Anej Doplihar je športnik po duši. Pred petimi leti je zaradi nesreče, zaradi katere je od pasu navzdol ohromel, motokros zamenjal za ročno kolesarjenje in se s trdim delom in veliko požrtvovalnostjo prebil v sam svetovni vrh kolesarjev na ročnem kolesu.
Nesreča vam ni vzela volje in veselja do športa. Zakaj ste izbrali ravno parakolesarjenje?
Tako je. Oktobra 2017 mi je huda poškodba prekrižala cilje, ki sem jih imel zastavljene v motokrosu. Na eni izmed tekem sem padel in v trenutku ostal brez občutka v nogah, pristal sem na invalidskem vozičku. Po rehabilitaciji sem hotel ostati ista oseba kot pred poškodbo, zato sem izbral kolesarjenje, kjer je dirkanje podobno motokrosu in tudi precej adrenalinsko zna biti.
Lani ste se udeležili paraolimpijskih iger v Tokiju, kjer ste dokazali, da si zaslužite mesto med najboljšimi parakolesarji na svetu. Na katerih tekmovanjih ste še nastopili in kako ste se uvrstili?
Lani sem se uspel kvalificirati na paralimpijske igre v Tokiu, saj so bile igre zaradi epidemije koronavirusa zamaknjene za eno leto. To mi je prišlo še kako prav, saj sem imel leto dni časa več za treninge. V Fudžiju, to je mesto, približno dve uri oddaljeno od Tokia, kjer so potekale tekme parakolesarjev, mi je uspela zares dobra dirka, dosegel sem 9. mesto na cestni dirki, kar je do sedaj najboljši rezultat slovenskih parakolesarjev in na to sem ponosen. Čez sezono si s trenerjem Luko Kovicem zadava glavne cilje, kjer bom s formo na najvišjem nivoju, to je po navadi svetovno prvenstvo in pa svetovni pokal, ko ni paralimpijsko leto. Nekako praksa je, da je dirka najboljši trening, zato se trudim skozi celotno sezono odpeljati čim več tekem, da pridobim na izkušnjah. Tudi dirke nižjega ranga, kot so evropski pokal in državna prvenstva v bližnjih državah, so dirke, ki so dobre za trening.
Pred kratkim ste se vrnil s svetovnega prvenstva v Baie-Comeauju v Kanadi. V ročnem kolesarstvu nastopate v kategoriji H3 in ste osvojili dve deseti mesti – v kronometru in na 66 km dolgi cestni dirki. Ste z uvrstitvijo zadovoljni?
Z uvrstitvijo nisem toliko zadovoljen kot s samo vožnjo na dirki. Celotno dirko sem vozil v ospredju, tudi narekoval tempo, “pritisnil” tam, kjer je bilo to potrebno, in počutil sem se zares dobro, predvsem pa užival skozi celotno dirko. V zadnjem krogu se je na vzponu 4 kilometre pred ciljem skupina “razbila” in sledilo je taktiziranje do cilja. Dva kilometra do cilja sem vozil na 7. mestu, a sem moral v ciljnem šprintu priznati premoč. Cilj sem seveda izpolnil, izboljšal sem lansko uvrstitev s svetovnega prvenstva na Portugalskem, ko sem bil na cestni dirki 15., a ko vidiš, da imaš priložnost za še boljši rezultat na dlani in tega ne izkoristiš, ostane grenak priokus. Sem pa s to vožnjo potrdil dobro formo in opozoril nase za prihodnjo sezono.
Kakšni so vaši načrti za naprej – po svetovnem prvenstvu ste izjavili, da boste prihodnje leto napadali sam vrh?
Seveda, vsak športnik si želi vsako leto boljše rezultate, to si želim tudi sam. Pripravljen sem še bolj trdo delati in garati, da dosežem medaljo na svetovni ravni prihodnje leto. Vem, kaj vse je potrebno, da to dosežem, samo kocke se morajo pravilno sestaviti. Ta vožnja v Kanadi mi je dala veliko motivacijo za nadaljnje treninge. V Kanadi smo imeli tudi prve sestanke za prihodnje leto, ki bo sestavljeno iz treh svetovnih pokalov in svetovnega prvenstva; lokacije zaenkrat še niso znane. Upam, da se bom lahko udeležil vseh tekem svetovnega ranga, ker se prihodnje leto začne nabiranje točk za paralimpijske igre v Parizu leta 2024.
Koliko treninga je potrebnega za tako formo? Ali vaš trener ostaja Luka Kovic?
Precej treninga. Urnik treningov mi sestavlja omenjeni trener Luka Kovic, s katerim sodelujem od samega začetka, ko sem začel kolesariti za slovensko parakolesarsko reprezentanco. Moj teden je sestavljen tako, da imam ponedeljek dan za počitek, ostale dni pa sem na kolesu. Dodatno dvakrat tedensko treniram še v fitnesu. Urnik se sicer razlikuje glede na letni čas, ko je recimo čez zimo več fitnesa in manj kolesarjenja, pred dirko kakšen dan več za počitek in podobno. Poleg rezultatov na treningih trener pri sestavljanju treningov upošteva tudi druge parametre: počutje, prehrano in podobno, tako, da ima res vse podatke, ki jih potrebuje pri načrtovanju treningov. Seveda, z Luko nadaljujeva sodelovanje.
Kdo so vaši najbolj zvesti navijači, kdo vas pri športu najbolj podpira?
Seveda je tukaj v prvi vrsti družina, ki mi pri kolesarjenju nudi vso podporo, od fizične pomoči, do prehrane in vsega drugega, kar mi pomaga pri doseganju rezultatov. Potem so tu prijatelji, ki mi, ko sem na dirki, redno pošiljajo spodbudna sporočila. Nikakor pa ne morem mimo sokrajanov, ki so že nekajkrat dokazali, da živim v prijetnem okolju. Ko sem se lani vrnil iz Tokia, so mi pripravili zares bučen sprejem, pričakalo me je neverjetno število podpornikov in navijačev. Gasilci so mi pripravili presenečenje. Predsednica krajevne skupnosti Dornberk, podžupan Nove Gorice in mnogi drugi so pomagali, da je bilo zares prijetno vzdušje in polno emocij. Vesel sem, da imam veliko podporo, ki mi daje še dodatno energijo, ko jo potrebujem.
Glede na to, da je še poletje – si boste pred pripravami na novo tekmovanje vzeli čas za oddih, kam se boste odpravili, kakšen je vaš sanjski dopust?
Dobra ideja, ampak o tem še nisem razmišljal. Trenutno sem v Thermani Laško na obnovitveni rehabilitaciji, ki paraplegikom vsako leto pripada. Mogoče je to del dopusta, seveda treningi se nemoteno nadaljujejo, ker sezona še ni končana. Kjer koli sem, uživam in hvaležen sem, da lahko delam to, kar me najbolje veseli. Vsekakor pa bo tisti pravi odklop od kolesa takoj v začetku novembra, ko bom najverjetneje šel na operacijo, ki bi jo moral opraviti lani po zadnji tekmi, a je bila zaradi epidemije koronavirusne bolezni prestavljena. Pri posegu mi bodo odstranili kovinski material iz hrbtenice, ki je bil vstavljen kot opora po poškodbi. Takrat bom primoran počivati dva do tri tedne.
Hvala za pogovor.