Alenka Kreč Bricelj je kot srednješolka v prometni nesreči utrpela nizko poškodbo hrbtenice, ki ji je paralizirala noge. Kot pravi, zelo redko govori o svoji invalidnosti, "ker se mi zdi, da več povem tako, da sem aktivna članica družbe in delam svoje stvari. Šele potem je povrhu to, da sem invalidka. Včasih to pride na površje, včasih ne, vendar ne želim, da je to moja prva identiteta." Meni, da je imela veliko srečo, da je bila v času nesreče mlada in zdrava, predvsem pa, da jo je družina ves čas podpirala. "Prilagoditev stanovanja za premikanje z invalidskim vozičkom stane in na srečo so moji starši vse to lahko financirali. In imela sem čudovite prijatelje. Še ena srečna okoliščina je bila, da sem živela v Ljubljani, ki je bila že takrat veliko bolj dostopna od ruralnih območij." Končala je srednjo šolo za oblikovanje, ki, kot pravi, še danes ni dostopna gibalno oviranim osebam. "Mene so sošolci nosili po stopnicah, ki so še danes take, kot so bile. Čeprav z vsem srcem podpiram, da šola ostane v Križankah, se mi po drugi strani zdi pomembno, da poskrbijo za njeno dostopnost," pravi. Nato se je vpisala na filozofsko fakulteto, čeprav je bila njena velika želja, da bi študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL. "Ampak ta fakulteta ni bila in še danes ni dostopna osebam z gibalnimi oviranostmi, kar pomeni, da v vseh teh generacijah likovnikov, oblikovalcev, grafikov manjkajo predstavniki oseb s gibalnimi oviranostmi, ker niso imeli možnosti tam študirati. To je velika izguba. Zdaj ko delam kot oblikovalka, opažam, kakšna škoda je, da produktov, ki jih potrebujemo invalidi in so specifični za nas, ne oblikujejo tudi invalidi."
Dostopnost zgolj na papirju
Sogovornica opaža, da so stvari v Sloveniji na papirju dobro urejene, "ampak v praksi se velikokrat pokaže nerazumevanje potreb invalidov, ker ljudje nimajo lastne izkušnje". Kot praktičen primer navede dvigala, ki jih je treba aktivirati s ključkom, ki ni na dosegu rok ali je celo v pisarni, ki je dostopna le po stopnicah. "Opažam, da so šole, ki jih obiskujejo moji otroci, nedostopne ali so dostopne zgolj delno." Tako se ji je že zgodilo, da so jo starši sošolcev njenih otrok nesli po stopnicah. "Toda to je nadležno, saj se ti potem lahko mudi domov, pa se roditeljski sestanek vleče, ti pa ne moreš reči: 'Zdaj me pa nesite dol.' Gre za to, da nisi samostojen," ponazarja. Enakopravnost vidi prav v tem, da si lahko vsi sami izbiramo, kdaj bomo kam šli in bomo lahko tudi odšli. Prav tako se zavzema za dostopnost vseh šol, saj meni, da bi morali otroci imeti možnost obiskovati svojo najbližjo šolo. "To bi omogočilo tudi poučevanje gibalno oviranih učiteljev, ki se morda prav zaradi nedostopnosti šol ne odločajo za ta poklic," še dodaja.
"Brez osebnega avtomobila ne bi prišla nikamor"
Samostojnost je tesno povezana s potovanji, tistimi vsakodnevnimi in tudi daljšimi, meni Alenka Kreč Bricelj. "Imam avtomobil, v katerem vozim otroka, svoje prijatelje, gradivo za službo in vse, kar potrebujem za delo. Če ga ne bi imela ali če ne bi mogla voziti, kar je ravno zdaj težava 200 invalidov, ki jim zaradi zdravniške stavke ne obnavljajo vozniških dovoljenj, ne bi prišla nikamor," opozarja. Na medkrajevni avtobusni prevoz se je treba naročiti dan prej, kdor uporablja električni voziček, pa sploh ne more na avtobus, je kritična. "Velika težava je tudi uporaba sanitarij. Na kratkih letih še nekako gre, na čezoceanskih letih, ki trajajo dlje kot osem ur, pa nam ne preostane nič drugega, kot da potujemo v plenicah," pojasnjuje. Ob tem se sprašuje, zakaj so javna stranišča za invalide velikokrat zaklenjena. "Razumem, da je to zato, da jih ne bi uporabljal kdo drug, ampak po mojem je glavni razlog, da jih uporabljajo še kot skladišče za čistila, lestev, dodatne stole, kar je za nas zelo nadležno."
