Če v Googlov brskalnik vtipkate besedno zvezo »nasilje nad invalidi«, se prikaže obvestilo o predavanju na to temo izpred dveh let in nekaj člankov iz leta 2015. O tem se ne piše, in prav to so ugotavljali že v člankih izpred osmih let. In tako kot takrat se še danes s to problematiko ukvarjajo redki. Pa ne zato, ker se ne bi hoteli, ampak zato, ker je prijav nasilja izredno malo. Kljub temu vseh žrtev, ki se opogumijo in poiščejo pomoč pri Društvu gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, ne morejo spraviti na varno, saj imajo zgolj eno varno hišo, ki je prilagojena gibalno oviranim osebam. Od leta 2009 se vanjo vsako leto zateče od šest do deset žrtev nasilja. Potreb je iz leta v leto več, pravi Mateja Peterec, a žal morajo zaradi prostorske stiske marsikoga zavrniti. Zgodbe žrtev nasilja so grozljive. »Največkrat gre za desetletja nasilja, ki ga nad gibalno oviranimi osebami izvajajo njihovi sorodniki. Večina je starejših, smo pa imeli tudi primer, ko je bil otrok žrtev nasilja svojih staršev,« pripoveduje Mateja Peterec.
Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, ki šteje 74 članov, je pred 23 leti ustanovila letos preminula Julijana Kralj. Za portal Dostopno je pred dvema letoma povedala: »Ženske z invalidnostmi nasilje v družini najpogosteje trpijo ne le zaradi odvisnosti od fizične in ekonomske pomoči, ampak tudi zaradi posledic alkoholizma v družini, prenizke izobraženosti, ozaveščenosti in informiranosti, zaradi sramu, nemoči, strahu pred maščevanjem in drugih individualnih razlogov.«
Žrtve nasilja se že sicer težko odločajo za prijavo nasilja, pri invalidih je to še težje. Koliko ljudi se vsako leto obrne na vas? Koliko jih lahko sprejmete?
Imamo dve sobi, v veliki so tri enojna ležišča, prilagojena za osebe z oviranostjo, v manjši sobi pa je pograd: spodnje ležišče je prilagojeno, zgornje pa je namenjeno osebnemu asistentu, mladoletnemu otroku ali spremljevalcu. Toda če imamo v sobi že nameščeno žensko, potem vanjo ne moremo namestiti moškega, ki je žrtev nasilja. Lani smo imeli šest namestitev, za zdaj kaže, da jih bomo imeli letos šest ali več, ker še ni konec leta, povpraševanja pa imamo veliko več, kakor dejansko zmoremo.
To pomeni, da morate nekatere zavrniti?
Lani nas je poklicala mamica s štirimi otroki, to je pet oseb, ki bi zapolnile celotno hišo, a smo jo morali zavrniti, ker varna hiša ni bila prazna. Potem je klicala še mamica s tremi otroki, ki smo jo prav tako žal morali zavrniti. To sta le dva od številnih klicev. Potem so tu še moške žrtve nasilja. Samo lani smo jih zavrnili šest. Eden od njih je pristal v zavetišču za brezdomce, ker strokovni delavci niso imeli druge rešitve. Tako se žrtev nasilja še dodatno viktimizira.
Pa se na vas obrne veliko gibalno oviranih moških, ki so žrtve nasilja?
Če za »hodeče« žrtve nasilja velja, da so v 90 odstotkih ženske, je pri gibalno oviranih žrtvah nasilja to razmerje polovica žensk in polovica moških. Pri nas nimamo varnih hiš za moške, kar je velika težava tudi za osebe z gibalno oviranostjo, ki v Sloveniji v resnici nimajo možnosti umika na varno, razen v naši hiši, pa še to le, če je ena soba prazna.
Koliko ljudi trenutno biva v vaši varni hiši?
V tem trenutku je v varni hiši ena gospa. Novembra se bosta nastanili še dve osebi, pred kratkim sta dve odšli.
Kako dolgo pa ostanejo pri vas in kam gredo, ko zapustijo varno hišo?
