Po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo (IRSSV) v Sloveniji v ustanovah živi okoli 23 tisoč ljudi, to je v povprečju 11 oseb na 1000 prebivalcev, kar nas postavlja v sam vrh EU, kjer v institucijah živi v povprečju 2,3 osebe na 1000 prebivalcev. Pred dobrima dvema letoma se je začel največji projekt deinstitucionalizacije, vreden 16.8. milijonov evrov. Cilj do zdaj največje investicije v socialno varstvo pri nas je v treh letih iz dveh večjih ustanov – Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem in Doma na Krasu – izseliti najmanj 170 stanovalcev v manjše stanovanjske enote ali lastna stanovanja. "Trenutno poteka gradnja 11 stanovanjskih hiš, prenova dveh stanovanj, izveden je bil odkup 3 stanovanjskih hiš in enega novega stanovanja, za namen preselitve uporabnikov v lokalna okolja, kamor nameravamo do konca leta 2023 preseliti 100 uporabnikov," nam je povedala Dalja Pečovnik, direktorica CUDV-ja Črna na Koroškem, kjer trenutno stanuje 220 ljudi (od tega jih 145 živi v centralni stavbi), dodatnih 70 pa je takšnih, ki se vključujejo v dnevne oblike dela in živijo doma. "Že dve leti se intenzivno ukvarjamo tako z vsebinskim kot investicijskim delom in tako poskušamo vzpostaviti sistem, da bi se proces deinstitucionalizacije razširil v širše družbeno okolje," je poudarila Dalja Pečovnik in naštela nekaj aktivnosti, ki jih izvajajo: "Stanovalce pripravljamo na samostojno življenje, načrtujemo individualne pakete oskrbe v skupnosti, pri čemer upoštevamo želje stanovalcev, iščemo jim zaposlitve v lokalnem okolju, izobražujemo zaposlene in svojce stanovalcev."
"Časa ni veliko, spremembe so izredno velike, pričakovanja tudi"
V Domu na Krasu v Dutovljah trenutno biva 119 stanovalcev, še 52 jih živi v tako imenovanih dislociranih enotah na drugih lokacijah. Kot nam je povedala v. d. direktorja Doma na Krasu Nevenka Ražman, so v fazi nakupa in ureditve 14 enot za preselitev 70 stanovalcev. "Zdaj imamo znane lokacije za 48 stanovalcev, ki jih pripravljamo na selitve in življenje v skupnosti. Zaposlene izobražujemo in usposabljamo za nove procese dela ter organiziramo stacionarne in mobilne time po območjih." Do konca leta bodo izselili 18 stanovalcev. "Za izvedbo vseh teh aktivnosti v zavodu poteka preobrazba: spreminjanje zavoda v mrežo storitev v skupnosti. Ta proces je v resnici aktivno začel teči šele ob mojem prihodu marca 2022. Časa ni veliko, spremembe so izredno velike, pričakovanja tudi. Novi procesi dela pomenijo nove možnosti za zaposlene, da se razvijajo osebnostno in profesionalno. Istočasno pa je to zanje težavno obdobje, strah, skrb, kako bo, ali bomo zmogli," je pojasnila Nevenka Ražman, ki je prepričana, da se stvari lahko začnejo spreminjati šele ob prvih preselitvah, ki bi se že morale zgoditi, a se še niso. V obeh ustanovah poudarjajo, da se stanovalci sami odločajo in izbirajo, s kom se želijo preseliti v skupno stanovanjsko enoto. "Preselitev v novo okolje nikakor ni zadnje dejanje v njihovem življenju, temveč pravica, da živijo kakovostnejše življenje, ki si ga vsak zasluži človek," je poudarila sogovornica.
