Konec avgusta je v Ljubljani potekal Mednarodni večdisciplinarni simpozij Zvok in glasba v doživljanju dojenčkov, malčkov in ranljivih skupin, na katerem sta muzikologinja dr. Dana Papahristu in antropolog dr. Panajotis Panopulos predstavila triletni projekt, katerega cilj je bil odkriti povezave med raziskavami zvoka in gluhosti ter raziskati gluhe zvočne pokrajine dotika in vibracije. Dr. Dana Papahristu je v projektu Audibility za B-AIR – glasba za dojenčke, malčke in ranljive skupine proučevala zbliževanje zvoka in gluhote tako v praksi kot v teoriji. Z njo in njenim kolegom, antropologom Jorgosom Samandasom, smo se srečali ob robu simpozija in se pogovarjali tudi o tem, kako sta s projektom dokazala, da tudi ljudje z izgubo sluha lahko doživijo zvok, glasba pa lahko njihovo življenje obogati.
Gluhost in glasba se zdita dva nasprotujoča si pojma. Mi lahko poveste kaj več o povezovanju glasbe z ljudmi z izgubo sluha?
Dana Papahristu: Ljudje z izgubo sluha so zelo velika in raznovrstna kategorija. Včasih, ko razmišljamo o gluhoti, mislimo, da je to, saj veste, tišina, nič, vendar to ni res. Ti ljudje lahko slišijo nekatere frekvence, nekateri drugih pa ne. S polževim vsadkom ali slušnim aparatom so lahko tudi popolnoma funkcionalni. In seveda vsi lahko čutijo vibracije. Ko smo pisali predlog za projekt, smo imeli v mislih, da so ljudje z izgubo ali okvaro sluha nekako avtomatično izključeni iz sveta glasbe. Denimo otroci, ki v Grčiji obiskujejo šole s prilagojenim programom za gluhe in naglušne, nimajo učnih ur glasbe, saj obstaja prepričanje, da tega ne potrebujejo. Čisto normalno je, da so izključeni s tega področja. Glasba in zvočna umetnost pa sta moje področje in veliko sem preučevala tehnike poslušanja, zvočna dela, zvočno umetnost, vibracije, celo na področju javnih prostorov in zvoka. In pomislili smo, zakaj ne bi združili tega, teh dveh stvari – zvočne umetnosti in gluhote.
Jorgos Samandas: Kot antropolog tudi sam veliko preučujem čute. In ideja nevrološke znanosti je, da ko ti manjka en čut, pridejo drugi in zapolnijo vrzel. Slišeča večina morda težko razume, da lahko osebe z izgubo sluha poslušajo, ampak razume to, kot da vidijo, se dotaknejo. Kljub temu pa vid ali dotik ne delujeta kot nadomestek sluha ali kot čuta, ki prevzameta vlogo sluha. In prav zato nastane ogromen ustvarjalni prostor. Kajti kaj pomeni prenesti zvok, ki smo ga navajeni slišati kot slišeča večina, v druge čute, v druge modalitete, v druge načine javnega nagovora, zvoka ali prenosa zvoka? Ali: kako zaznati zvok z različnimi čuti, ki so vključeni v proces vrednotenja glasbe?
Še vedno ne razumem. Če je nekdo popolnoma gluh in nima polževega vsadka, me ne more slišati. Kako je mogoče, da sliši glasbo?
Dana Papahristu: Prek kože, prek vibracij. Z očmi lahko vidite, na primer, zvočne frekvence. Te frekvence se lahko prevajajo v barve. Lahko govorite o zvoku. Tudi plešete lahko, ker vsi materiali vibrirajo. Slišite lahko tudi tako, da opazujete druge ljudi, ki slišijo. Tudi mi to počnemo, poslušamo s svojim telesom, poslušamo s svojim umom, poslušamo s svojimi ušesi. Če je okoli mene hrup in ga iz nekega razloga ne slišim, vidim pa, da vsi nekaj gledajo, bom posnemala poslušanje. In v tem smislu smo se osredotočili na sposobnosti poslušanja, ki jih imamo vsi. Nismo se osredotočili na uho, ki je zelo hegemonistično. Poskusili smo ustvariti vibracijske platforme, ki so nam omogočile odmik od ušesa.
