Bombardiranje, blokada in kopenska ofenziva izraelske vlade v Gazi ima uničujoče posledice za palestinske osebe z invalidnostjo, sporoča organizacija Human Rights Watch: "Resna tveganja, s katerimi se soočajo vsi civilisti v Gazi zaradi izraelskih vojaških operacij, so za osebe z invalidnostjo še toliko bolj uničujoče." Emina Ćerimović je pomočnica direktorja na oddelku za pravice oseb z invalidnostjo pri organizaciji Human Rights Watch. Vodi delo organizacije na področju zaščite oseb z invalidnostjo v tveganih in izrednih razmerah po vsem svetu.
Vojna v Gazi se je začela pred dvema mesecema. Vidimo lahko, kakšen vpliv ima tudi na življenja oseb z invalidnostjo. Kot ste zapisali pri organizaciji Human Rights Watch, se "spoprijemajo z večjimi težavami pri begu pred napadi in dostopu do nujno potrebnih potrebščin in humanitarne pomoči”.
Predstavljajte si, da ste trenutno v Gazi. Živite v petem nadstropju in vašo četrt stalno napadajo, ni elektrike, ne delajo dvigala in edini način, da kot oseba z invalidnostjo pobegnete, je, da vam nekdo pomaga. To ni izmišljen scenarij, temveč resničnost za številne osebe z invalidnostjo, s katerimi sem imela priložnost govoriti v preteklih dveh mesecih.
Eden od njih, Bader Mosleh, je bil ubit nekaj dni zatem, ko mi je rekel, da stanovanja kljub groznemu bombardiranju ne more zapustiti. Bader je bil slep, star je bil 39 let, in v pogovoru me je vprašal: "Kako naj bežim, če ničesar ne vidim? Strah me je za svoje otroke in bojim se, da jih zaradi svoje invalidnosti ne bom mogel zaščititi." Bader je bil oče treh otrok, starih 2, 8 in 10 let. 7. decembra, točno dva meseca po začetku vojaških spopadov, je bil Bader ubit v napadu izraelskih sil. Gaza je doživela strašno uničenje. Uničene so številne stanovanjske zgradbe, ceste. Vse to povzroča težave za osebe z invalidnostjo, še posebej za tiste, ki za premikanje uporabljajo voziček.
Poleg tega osebe z invalidnostjo težko dostopajo do vode, zdravil, hrane in pripomočkov za osebno nego. Ahmed Šahin, oče Osmana, 16-letnega invalida, s katerim sem govorila v soboto, 17. decembra, in mu je uspelo zapustiti Gazo ter se na podlagi dvojnega državljanstva novembra naseliti v Sarajevu, je povedal, da je njegov sin v času spopadov v Gazi izgubil osem kilogramov telesne teže. Osmana namreč hranijo po želodčni sondi, zaradi česar je bilo zanj nemogoče najti primerno hrano: "On namreč potrebuje kašasto hrano. Ne samo, da nismo mogli najti korenja, buče in drugih primernih živil, ki bi jih lahko pripravili z mešalnikom, mešalnika zaradi pomanjkanja elektrike niti nismo mogli uporabljati. Z ženo sva poskušala hrano, ki smo jo našli, narezati na kar se da majhne koščke."
Več ljudi je spregovorilo o težavah z dosegljivostjo nujno potrebnih zdravil. 33-letni moški mi je povedal, da nima dostopa do običajnih zdravil, ki jih jemlje trikrat na dan. Natančneje gre za baklofen, zdravilo za sproščanje mišic, in nevrontin, zdravilo proti krčem in epilepsiji. Ko sem ga vprašala, kakšne posledice čuti zaradi pomanjkanja zdravil, je rekel: "Moje stanje se je poslabšalo. Moje mišice trzajo in ne morem preprečiti, da bi moje telo trzalo in se nenadzorovano premikalo.“
V vojni se ljudje srečujejo z različnimi težavami, obstaja denimo razlika med raketnim bombardiranjem ali vojaško invazijo. V oktobru ste govorili s 13 osebami z invalidnostjo iz Gaze, pa tudi pred kratkim ste se pogovarjali z nekaterimi preživelimi. Kakšne so razlike med oktobrom in decembrom? Kakšno je zdaj življenje oseb z invalidnostjo v Gazi?