Žrtve so lahko pri nas nastanjene od enega tedna do 30 dni. V tem času naredimo z njimi individualni načrt, v katerem napišemo socialno ozadje žrtve nasilja in iščemo rešitev, kam naprej iz varne hiše. A v 30 dneh se še nikoli ni našla rešitev, zato se njihovo bivanje podaljšuje do enega leta. Imeli smo primer ženske, ki je tri dni pred iztekom enega leta zapustila varno hišo, ampak če ne bi našla novega doma, bi ji pogodbo podaljševali. Nikomur ne rečemo, da mora po enem letu zapustiti varno hišo in se vrniti v nasilno okolje, saj s tem ne bi naredili nič. Žrtve nasilja se po navadi nastanijo v neprofitnih ali profitnih stanovanjih, domovih za starejše ali pri svojcih, nekatere izmed njih pa se žal vrnejo tudi v domače okolje.
Prav iskanje novega doma je največja težava, ker imajo naše žrtve nasilja nizke pokojnine, nizke invalidnine, po navadi so v zelo slabem finančnem stanju. Marsikatera žrtev nasilja pride k nam brez svojega osebnega dohodka, ker je bila doma žrtev ekonomskega nasilja. To pomeni, da ne prejema pokojnine, ker so ji jo odvzeli svojci in jo prejemajo na svoje transakcijske račune. Žrtve so velikokrat brez lastnega bančnega računa in pridejo k nam brez vsega. Zato je prvi korak po navadi ta, da jim pomagamo do lastnih sredstev, da gredo lahko vsaj po osnovne stvari v trgovino.
Dejali ste, da se osebe, ki so poiskale vašo pomoč, zaradi strahu pred nasilneži ne upajo izpostaviti niti anonimno. Nam lahko vi zaupate njihove zgodbe?
Najbolj se mi je vtisnil primer 80-letne gospe, ki je kar 60 let trpela nasilje svojega moža. Zaradi pretepanja je postala gibalno ovirana. Ko je prišla k nam, je bila v modricah in ni mogla hoditi. 60 let je zbirala pogum, da se je umaknila. Vedno je težko, ko pridejo z otroki mlajše ženske, ki invalidski voziček uporabljajo zaradi paraplegije, multiple skleroze, cerebralne paralize ipd. Največkrat pridejo zaradi fizičnega nasilja, a tudi zaradi psihičnega in ekonomskega in ker jih s svojci zanemarjajo. Starejši ljudje se velikokrat odpovejo svoji pokojnini v zameno za skrb, potem pa ostanejo brez obojega. Imeli smo primer osebe, ki je bila zaklenjena v sobi in ni mogla niti do svojega vozička. Povzročitelji nasilja žrtvine klice na pomoč velikokrat utišajo z močnimi odmerki pomirjeval. Najpogosteje so nasilni svojci, lahko so to otroci, partnerji ali starši. Toda zgodilo se je tudi, da so starši izvajali nasilje nad svojim gibalno oviranim otrokom.
Pa je kdaj nasilnež tudi kdo, ki ni družinski član?
Tudi. Dobili smo informacijo o gospodu, ki ga je ekonomsko in psihično zlorabljal brezdomec. Ni šlo za nasilje v družini, onadva sta se nekako našla in začela skupaj živeti. Brezdomec naj bi mu v zameno za streho nad glavo pomagal pri vsakdanjih opravilih in negi. Končalo pa se je tako, da si je prilastil njegovo bančno kartico, tako da je gospod na koncu živel v svojih iztrebkih v lastnem stanovanju.
Ali te primere prijavite policiji? Ali nasilneži odgovarjajo za svoja dejanja?
Povzročitelje smo po Zakonu o preprečevanju nasilja dolžni prijaviti. Največkrat pa uporabnike k nam napoti krizni center, kjer opravijo prijavo. Velikokrat pride do izreka ukrepa prepovedi približevanja, sama pa s tem, da bi kateri od nasilnežev odgovarjal, nisem seznanjena, saj je naše delo namenjeno delu z žrtvami nasilja.