Pri raziskovanju ste sodelovali tako z mladimi kot tudi z odraslimi osebami z izgubo sluha. Kako ste jim poskušali približati zvok?
Dana Papahristu: Pripravili smo tri seminarje z 12 delavnicami. Dva seminarja smo izpeljali v šoli za otroke z izgubo sluha, stare od 12 do 18 let. En seminar, ki je vseboval tri delavnice, pa smo izvedli z odraslimi v državni operi v Atenah. Raziskovali smo, kako poslušamo s telesom. Lahko bi rekli, da smo želeli ugotoviti, kako poslušamo z zelo specifičnimi ušesi, in trudili smo se, da bi izkušnjo poslušanja prilagodili vsakemu udeležencu posebej. Imeli smo metodologijo, vendar smo med delavnicami ves čas preverjali, kaj jih resnično privlači, kaj lahko resnično razumejo, kaj jim je resnično všeč.
Jorgos Samandas: Na primer, delo, nastalo na delavnicah Tatiane Remundu, je trikanalna instalacija, ki je predvajala zvoke, ki jih je občinstvo oddajalo po mikrofonu, projicirani pa so bili s spektrogramom. Tako so otroci s svojimi glasovi, ploskanjem, dihanjem oblikovali tudi različne oblike. Umetnik Lambros Pigunis je ustvaril lasersko napravo z vibrirajočo ploščo, na kateri je bila sol, ki je ustvarjala nekakšne zvočne skulpture. Tretja instalacija je bil otipljiv radio, kjer so otroci ustvarili zgodbo in pripoved, nato pa so jo s svojim glasom prebrali.
Dana Papahristu: Nadzirali smo izobraževalni program, potem pa je v vsako serijo delavnic prišel en umetnik. Eden izmed njih, ki je tudi sam oseba z izgubo sluha, se je odločil, da se bo ukvarjal s personaliziranimi avdiogrami za vsakega otroka. Tako je vsakega posebej spraševal recimo, kdo sliši to, kdo sliši tisto. Na podlagi tega smo ustvarili glasbeno skladbo v razponih, ki jih je lahko slišal posameznik.
Jorgos Samandas: Vendar moram poudariti, da je izdelava avdiograma medicinski postopek, gre namreč za eno najpogostejših metod ugotavljanja stanja sluha, mi pa nismo hoteli dodatno medikalizirati te izkušnje. Želeli smo se odmakniti od percepcije, da so gluhi ljudje videni kot invalidi, kot da jim nekaj manjka, zaradi česar potrebujejo zdravnikovo pomoč, da bi postali popolni. Naše izhodišče je bilo ravno nasprotno – gre za popolne ljudi in njihovo stanje, če lahko izgubo sluha razumemo kot stanje, je lastnost osebe in ne bolezen ali pomanjkljivost. Lahko je pomanjkljivost, če jo razumejo tako, vendar zdravniki niso tisti, ki bodo prišli in dejali: »Imate težavo. Da bi bili popolni, si morate na glavo ali na ušesa namestiti nekaj dodatnega.« Čeprav je bila torej prvotna zamisel, da bi delali z avdiogrami, smo se morali nekoliko oddaljiti od medicinske stroke. Tako smo se lotili bolj igrivih stvari.
Kakšen pa je bil odziv udeležencev?
Dana Papahristu: Zame je bilo to zelo zanimivo, saj so bili vsi otroci zelo odprti, ni bilo nobenega odpora. Pri odraslih je bilo drugače. V operi je bilo na primer nekaj odpora, češ, zakaj sem prišel sem, to se me ne tiče, ne morem. Načeloma pa so bili zelo odprti in so res dejavno sodelovali pri ustvarjanju tega umetniškega dela. Otrokom je bilo ustvarjanje zelo všeč, saj so vedno znova spraševali, kdaj bomo imeli še več delavnic.
Jorgos Samandas: Opazil sem nekaj udeležencev, ki so vklopili ali izklopili slušni aparat glede na svojo subjektivno odločitev, kaj bi radi poslušali ali kako bi radi zaznali glasbo. Preprosto je bilo to na trenutke zanje preveč.
Ste šoli predlagali, da bi v predmetnik dodali tudi glasbo?