Približno tri tedne pred smrtjo mi je Bader Mosleh pustil glasovno sporočilo, v katerem je rekel: "Vse je izgubljeno. Težko, težko, zelo težko. Samo čakamo, da 'dobimo šehadet'.'' Dobiti šehadet pomeni za muslimane smrt. Od 13 oseb z invalidnostjo, s katerimi sem oktobra govorila, jih je bilo že takrat 10 razseljenih. Ne samo, da so morali zdaj vsi zapustiti svoje domove, nekateri od njih, kot na primer Abu Šaker, so bili preseljeni že petkrat.
Medtem ko je imel Abu Šaker že oktobra težave, saj mu je 17. oktobra izraelska vojska uničila dom in je svoje mesto našel v bližnji šoli, so razmere zdaj precej slabše. Z njim sem govorila pred tednom dni in povedal mi je, da bežijo iz ene stavbe v drugo in ne vedo, kdaj bodo morali spet bežati. Sprašuje se: "Kam? V Gazi ni varnega mesta. Vse šole so polne ljudi in družin. Tudi šolska dvorišča so polna šotorov. Otroci v šolah trpijo za diarejo. Včeraj sem obiskal šolo, kjer naj bi se prijavil kot razseljena oseba. Tam sem bil priča groznim prizorom, saj je voda iz kanalizacije prekrivala tla, na straniščih pa ni bilo vode, čeprav je v tisti šoli nastanjenih devet tisoč ljudi." Šaker je dodal še, da jim primanjkuje hrane in da je zaradi zime stanje zdaj še mnogo slabše.
Prej omenjeni Bader Mosleh vas je povezal tudi z drugimi osebami z invalidnostjo v Gazi, kajne?
Bader Mosleh je naredil name zelo močan vtis, ker je bil tako voljan, da me poveže z ostalimi osebami z invalidnostjo in mi pomaga pri raziskovanju. Bader je vse življenje zagovarjal pravice oseb z invalidnostjo v Gazi pod izraelsko okupacijo. Bil je tudi zelo prijazen in velikodušen človek. Ker je živel v osrednji Gazi, kamor je veliko ljudi pobegnilo po izraelskem ukazu za evakuacijo 13. oktobra, je na svojem domu gostil več kot 40 razseljenih ljudi. Ko sva govorila, je rekel, da mora vsak dan prehoditi tri kilometre, da vsem tem ljudem prinese vodo. Rekel je: "Ker ne vidim, me na tej poti spremlja hčerka."
Bader me je tudi prosil, da ljudem prenesem njegovo sporočilo: "Imam enako sporočilo kot vsi ljudje na svetu: kar si želim, je, da bi se ljudje postavili v mojo kožo in razumeli, kaj se mi dogaja kot civilistu in osebi z invalidnostjo. Vsem voditeljem bi rekel le to, da želimo, da spoštujejo pravila in predpise, ki obstajajo na področju človekovih pravic, pravic otrok, pravic oseb z invalidnostjo in pravic žensk. Države imajo pravila in predpise, to je tisto, za kar se borijo, in zato glejte na Gazo, kot bi gledali na Amsterdam, Španijo, Ameriko ali katero koli drugo mesto ali državo na svetu.
Osebe z invalidnostjo so zelo heterogena skupina. Kakšne so težave oseb z različnimi invalidnostmi v Gazi?