V Dutovljah bo ob koncu projekta v matični stavbi ostalo približno 50, v Črni na Koroškem pa okoli 45 stanovalcev. Vsem se bodo po besedah obeh direktoric s preselitvami izboljšale življenjske razmere, saj zdaj bivajo v 3-, 4- in 5-posteljnih sobah, s skupno kopalnico za 20 do 30 uporabnikov in z eno skupno jedilnico. V Domu na Krasu si bodo prizadevali, da bi do leta 2026 izselili vse stanovalce, podobno si želijo v Črni na Koroškem: "V prihodnjih letih bomo poiskali možnosti preselitev tudi za preostale uporabnike, saj je smisel procesa deinstitucionalizacije, da se vsi stanovalci preselijo v lokalna okolja in se ustanova zapre," je dejala Dalja Pečovnik.
Deinstitucionalizacije terja bolj vključujočo družbo
Sliši se obetavno, a pot do deinstitucionalizacije je še dolga, opozarja dr. Andreja Rafaelič, vodja projektov deinstitucionalizacije na IRSSV-ju. "Preseliti stanovalce v manjše enote je v resnici najlažji del. Paziti pa moramo, da se nam ne zgodi preslikava institucij v manjše enote. V stanovanjski skupini so ljudje veliko bolj zadovoljni, je boljše kot v zavodu, a za nas, ki nismo nikoli živeli v stanovanjski skupini, je to nepredstavljivo. Še vedno sta najmanj dva človeka v sobi, tudi ljudje, ki ne želijo biti skupaj. Ti ljudje imajo možnost izbirati med rdečimi in zelenimi čevlji, ne morejo pa imeti pisanih," je ponazorila Andreja Rafaelič. "Da bi se stvari resnično spremenile, potrebujemo nove zaposlitve; ljudje, ki delajo v zavodih, bodo morali spremeniti miselnost, da je treba stanovalce nadzirati, ves čas skrbeti zanje. Zavodi se bodo morali odreči moči in prenehati delati po navodilih, in namesto tega upoštevati potrebe vsakega posameznega uporabnika," je še dodala.
Primer iz Divače, kjer je Dom na Krasu pridobil zemljišča za zgraditev manjših bivalnih enot v skupnosti za preselitev svojih stanovalcev, pa dokazuje, da bo morala drugače začeti razmišljati tudi celotna družba. "Ko so tamkajšnji prebivalci izvedeli, da prihajajo v njihovo sosesko živet ljudje iz zavoda, so ustanovili civilno iniciativo. Trdili so, da so ti ljudje nevarni in da jih je strah za njihove otroke," je povedala Andreja Rafaelič. Edini način, da odpravimo predsodke, je po njenem mnenju čimprejšnja naselitev teh ljudi v lokalna okolja. "Družbo je treba spreminjati od znotraj. Zato imajo tudi otroci predsodke do ljudi z ovirami, ker niso v stiku z njimi," je prepričana vodja projektov.
Da je potreben premik v glavah vseh nas, se strinja tudi dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo, ki drugače kot Andreja Rafaelič meni, da je slovenska družba pripravljena na deinstitucionalizacijo. "Vsake toliko se zgodi Divača, Angleži imajo za to izraz NIMBY – not in my backyard (dobesedni prevod: ne na mojem dvorišču). Vsaka šesta stanovanjska skupina naleti na večje ali manjše težave, seveda pa se v takih primerih marsikaj da narediti. V Makedoniji se je denimo vmešala ministrica za delo. V mestu Timijanik so se ljudje spuntali in jih je šla osebno vprašat, kaj jih moti in kaj potrebujejo. Projekt je poimenovala po njihovem mestu in vse so se zmenili," je pojasnil Flaker. "Ena stanovanjska skupina, ki se je pred leti preselila iz Jarš v Črnuče v zelo nobel naselje, je naletela na tako velik odpor, da so se prebivalci elitne soseske zbali, da bodo zaradi novih sosedov padle cene njihovih nepremičnin in so bili celo pripravljeni odkupiti njihovo hišo, samo da ne bi prišli."