Percepcija ženske na vozičku kot neseksualne osebe
V slovenski družbi še vedno opaža nekatere, kot sama pravi, čudne situacije. "Žensko na vozičku del populacije še vedno dojema kot neseksualno osebo. Verjetno se to dogaja tudi moškim, a precej manj," je prepričana. "Velikokrat se mi je zgodilo, da so vpričo mene mojemu možu rekli, si pa dober, da si z njo, je lahko vesela, da si jo vzel. V resnici pa za vse lahko poskrbim sama in je on lahko vesel, da me ima." Še več neprijetnih dogodkov se spominja med nosečnostjo. "Ko so videli, da sem noseča, so me spraševali: 'Kako boš pa lovila otroka, ko bo hodil, kako bo šel po stopnicah? Veste, imela sem kar nekaj težav pri vzgoji otrok, a nikoli teh, po katerih so me spraševali." Pojasnjuje, da je tako kot hodeče mame tudi ona vozila otroka na sprehode. Ko sta bila manjša, ju je imela v naročju, potem sta se vozila s skiroji, da sta jo lahko dohajala. Tudi ona skuha in pospravi, "razen tistega, kar je na višini". Precejkrat je bila deležna neprijetnih vprašanj: "Neznanci so me večkrat vprašali, ali sem lahko spolno aktivna. In ali sem normalno rodila. Hodeče ženske pač tega res ne vprašaš, a ne? Tudi ko sem bila noseča ali z dojenčkom pri sebi in sem šla na sprehod na vozičku, mi je brat rekel, da vsi ljudje obračajo glave in me gledajo. Jaz vseh teh pogledov nisem niti opazila, nehala sem se ukvarjati s tem," se spominja Alenka Kreč Bricelj.
"Ubirala sem poti, ki so mi omogočale popolno samostojnost"
Bi torej rekli, da je položaj ženske z invalidnostjo slabši kot položaj ženske, ki nima invalidnosti? "Absolutno. Vedno kadar se družbene neenakosti pokrivajo, se dostop do vsega javnega ali do vsega, kar je najbolj privilegirano, omejuje. Te stvari so zelo ponotranjene; kljub temu da si pač pogumen in misliš, da vse zmoreš, veš, da si pri določenih stvareh omejen. Zato iščeš druge špranje, druge niše, druge poti." Gre tudi za stvar značaja in sreče, meni sogovornica. "Jaz imam srečo, da sem bila tako narejena, da so me tako vzgojili in si ne jemljem veliko zaslug za to, kar mi je uspelo. Se pa zavedam, kako krhke so vse te stvari, in da se lahko že jutri vse razsuje." Meni, da se stvari spreminjajo prepočasi in da se mlade nosečnice na vozičkih danes spoprijemajo s popolnoma enakimi zadregami, kot se je pred dvema desetletjema sama. "S partnerjem sva se odločila, da bova starša, in to je bila najina odločitev, zato nihče ni mogel posegati vanjo. Pri izobraževanju in zaposlovanju pa sem ubirala poti, ki so mi omogočile popolno samostojnost. Zdaj skupaj s prijateljico Majo Rijavec vodiva svojo organizacijo, v kateri sem zaposlena, delam pod lastnimi pogoji." V njej je še živ spomin, ko je pred ustanovitvijo svojega podjetja pisala prošnje za delovna mesta in se spraševala, ali naj napiše, da je invalidka z majhnima otrokoma. Jo bo sploh kdo vzel v službo? "Vesela sem, da sem našla svojo pot, in hvaležna, da sem imela možnost, da jo najdem. Vse je odvisno od mene in sama sebi postavljam pogoje," še pravi Alenka Kreč Bricelj.
