Andreja Golob je stara 40 let in zaradi cerebralne paralize že od rojstva uporablja invalidski voziček. Še preden je dopolnila 30 let, sta ji umrla oba od staršev, od 18. leta pa je bil njen dom Sončkova stanovanjska skupina na Viču. Tam je lani oktobra, ko sva se spoznali, poleg nje živelo še dvanajst ljudi. Takrat mi je zaupala, da je življenje v takšni skupnosti naporno: "Moti me, ker nas je veliko na kupu z različnimi značaji in se moram ves čas prilagajati. Nekoga iz skupnosti sem imela rada, potem pa me je pustil, in zdaj moram biti vsak dan v njegovi bližini. To mi gre na živce. Želim si imeti sobo zase, tudi če bo majhna, samo da imam svoj prostor." Želja se ji je 1. marca letos uresničila, ko se je preselila v trosobno stanovanje v Šiški v Ljubljani, ki si ga deli z dvema sostanovalcema.
"Naporno je, ampak to sem hotela"
"Je precej drugače, kot je bilo prej. Na začetku sem imela krizo, ker moram povedati za vse, kar potrebujem, saj drugače tega ne dobim. To je bilo zelo naporno zame, saj tega nisem bila vajena. Moram povedati, kaj si želim jesti, skupaj kuhamo kosila. Če želim jesti neko jed, moram sama poskrbeti, da jo kupim v trgovini," je povedala Andreja Golob. V trgovino zdaj večinoma hodi sama, obvezno z nakupovalnim listkom, da ne bi česa pozabila. Tudi v pralni stroj se je že naučila naložiti umazano perilo, tipke za vklop pa si še ne upa pritisniti, »da ne bi kaj zamešala«, a se želi naučiti tudi tega. Njen najljubši prostor je jedilnica, kjer lahko šiva in ustvarja, prav tako je vesela, da ima svojo sobo, v kateri ima popolno zasebnost in mir. "Zame je to velika preizkušnja, saj so prej o vsem razmišljali in uredili drugi, zdaj moram vse to početi sama," je pojasnila in dodala, da ji gre najslabše od rok pospravljanje. "Tega res ne maram." Pa je zdaj bolje, kot je bilo v instituciji? "Nekatere stvari so boljše, druge so slabše, vendar sem vesela, da sem se preselila, saj sem to hotela."
Želi si še enega osebnega asistenta
Andreja potrebuje pomoč osebnega asistenta pri oblačenju, umivanju in kuhanju. Trenutno ji pomagata dva osebna asistenta, ki sta izmenično navzoča vsak dan od 6.00 do 9.00 in od 15.00 do 24.00. Ista asistenta pomagata tudi njenemu sostanovalcu Petru, zato bi potrebovala še enega asistenta, a ga je, kot pravi Andreja Golob, zelo težko dobiti. "Asistenti mi pomagajo pri vsem, česar ne zmorem sama. Kuhamo samo ob koncih tedna." Všeč ji je tudi, da k njej pridejo na obisk prijatelji, ki ji pomagajo opremljati sobo. "Ne želim se vrniti v ustanovo, dovolj je imam. Kljub temu da je naporno, je bolje tukaj." Tudi sosedi so enkratni, je pristavila, pomagajo ji pri odpiranju vrat in so prijazni.
Dobila je volilno pravico
Andreja je bila še nedavno v postopku pridobitve opravilne sposobnosti, saj si je želela imeti volilno pravico, ki ji je bila odvzeta kar dvakrat. Zato je aktivno sodelovala v Sončkovi kampanji za spremembo 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor. Julija ji je uspelo pridobiti delno opravilno sposobnost in s tem tudi volilno pravico. "To mi zelo veliko pomeni, komaj čakam na naslednje volitve, ki se jih bom udeležila," je povedala. Selitev iz ustanove ji je prinesla tudi večjo finančno samostojnost. "Zdaj imam več denarja zase. Prej je z vsem mojim denarjem upravljal Center za socialno delo, zdaj pa lahko z delom sredstev upravljam samostojno," je dejala. Ob tem se je pohvalila, da gre na dopust v Izolo z društvom diabetikov, ker se je tako odločila sama. Vsem, ki živijo v ustanovah in omahujejo pri odločitvi za samostojno življenje, pa sporoča: "Vsi bi morali poskusiti in ugotoviti, ali je to zanje." Sama bo, čeprav je težko, vztrajala. Zdaj si najbolj želi dobiti še enega asistenta. "Ko bom dobila tretjega asistenta, bo vse lažje, saj bodo stvari lažje stekle, organizacija bo lažja in manjkrat bo treba počakati. Kljub temu pa mi gre dobro."