Veliko Britanijo ali ne. Najtežje mi je bilo svojo odločitev prenesti družini ter Mateji, ampak se je na koncu lepo izšlo in tako sem še istega leta odšel v Veliko Britanijo.
Ostalo je zgodovina, britanski paranamizni tenisači so pod vašim vodstvom postali zelo uspešni. Čemu pripisujete te uspehe?
Takoj smo začeli delati. Sem človek, ki obožuje princip družinske strukture (ang. family structure). Bistvo sodelovanja ni le šport, temveč spoštovanje, tako med trenerjem in igralci kot med igralci samimi in da v bistvu delaš na tem, da osvojiš najboljši rezultat, ki je v dani situaciji mogoč. V Veliki Britaniji UK Sport financira ves olimpijski in paralimpijski šport, ob mojem prihodu smo bili po dosežkih in razvoju mladih na 78. mestu, danes pa lahko ponosno povem, da smo med petimi najbolj uspešnimi športi pod okriljem UK Sporta. Lahko tudi povem, da imamo že sedaj ekipo vrhunskih mladih igralcev, ki jo pripravljamo na paralimpijske igre v Brisbanu leta 2032. Če se vrnem na pojem družinske strukture, v njem se pokaže spoštovanje med vsemi, tri osrednje kategorije pa so prepričanje, zaupanje, spoštovanje (ang. belief, trust, respect). Da dam primer: leta 2009 sem imel v Sheffieldu, kjer je naš center, veliko hišo s 5 spalnicami in vsi so me spraševali, kaj mi bo tako velika hiša, če sem pa sam. Odgovoril sem jim, da moram imeti takšno hišo, da lahko privabim igralce v Sheffield, da lahko stanujejo pri meni v hiši, da lahko trenirajo, saj takrat še nismo imeli denarja, da bi trenerjem in igralcem zagotovili nastanitev v Sheffieldu. Vedel sem, da moramo biti vsi zbrani skupaj. Sistem namiznega tenisa in klubov v Veliki Britaniji je na slabšem nivoju kot v Sloveniji. Če sem želel igralce spraviti do vrhunskega nivoja, smo morali biti vsi skupaj, od trenerjev, igralcev do podpornih ekip, fizioterapevtov, psihologov. No, v nekem trenutku je v moji hiši s 5 spalnicami poleg mene živelo še 5 športnikov. Tako sem videl, kaj se dogaja z njimi, opazil sem finančne ali ljubezenske težave, pri tem pa sem videl, kako nanje reagirajo, s čimer sem dobil informacijo o tem, kako se bodo zoperstavili težkim situacijam med težjimi partijami. Obenem si lahko predstavljate, kako je to izgledalo, ko je prišla moja žena na obisk: bilo je kot, da imava še 5 ali 6 dodatnih otrok, za katere je bilo treba skrbeti, zanje kuhati, pospravljati in tako dalje. Ob tem pa lahko dodam še to, da smo si bili z nekaterimi od njih tako blizu, da so me po odhodu v bolnišnico klicali namesto svojih staršev, tam sem jih tudi obiskoval. To je vsa poanta družinske strukture, saj smo si zaupali. Če trenerju ali menedžerju uspe to uresničiti, bom rekel, da so igralci od 20 do 30 odstotkov boljši. Če sediš kot trener v kotu prostora za igranje in če vlada med trenerjem in igralcem obojestransko zaupanje, igralec igra precej bolje. Obenem sem začel graditi tudi na podobi, saj je imel ob moje prihodu vsaj svoja oblačila, barve so bile povsem različne, zato sem uredil, da smo to poenotili. Spraševali so me, zakaj je to pomembno, pa sem jim rekel, da moramo biti kot nekakšna sila (ang. force), na primer vojska, da se vidi, da smo skupaj v tem in te stvari so morda na prvi pogled banalne, vendar še kako pomembne za športnike in njihove uspehe. Obenem pa v okviru družinske strukture velja pravilo fair playa, kjer pravim, da je na tekmi odlično zmagati, vendar mora biti vse v okviru fair playa. Vse, ki sem imel pod seboj, sem opozoril, da morajo biti ves čas pravično in nikoli nihče od njih ni goljufal. Če bi kakšne od njih dobil pri goljufanju, bi za izločil iz ekipe. Obenem pa se moram pri omenjanju družinske strukture zahvaliti tudi svoji družini, ženi Sabini in otrokoma Alexu in Pii, za vso podporo in potrpežljivost, saj brez njihove podpore takih rezultatov in nagrad ne bi nikoli dosegel.
Kakšen je vaš trenuten stik s slovenskim paranamiznim tenisom? Kako nanj gledate iz “zunanjega” gledišča?