Primeri torej kažejo, da se ljudje na tisto, česar ne poznamo, odzovemo s strahom. To pa kaže predvsem na to, da je sprejemanje ljudi iz institucij in zavodov v lokalnem okolju še vedno na nizki ravni.
Razvoj novih storitev in poklicev
Ena izmed ključnih nalog obeh projektov je razvoj storitev v skupnosti, ki bodo podpora preseljenim stanovalcem. Tega se zavedajo v obeh ustanovah, ki sta v procesu preoblikovanja. "Res je: razvoj kadrov je izrednega pomena. Preobrazba zavoda pomeni predvsem spreminjane procesov dela," je povedala Nevenka Ražman. "Oblikujemo nove procese dela in pri tem oblikujemo time iz sedanjega kadra. Osebe, ki se v tem procesu res 'ne vidijo', same zamenjajo svoje delovno okolje. Ob tem pa moramo razvijati vrednote, upoštevati načela deinstitucionalizacije in razviti delovno okolje, ki bo spodbudno za razvoj kadrov, ki bodo svoje delo jemali kot poslanstvo," je pojasnila Nevenka Ražman. Da je nujno treba razmišljati tudi o izboljšanju in prilagoditvi plačnega sistema na področju socialnovarstvene dejavnosti, saj številni zaposleni zaradi slabih plač odhajajo, novega in predvsem ustreznega in motiviranega kadra pa iz istega razloga ni na trgu dela, pa opozarja direktorica CUDV-ja Črna na Koroškem Dalja Pečovnik. Da so v tem trenutku zaposleni v obeh ustanovah v slabem položaju, potrjuje tudi dr. Andreja Rafaelič: "Službe še niso oblikovane. Sorodniki bi še vedno najraje videli, da je njihov sorodnik doma. Da bi bilo to mogoče, je treba zagotoviti storitve, ki bodo razbremenile družino, ampak te storitve morajo biti prilagojene uporabniku. Uporabnik mora biti v središču." Za delo na terenu bomo potrebovali več ljudi, meni dr. Flaker, vendar bomo imeli manj stroškov s stavbami. "Ena od zakonitosti deinstitucionalizacije je, da gre manj denarja za materialne stroške, oportunitetne stroške in zdravila, ker ljudi ni treba miriti z njimi," je dejal Flaker. Kot je še poudaril, je potreben tudi premislek o tem, kako v mrežo storitev v skupnosti, ki bi zagotavljale podporo, dejavneje vključiti centre za socialno delo.
Nevzdržen "dvotirni" sistem
Institucij ni mogoče zapreti čez noč, kljub temu pa bi morala država denar, ki ga vlaga v obnovo zavodov, preusmeriti v nove rešitve, opozarja Andreja Rafaelič. Že leta 2008 je Slovenija ratificirala Konvencijo o pravicah ljudi z ovirami. "Takrat so v Evropski uniji ustanovili ekspertno skupino za deinstitucionalizacijo, ki je združevala vse krovne organizacije na tem področju. Napisali so smernice in pritisk je začel prihajati iz EU. Ne upoštevamo jih dosledno in morali bi preganjati tiste, ki še vedno zapirajo ljudi in neskladno porabljajo evropski denar. Če pa gremo po Sloveniji, lahko vidimo, da je polovica domov starejših občanov (DSO-jev) obnovljenih s temi sredstvi," je razložila Andreja Rafaelič. "Vse te milijone, ki jih dobimo iz EU, porabimo v nekaj letih, zato ker imamo dvotirni sistem. Že od leta 2003 plačujemo dvojne stroške – institucij in stanovanjskih enot. Zavodi nas namreč drago stanejo, saj moramo ves čas, dokler še delujejo, ne glede na to, koliko ljudi v njih živi, plačevati stroške vzdrževanja," pa je pojasnil Flaker. Sočasno z gradnjo ali prilagoditvijo stanovanjskih enot vzdržujemo že obstoječe ustanove, jih prenavljamo. "To je podobno selitvi. Če se nekdo želi preseliti v drugo stanovanje, bo staro želel čim prej prodati, da ne bo imel dvojnih stroškov, mi pa, namesto da bi se trudili institucije čim prej zapreti, jih še vedno obnavljamo in vzdržujemo. Še najdražje je vzdrževanje gradov, v katerih so zavodi. Mi gradove, denimo v Hrastovcu in Lukavcih, vzdržujemo na račun oskrbnin, kulturno dediščino vzdržujemo z denarjem oskrbovancev," je kot dodatno težavo omenil Flaker.
