Skozi kolo invalidskega vozička je videti Mijo, ki na blazini dela stojo na glavi z nogami, visečimi naprej v plug. Ob njej stoji Katjuša. Foto: Drago Videmšek
Skozi kolo invalidskega vozička je videti Mijo, ki na blazini dela stojo na glavi z nogami, visečimi naprej v plug. Ob njej stoji Katjuša. Foto: Drago Videmšek

Brazilija je dežela z bogato in zanimivo zgodovinsko in kulturno dediščino. Del te je tudi capoeira, ki jo je pred dobrimi petnajstimi leti v Slovenijo prinesel mojster Jose Ubaldo Dos Santos oziroma mestre Alegria, kot mu pravijo v capoerističnih krogih. Capoeira je vadba, ki jo lahko po svojih zmožnostih poskusi vsak. In čisto vsi zagotavljajo, da prinaša veselje, sprostitev in občutek svobode.

V času kolonizacije v 16. stoletju so Portugalci na velikanskih plantažah sladkornega trsa potrebovali močno delovno silo, tako so iz Afrike začeli uvažati tujce. Ti so prihajali z različnih koncev afriške celine in so govorili različne jezike. Delo na plantažah je bilo trdo in življenje sužnjev kruto. Dovoljeno se jim je bilo zbirati zgolj ob večerih, ko so lahko izvajali obrede in svoja božanstva prosili za zaščito. Edino orodje oziroma orožje boja, ki so ga imeli na voljo, je bilo njihovo telo. S telesom so ponazarjali boj, napad in upor in svoje gibe zamaskirali v ples ob spremljavi glasbe in petja. Tako se je oblikovala capoeira, še prav posebej pa so jo v svojih naselbinah razvijali pobegli sužnji. Prvi zapisi o capoeiri kot borilni veščini izhajajo s konca 19. stoletja v policijskih poročilih, v katerih so capoeristi opisani kot nevarna, pretkana bitja. Leta 1890, dve leti po odpravi suženjstva v Braziliji, je bila capoeira prepovedana, saj je pomenila za policijo veliko nevarnost. Številni sužnji so se namreč po odpravi suženjstva preselili v mesta, kjer so capoeiro razvijali naprej, nekateri med njimi pa so jo uporabljali tudi pri kriminalnih dejanjih. Capoeira je bila prepovedana do leta 1920, tedaj pa se je znova začel njen razvoj, tako da je prenehala obstajati zgolj kot borilna veščina nekdanjih sužnjev, temveč se je razširila tudi med druge družbene razrede.

O capoeiri smo se pogovarjali s Katjušo Kovačič oziroma profesorico Pinoquio. Katjuša se je s capoeiro začela ukvarjati leta 2006. Deluje v skupini Capoeira Tradição Baiana, v kateri vodi treninge za otroke, odrasle in osebe z invalidnostjo.

Kako je capoeira prišla v Slovenijo?

Capoeiro je v Slovenijo leta 2001 pripeljal moj mojster, Jose Ubaldo Dos Santos oz. mestre Alegria. Sprva je izvedel nekaj delavnic, potem pa je začel redno poučevati v Ljubljani, kjer je še danes.

Za koga je vadba capoeire primerna?

Vadba capoeire je primerna prav za vse: je tako raznovrstna in prilagodljiva, da do nje zlahka začutijo interes in veselje ljudje z zelo različnimi ozadji. V njej uživajo najmlajši, odrasli, starejši, osebe z invalidnostjo in posebnimi potrebami, problematični mladostniki in drugi.

Ali lahko vadijo tudi invalidi, osebe s posebnimi potrebami?

Capoeira lahko vsakomur kaj da. Sama sem pred dvema letoma začela poučevati skupino učencev z invalidnostjo, moj mojster je capoeiro v Braziliji uvedel v psihiatrično ustanovo in poučeval hidro-capoeiro; na Hrvaškem se kolegica Tena Kostanjšek s capoeiro ukvarja z avtisti. Capoeira ima v primerjavi s tradicionalnim načinom poučevanja v šolah bistveno drugačno dinamiko. V zgodovini se je morala prilagajati najbolj raznovrstnim okoliščinam, da je obstala, in najbrž zato v sebi nosi neko gverilskost, sposobnost prilagajanja različnim okoliščinam in ljudem.

