Zakonca Jožica in Franjo Podnar imata pet otrok. Najstarejša hči je stara 33 let, najmlajši sin Janez Elija pa 20 let in ima Downov sindrom. Vseh sedem se je konec lanskega leta odločilo, da se odpravijo na "navdihujoče potovanje, ki prepleta obnovo gradu, družinske vezi in sprejemanje drugačnosti". Tako so zapisali na profilih različnih družbenih omrežij, na katerih promovirajo svojo kampanjo "Down for Castle". "S to kampanjo hočemo pokazati, da so družine, ki imajo člana z Downovim sindromom, tako kot naša, tudi del družbe. Janez ni neka oseba, ki bi jo bilo treba institucionalizirati, ampak je del družbe in s svojim potencialom, ki ga tudi sam razvija, pomembno prispeva k njej," je povedal Janezov oče Franjo Podnar, ki ima tudi brata z Downovim sindromom in je tudi zato, kot pravi, brez težav sprejel Janeza. Janezova mama Jožica Podnar pa priznava, da je bilo rojstvo Janeza Elije zanjo šok, saj diagnostika v nosečnosti nepravilnosti ni pokazala: "Ampak tudi če bi prej vedeli, da ima Downov sindrom, bi ga imeli." Dodaja še, da je Janez Elija njihovo družino še bolj povezal. Janez Elija je hodil v redni vrtec, in kot pravita njegova mama in oče, je bil zelo dobro sprejet. "Srečo smo imeli, da je bila ravnateljica vrtca v Podbrdu zelo odprta, in za to sem ji še danes hvaležen," pravi Franjo Podnar. S sedmimi leti se je Janez Elija vpisal v osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami v Tolminu, ki jo izredno rad obiskuje. "Janez še vedno ne govori, le nekaj besed, vendar ga mi razumemo. Strokovnjaki so ocenili, da je na ravni triinpolletnega otroka, zato ne more obiskovati redne osnovne šole," pojasnjuje oče, ki je od Janezovega 18. leta tudi njegov osebni asistent.
Obnova gradu kot temelj za izmenjavo najrazličnejših znanj
Strast družine do obnavljanja starih zgradb ni od včeraj. "Leta 2000 smo kupili propadajočo kmetijo v Baški grapi in jo 20 let počasi obnavljali," pripoveduje Podnar. In po 24 letih vloženega truda v zdaj popolnoma obnovljeno kmetijo, kjer bi lahko samo še uživali, so se odločili, da vse svoje prihranke porabijo za nakup propadajočega gradu Ponoviče pri Litiji. "Zato ker verjamemo, da se je treba v skladu z vizijo spremeniti, ne pa vizije prikrajati svojim razvadam, lenobi ali neznanju. Če gledam nazaj, je bila to naravna razvojna pot, na kateri smo se pripravili za ta večji projekt, zato zdaj nimamo odprtih vprašanj v tehničnem smislu, kako obnoviti grad. Lahko nas ustavi le slovenska birokracija, a če je v javnem interesu, da bo grad stal, bodo ljudje pomagali, če pa ni v javnem interesu, bodo gledali ruševine," je prepričan Podnar. Njihova vizija pa je, da bi grad postal stičišče najrazličnejših ljudi, ki bi se v gradu srečevali, si izmenjevali stališča, mnenja in znanje ter tako tudi prispevali k obnovi gradu.
"Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan"
Zgodba družine Podnar ni le o opeki in cementu; kot pravijo, gre za iskanje sprejemanja in ljubezni. Janez Elija si je od nekdaj želel živeti v gradu in zdaj so se mu sanje uresničile, njegov oče pa pravi: "S svojo zgodbo želimo pokazati drugim ljudem, da lahko sanjajo, zato smo naši kampanji dali slogan, ki smo si ga izposodili od našega prvega predsednika Milana Kučana, ki je dejal: 'Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.'" Družina Podnar verjame, da bo država, ki ni hotela odkupiti gradu, prepoznala vrednost kulturne dediščine in jim pomagala rešiti to krasotico, kot pravijo gradu Ponoviče. "Navezali smo stike s strokovnjaki z geološkega inštituta, umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, s profesorjem na filozofski fakulteti, poznavalci gline in lončarstva," razlaga Jožica Podnar. Pisali so tudi predsednici države Nataši Pirc Musar, a se za zdaj še ni odzvala.
"A začelo se je dogajati, in to je pot, po kateri bomo šli. Ne gre torej za to, da bo to neka naša velika hiša, ampak si želimo ustvariti središče, kjer se bodo srečevali študenti z vsega sveta in denimo pet dni slikali, preučevali zgodovino, arhitekturo … Radi bi povezali ljudi iz sveta literature, umetnosti in kulture in verjamemo, da bo grad Ponoviče v desetih letih postal svetovno prepoznan center, Litija pa kulturno prepoznaven prostor," je prepričan Franjo Podnar. Preden se pred vhodom v grad poslovimo, mi zakonca Podnar še zaupata, da je Janez Elija kot otrok najraje gledal risanko Lepotica in zver in bil navdušen nad gradom, v katerem je bivala zver. "Naš grad pa je kot Pepelka. Vsi se do njega grdo vedejo, ampak vam povem, to je speča lepotica, ki nam jo bo uspelo rešiti."