Veliko oseb z motnjami v duševnem razvoju ne razume, kaj se dogaja; le stežka preživljajo grozno situacijo, v kateri so se znašli. Osebe z gibalno oviranostjo imajo težave z nedostopnostjo pripomočkov za osebno nego, nekateri od njih se morajo gibati brez invalidskih vozičkov, zaradi nedostopnosti stranišč ne morejo opravljati osnovnih fizioloških potreb na dostojanstven način. Kakor je že govoril Bader, imajo tudi preostale slepe in slabovidne osebe težave s tem, kako v nekem trenutku pobegniti. Dve gluhi dekleti sta mi povedali, da ne slišita zvoka napadov, da ne vesta, kaj točno se dogaja in kam zbežati. In vse osebe z invalidnostjo se ne le bojijo za svoje življenje, temveč nosijo tudi breme strahu, da bodo upočasnili svoje družine in bodo prav s tem oni razlog za smrt katerega od družinskih članov.
Tovrstno breme in stalen strah sta zelo zahtevna tudi s psihološkega vidika.
Ta vojna je psihično pogubna za vse ljudi v Gazi. Ker sem tudi sama izgubila očeta in dom v Bosni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vem iz lastne izkušnje, da se duševne rane nikdar ne zacelijo. Za osebe z invalidnostjo pa so posledice te vojne, ki bodo vplivale na njihovo duševno zdravje, še toliko bolj strašne. Tega ne razberemo le iz njihovih pričevanj, temveč tudi iz raziskovanja vojnih konfliktov v drugih državah. Pred letom dni sem objavila poročilo o položaju sirskih otrok z invalidnostjo. Pri tem smo ugotovili nesorazmeren vpliv na duševno zdravje otrok z invalidnostjo v primerjavi z otroki brez invalidnosti. Za to so številni razlogi, nekatere sem že omenila, denimo ta, da bi bili zaradi invalidnosti vzrok smrti katerega od članov družine, a smiselno je omeniti še vsaj nedostopnost izobraževanja, ki bi privedel do napredka in normalizacije življenja za vsakega otroka. V Gazi so ljudje z invalidnostjo izgubili svoje domove, ki so bili morda edini prostor, ki je bil prilagojen njihovim potrebam ... Zamislite si, da ste razseljeni, ostali ste brez vsega, obenem pa ne morete uporabljati niti stranišča, saj to ni dostopno.
V Gazi je ogromno razseljenih ljudi, mnogi trenutno bivajo v različnih begunskih taboriščih. Kakšno je stanje tam?
Zahra Al Madhoun, rojena leta 1984, uporablja invalidski voziček. Med begom je morala svoj voziček odvreči, in kot je rekla v pogovoru z menoj, se mora zdaj plaziti, da gre lahko v taborišču na stranišče. Taborišča na splošno niso prilagojena osebam z invalidnostjo. Še več, izraelsko izklapljanje elektrike in vode v Gazi ter blokiranje vstopa goriva, hrane v Gazo – razen res malo humanitarne pomoči, vključno z zdravili – je kolektivna kazen za Palestince; in to je vojni zločin. Namerno zadrževanje pomoči za reševanje življenj in stradanje kot način za dosego vojaških ciljev so prav tako vojni zločini. To še posebej vpliva na osebe z invalidnostjo, ki potrebujejo elektriko za delovanje svojih električnih medicinskih pripomočkov ali delovanje dvigala v stavbah, kjer živijo. Brez njega ne morejo pobegniti.
Poleg tega se osebe z invalidnostjo spoprijemajo z resnimi težavami pri dostopnosti osnovih reči, kot sta voda in hrana. Izraelska blokada je v nasprotju z mednarodnim pravom, še posebej s Konvencijo ZN o pravicah invalidov, ki obvezuje podpisnice k upoštevanju mednarodnega prava, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom in mednarodnim pravom o človekovih pravicah, kjer morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zaščite oseb z invalidnostjo.
Nekaterim ljudem je, kot ste rekli, uspelo zbežati, drugim ni ...