Dana Papahristu: Razmišljamo o tem, da bi napisali izobraževalno metodologijo, jo poslali na ministrstvo za izobraževanje in jim povedali, kaj uporabljamo. Tudi na šolah za gluhe in naglušne se lahko poučujeta glasba in zvočna umetnost, ker smo to naredili in je delovalo. Lahko pa bi delovalo tudi na druge načine, tako da bi morda kakšen glasbenik šel tja in poučeval. In to ni samo naše mnenje. Če bi se otroci z izgubo sluha učili glasbe in glasbene umetnosti v šoli, to seveda ne pomeni, da bodo postali glasbeniki. Tako kot ne postanejo glasbeniki vsi slišeči otroci, ki se učijo glasbe in glasbene umetnosti. Vendar od tega nekaj dobijo. Dobijo občutek za ritem, možgani začnejo delovati na druge načine, čustveno postanejo bolj zreli, naučijo se obvladati tremo pred nastopanjem. Razvijejo muzikalnost, ki je zelo abstraktna stvar. Naučijo se, kako ravnati z drugimi ljudmi in se ob glasbi spoprijemati s svojimi čustvi ter pridobijo nove spretnosti. Ne trdim, da lahko vsi gluhi otroci postanejo poklicni glasbeniki, če si to želijo. Obstajajo pa. Evelyn Glennie je gluha tolkalka. Christine Sun Kim je gluha zvočna umetnica. Ampak možnost spoznavanja glasbe bi otroke z izgubo sluha zagotovo obogatila.
Bi lahko rekli, da ste s projektom dokazali, da se lahko ljudje z izgubo sluha naučijo poslušati glasbo?
Dana Papahristu: V nekem smislu da. S tem projektom smo to poskusili. Ne morem z gotovostjo trditi, da nam je uspelo, ampak mislim, da tega niti ni bilo treba dokazovati. Mislim, da smo potrebovali nekoga, ki bi o tem razmišljal in to naredil. Tako vidim ta projekt.
Jorgos Samandas: Govorimo o raznovrstnosti gluhih in naglušnih, ampak predstavljajte si različnost ali številne načine, kako kot slišeča večina poslušamo glasbo. Glasbenik in skladatelj ne poslušata glasbe enako kot oseba brez glasbene izobrazbe. Gre tudi za razlike med glasbo, ki jo poslušate, različne globine. Lahko se spuščate v analizo, vrednotenje, spretnost. Dejstvo je, da ne gre samo za nevrološko stvar ali za to, kako se uho obnaša, glasbo vsi poslušamo z vsem telesom.
Kakšen pa je položaj oseb z izgubo ali okvaro sluha pa tudi drugih invalidov v Grčiji?
Dana Papahristu: Medtem ko je za gluho skupnost razmeroma dobro poskrbljeno – imajo posebne šole, znakovni jezik je zapisan v grški ustavi, tolmačenje najpomembnejših novic je zagotovljeno –, je popolnoma drugače pri drugih ranljivih skupinah. V najslabšem položaju so gibalno ovirane osebe, ki se praktično ne morejo gibati po mestih. Ti ljudje so popolnoma izključeni. Veliko je gibanj, ki si prizadevajo za izboljšanje položaja gibalno oviranih invalidov, a trenutno je še vedno zelo kaotično. Ljudje denimo parkirajo avtomobile čez klančine za invalide, pred dnevi smo brali, da je voznik do smrti povozil osebo na invalidskem vozičku. To je zelo žalostno. Ljudje niso pozorni na invalide, ker so navajeni, da jih na ulicah Aten ni.
Jorgos Samandas: Ceste niso dostopne, pločniki niso dostopni, klančine niso dostopne, torej ni nič dostopno. V slabem položaju so tudi slepi. Taktilne oznake so denimo speljane kar skozi ulične kavarne. Lastniki gostiln čeznje postavijo mize in stole. Zato invalidi ostajajo doma. Močno upam, da se bodo razmere spremenile na bolje.
Dana Papahristu: Res je. Ne nazadnje bomo tudi mi, če nam v tem neoliberalnem sistemu sploh uspe dočakati starost, potrebovali prilagojena in dostopna mesta.