Kako vadbo prilagodite potrebam gibalno oviranih udeležencev?

Vadbo prilagodim zelo individualno, saj se vsi učenci po sposobnostih in zanimanju razlikujejo med seboj. Kadar gre za gibalno ovirane, invalidne osebe, so nekateri gibi morda videti drugačni, vendar se še vedno ravnamo po capoeirističnem načelu telesne komunikacije vprašanja in odgovora. Včasih je gib manjši, ima drugačno krivuljo in postavitev telesa, a to za nas ni nobena ovira. Poglavitno je, da se dobro premigamo, spletamo prijateljstva, igramo inštrumente in pojemo ter vedno bolje spoznavamo brazilsko kulturo in jezik.

Capoeiro z navdušenjem obiskujejo Mija Pungeršič, Marja Koren in Domen Röthel

»Iti na capoeiro je odklop – odklop od vsakdanjika; je sprostitev in fizični napor, so tiste ure v tednu, ko je fajn, ko se smejiš, ko se gibaš brez voza, ko stojiš na glavi, ko petkrat rečeš, da ne gre, in ti šestič uspe, ko poješ, čeprav ne znaš, ko si to, kar si lahko,« praviMija Pungeršič, ki se pri vadbi rada postavi tudi na glavo.

Marja Korenpravi, da ji capoeira odpira povsem nove dimenzije gibanja. »Omogoča mi, da se premikam v smeri, za katere se mi niti sanjalo ni, da je mogoče. Najbolj pa me navdušuje dejstvo, da sem še čisto na začetku in se lahko veselim vseh novih možnosti, ki jih vsakič znova odkrivam. S capoeiro premikam tudi meje v svoji glavi. Brišejo se meje med 'normalnim' in 'nenormalnim' telesom, in na koncu ugotoviš, da ima vsak svoje šibke točke. S capoeiro se naučiš, da poleg svojih močnih plati tudi svoje pomanjkljivosti uporabiš v svojo korist.«

Domen Röthelpa dodaja: »Tudi jaz sem s capoeiro spoznal (z)možnosti svojega telesa. Med vadbo se v svojem telesu počutim svobodnejšega.«

Treningi potekajo ob ponedeljkih in sredah in veseli bodo vsakega novega capoerista!

Glasba je neločljiv del capoeire

»Način, hitrost in komunikacija gibov dveh capoeiristov se spreminjajo glede na ritem glasbe, velikokrat ju nagovarja pevec z besedili pesmi. Del baterie, kot imenujemo capoeiristični orkester, so različni tradicionalni inštrumenti, ki izhajajo iz Afrike, Portugalske in Brazilije. Pesmi se prepevajo v portugalščini,njihova struktura pa je podobna številnim afriškim tradicionalnim pesmim z glavnim pevcem in zbora, ki mu odgovarja. Okoli baterie se oblikuje krog, ki glavni orkester spremlja s ploskanjem in petjem. Glasba prenaša dobro energijo oziroma axe, kot rečemo capoeristi, da se lahko začne igra življenja, modrosti in pretkanosti, z eno besedo – capoeira.

Dandanes je capoeira precej drugačna od capoeire afriških sužnjev v Braziliji pred nekaj sto leti, ko se je njena zgodba začela.

»Res je. Skozi zgodovino se je capoeira spreminjala in danes poznamo veliko različnih slogov, vsem pa je skupen gibalni dialog. Gre za igro modrejšega, ki z ritmom in pozitivno energijo ustvarja svojevrsten obred moderne dobe. Capoeira je edinstvena afrobrazilska kulturna veščina; v njej se prepletajo ples, prijateljski boj, akrobatika, glasba, skupinska dinamika in pretkanost kot kreativna igra teles. Je veščina, ki razvija celotno telo in briše razlike med spoli, starostjo in telesnimi sposobnostmi,« za konec še pojasni Katjuša Kovačič, profesorica Pinoquio.

Veronika Rot

V telovadnici Mija, Marja in Domen pod Katjušinim nadzorom izvajajo vadbo. Foto: Drago Videmšek
V telovadnici Mija, Marja in Domen pod Katjušinim nadzorom izvajajo vadbo. Foto: Drago Videmšek