Da, eden od teh je Bader, ki je umrl na začetku decembra. Zelo me skrbi za Samiha Al Masrija, ki mi je povedal, da je izgubil obe nogi v izraelskem napadu leta 2008. Ko sva oktobra govorila, je bil v bolnišnici Al-Quds, ki pa so jo izraelske sile novembra napadle. Kljub številnim poskusom mi ga ni uspelo priklicati, tako da ne vem, ali je še živ. Na splošno je zelo težko vzpostaviti povezavo z Gazo. Včasih poskušam klicati tudi po drugi uri, vendar brez uspeha. To me spomni na situacijo v Bosni, ko so bile med vojno telekomunacije prekinjene in nismo mogli stopiti v stik z družinami ter smo več ur čakali, da smo se lahko povezali po radijskih zvezah.
Kakšen bi bil po vašem mnenju primeren pristop držav do omenjenih problemov v Gazi, glede na to, da kaže, da se vojaški konflikt še ne bo kmalu končal? Kakšno stališče bi morala imeti Evropska unija?
Evropska unija že zdaj pritiska na Izrael, naj se drži mednarodnega prava, obenem pa bi morala Evropska unija še posebej upoštevati osebe z invalidnostjo in pozvati Izrael, naj spoštuje njihove pravice in potrebe. To pomeni, da bi morala izraelska vojska nameniti več časa opozorilom o napadih in se izogniti uničevanju civilnih zgradb, med katerimi je veliko takšnih, ki so prilagojene osebam z invalidnostjo. Splošno uničenje pa prav tako otežuje možnost bega oseb z invalidnostjo.
Evropska unija bi si morala prav tako prizadevati za popolno vzpostavitev električne energije v Gazi, dostop do vode, goriva in pomoči, temu pa dodati še posebne stvari, ki jih osebe z invalidnostjo potrebujejo za preživetje. Poleg zdravil so to na primer pomožne naprave in posebna prehrana. Pred nekaj dnevi nas je ustanovitelj Palestinskega fonda za pomoč otrokom obvestil, da je otrok z invalidnostjo umrl od lakote, ker mu starši niso mogli priskrbeti primerne hrane.
Prav tako Evropska unija z nadaljnjim zagotavljanjem orožja Izraelu tvega, da postane sokriva v primeru vojnih zločinov, tudi zločinov proti osebam z invalidnostjo, ki so bili ubiti in poškodovani v izraelskih napadih in blokadah. Pozivamo Evropsko unijo, da izkoristi vso svojo moč, da vpliva na izraelske oblasti in zagotovi zaščito civilistov.
Dodala bi še, da se trpljenje oseb z invalidnostjo v Gazi ni začelo 7. oktobra. Naša organizacija Human Rights Watch je že prej ugotovila, da izraelske blokade in njihov apartheid proti Palestincem kršijo pravice oseb z invalidnostjo, denimo pri pravicah do invalidskih pripomočkov, medicinske zaščite in do pravice do gibanja, če jih omenim le nekaj. Bistveno je, da si Evropska unija prizadeva za odpravo blokade in okupacije, pri tem pa mora imeti v mislih posebne izzive, s katerimi se spoprijemajo osebe z invalidnostjo.
Veliko časa ste v preteklih tednih pri Human Rights Watch namenili vojaškemu konfliktu v Gazi in osebam z invalidnostjo – s čim se ukvarjate trenutno?
Trenutno raziskujem razmere, v katerih so otroci z invalidnostmi v Gazi – natančneje položaj, v katerem so bili otroci z invalidnostjo pred 7. oktobrom, in položaj, v katerem so otroci po 7. oktobru. UNICEF poroča, da je okoli tisoč otrok izgubilo eno ali več okončin, prav zaradi telesnih in duševnih grozot, ki jih otroci doživljajo, in pomanjkanja primerne zdravstvene oskrbe pa me je strah, da bo število otrok z invalidnostjo v Gazi strmo naraslo. In s tem se moramo ukvarjati. Ne iz perspektive pomilovanja, saj to ne pomaga ljudem ali otrokom z invalidnostjo, temveč s perspektive prava.