Očitno je, da se trudijo, ampak manjkajo izvenserijski igralci, ki bi vlekli panogo naprej. Imajo mlade igralce. To je pomembno, čeprav je pred njimi še veliko dela, da začnejo počasi plezati po svetovni lestvici navzgor. Sam sem denimo izračunal, da z mladimi igralci, ki niso trenirali namiznega tenisa pred tem, potrebuješ vsaj sedem do osem let, da se uvrstijo na velika tekmovanja. Vendar mislim, da je v Sloveniji dobro urejeno, tako na trenerski ravni kot pri finančni podpori, vendar na koncu šteje le tisto, kar igralci pokažejo na partijah. Mislim, da je pot prava, vendar menim, da bo trajalo še nekaj časa, da bomo dobili kakšno novo Matejo Pintar ali pa Andrejo Dolinar, vendar imamo v Sloveniji vse možnosti, da se to zgodi v naslednjih nekaj letih.
Pred letom dni so vam dodelili častni red britanskega imperija MBE. Ste eden redkih, ki se lahko pohvali s tem. Kako gledate na to priznanje?
Že zdaj, ko samo govoriva o tem, so se mi naježile dlake. Je pa zanimiva zgodba za vsem skupaj. Od predsednice zveze British Para Table Tennis Karen Tonge sem namreč dobil informacijo, da bom povabljen h kralju na njeno podelitev. Ko sem pričakoval to pismo, nisem pričakoval, da bo potem na pismu iz Buckinghamske palače zapisano moje ime! Ko sem dobil pismo, začnem brati in tam piše, da Gorazd Vecko prejme častni red britanskega imperija MBE, prebiram in se čudim, ampak sem prepričan, da gre za pomoto, zato pokličen Karen in ta pravi, da ne gre za pomoto, potem pa sem klical še v Buckinghamsko palačo, da se opravičujem, vendar sem dobil pismo, ki pa so ga poslali po pomoti, da bi morala to dobiti Karen Tonge, predsednica panožne zveze. A so mi odgovorili, da vse zapisano drži in sam še kar nisem mogel verjeti. Eno uro sem sedel pred tistim pismom in končno sem spet poklical Karen, ki mi je rekla, da ni prav nič presenečena, saj je dobila veliko klicev ljudi, ki so me predlagali. Po razmisleku sem videl, da sem paranamizni tenis v kratkem času res postavil na pomembno mesto v okviru preostalih športov Velike Britanije in da sem si to res nekako zaslužil. Razmišljal sem, da je paranamizni tenis res postal pomemben, saj je denimo na paralimpijskih igrah v Riu leta 2016 na finalno tekmo Willa Baileya proti Brazilcu prišlo celo letalo britanskih novinarjev, nekako okrog 100, prenašali so jo tudi v neposrednem prenosu na televiziji, in to tekmo je Bailey nato tudi zmagal. To je bil neverjeten dogodek za Veliko Britanijo. Na koncu sem si rekel, da sem očitno nekaj naredil prav, da so mi podelili, saj ne gre le za nagrado, ampak za častni red britanskega imperija. Tako da sem zelo ponosen na to. Me je pa to spomnilo na to, da v Sloveniji nisem dobil nobene pomembne nagrade, da so v tujini lažje prepoznali moje uspehe, kar pa je na neki način tudi precej srce parajoče.
Kakšne načrte imate za prihodnost v povezavi s paranamiznim tenisom?
Imam najdaljši staž od direktorjev vseh športov v Veliki Britaniji in ravno pred kratkim sem razmišljal o tem, kakšen je načrt za naprej. Rad bi ostal do paralimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028, kar pomeni, da bi zaključil leta 2029. Postajam starejši in bi se rad počasi vrnil domov, tako da načrtujem ostati še štiri leta, ker si želim biti zraven, ko bodo vrhunski mladi igralci pokazali svoje sposobnosti in se borili za medalje, potem pa je že čas, da se umaknem. V mislih imam že tudi človeka, ki me bo nadomestil, saj ne bi želel, da ladje po mojem odhodu potone, kakor rečemo včasih, temveč da se premika v isto smer, kakor sem si sam zadal. Bi pa dodal, da ima sedaj paranamizni tenis v Veliki Britaniji dobro finančno podporo. Zanimivo pa je, morda tudi za situacijo v Sloveniji, da dobi namizni tenis v Veliki Britaniji 1 milijon in 400 tisoč britanskih funtov podpore na letni ravni, paranamizni tenis pa kar 5 milijonov. To kaže na to, da parašport ni nič manj cenjen ali spoštovan, temveč da je pomemben le uspeh, saj vsi športniki za svoje uspehe trdno delajo.