V Viziji ste zaposleni le vi in še ena oseba za polovičen delovni čas. Je to dovolj za pomoč vsem, ki se obrnejo na vas?
V programu Nasilje nad invalidi je aktivnih 20 prostovoljcev, ki me zamenjajo, kadar delam v drugih podprogramih ali če sem odsotna. Varna hiša je namreč le eden od podprogramov, ki jih izvajamo v sklopu Nasilja nad invalidi. Poleg tega spremljamo razmere na tem področju in informiramo ter ozaveščamo zainteresirano in splošno javnost. Menimo namreč, da bi moralo biti več varnih hiš za gibalno ovirane po vsej Sloveniji, saj denimo žrtev nasilja iz Kranja, ki je zaposlena in ima otroke, ki se tam šolajo, najverjetneje ne bo prišla v varno hišo, ki deluje pod okriljem društva Vizija.
Ali vam uspe vsem vašim stanovalcem zagotoviti nove, varne domove?
Tudi to je velika težava. Žrtvam nasilja pomagamo pri prijavi na razpise za neprofitna stanovanja, ampak ker imajo občine vsakih nekaj let ali pa enkrat na leto razpis za javna neprofitna stanovanja le za občane njihove občine, je možnosti res malo. Če žrtev prihaja iz Slovenske Bistrice, se lahko prijavi na javni razpis za neprofitna stanovanja samo v Slovenski Bistrici, saj je to eden izmed pogojev za prijavo. Dodatna težava je to, da našim žrtvam ne moremo prijaviti začasnega prebivališča, saj je lokacija varne hiše tajna in so žrtve nasilja v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča oproščene prijave. Za tržna stanovanja pa naše žrtve nasilja v nekaj primerih tudi niso imele zadosti financ. Prav zato se na žalost precej žrtev vrne domov in začarani krog nasilja se nadaljuje. O problematiki javnih razpisov in tega, da žrtve pri nas ostajajo eno leto, ker jih nimamo kam nastaniti, smo pred kratkim obvestili Ministrstvo za solidarno prihodnost in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in tudi na Javni stanovanjski sklad Republike Slovenije smo naslovili dopis, da je to področje treba reševati.
In kaj so vam odgovorili?
Odgovore še čakamo.
Povedali ste mi, da vam približno polovici žrtev nasilja, ki jih sprejmete v varno hišo, uspe najti novo varno bivališče, preostali se vrnejo domov v nasilno okolje. Kaj bi potrebovali, da bi bili pri svojem delu še uspešnejši?
Prva stvar je naše financiranje: sofinancirata nas FIHO in ministrstvo za delo, ki nam na podlagi vsakoletnega razpisa dodeli sredstva za razvojni program. A vsako leto moramo kandidirati na razpisu in tako trepetamo, ali bomo izbrani. Normativ, ki smo ga določili skupaj z ministrstvom, je, da imamo v programu Nasilje nad invalidi lahko zaposlena največ dva strokovna delavca in najmanj 20 uporabnikov. Zaradi napake pri izpolnjevanju prijave smo v letu 2021 žal ostali brez financiranja. Da Slovenija ni ostala brez edine varne hiše za gibalno ovirane osebe, je zaslužna skupina prostovoljcev, ki je še naprej opravljala svoje delo. Lani smo sredstva dobili, zdaj novembra pa se bomo znova prijavili in upamo, da bomo uspešni. Vse bi bilo veliko lažje, če bi imeli sistemsko financiranje, ne da se vsako leto tresemo, ali bomo dobili sredstva ali ne. Želimo si, da bi naš program razširili in da bi bile varne hiše, ki obstajajo, vsepovsod dostopne invalidom.
Poiskati je treba rešitev za moške, ki so žrtve nasilja, in za vse starejše od 65 let, ki nimajo pravice do osebnega asistenta. K nam namreč prihajajo tudi starejše osebe, ki ne morejo same izvajati nege ali si pripraviti obroka. Ker pa smo društvo, torej neprofitna organizacija, nimamo sredstev, s katerimi bi lahko pokrili nove zaposlitve, čeprav bi nujno potrebovali tudi zdravstveni in negovalni kader.