Dom na Krasu še vedno sprejema nove stanovalce, CUDV Črna na Koroškem je z ministrstvom podpisala namero o gradnji še ene institucije.
Tudi v CUDV-ju Črna in v Domu na Krasu še vedno sprejemajo vloge za sprejem stanovalcev v dom. "Dom na Krasu je stalno poln, ker je odhodov stanovalcev izredno malo. Tako da naša prioriteta ni namestitev v zavod, ampak iskanje najustreznejših rešitev," je pojasnila direktorica Doma na Krasu. Stanovalcem v zavodu poskušajo omogočiti bivanje zunaj zavoda, če to želijo. "Res pa je, da še nimamo mreže storitev v skupnosti, ki bi zagotavljale tovrstno podporo," je priznala. V Črni na Koroškem pojasnjujejo, da vsako novo vlogo rešujejo individualno na podlagi pogovora, izvedbe osebnega načrta in ocene tveganja. "V CUDV-ju Črna na Koroškem imamo ta trenutek moratorij na sprejeme v institucionalno varstvo odraslih; podpora v skupnosti je na prvem mestu," je razložila direktorica Pečovnik. Glede na dejstvo, da smo na njihovem profilu na Facebooku prebrali, da so z občino in MDDSZ-jem podpisali namero o gradnji enote za 24 otrok v neposredni bližini CUDV-ja Črna, nas je zanimalo, zakaj otrokom raje ne zagotovijo oskrbe v skupnosti. Direktorica je odgovorila: "Bivalna enota za 24 oseb v tem trenutku resnično ni več skladna s smernicami našega strokovnega dela, kar se je v procesu preobrazbe in glede na nasvete strokovnjakov. Zato intenzivno iščemo ustreznejše rešitve za bivanje otrok in mladostnikov v skupnosti, v manjših stanovanjskih enotah, z ustrezno strokovno podporo in metodami dela." Na MDDSZ-ju so potrdili, da sredstva še niso bila namenjena. "Na ministrstvu smo aktivno pristopili k deinstitucionalizaciji in vodstvo CUDV-ja Črna povabili na sestanek, na katerem smo predlagali, naj preuči možnosti za izvedbo projekta v smeri deinstitucionalizacije," so pojasnili.
Brez strategije in zavez države ne bo šlo
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je projekta podprla, obema skupaj je država namenila 3,36 milijona evrov, a zgolj finančna podpora ni dovolj, opozarja stroka. "Strategija za deinstitucionalizacijo v Sloveniji je v pripravi in upam, da bo kmalu ugledala luč sveta, saj jo nujno potrebujemo," je pojasnila direktorica CUDV-ja Črna na Koroškem Dalja Pečovnik. Na ministrstvu zagotavljajo, da bo pripravljena do konca leta. Več sodelovanja države bi si želeli tudi v Domu na Krasu. "Treba je spremeniti normative za stanovanjske površine, saj težko kupimo ali najamemo ustrezno stanovanje," pa je povedala v. d. direktorja Doma na Krasu Nevenka Ražman, ob tem pa poudarila, da so potrebne sistemske rešitve pri razvoju ustreznega kadra. "Nimamo srednješolskega izobraževalnega programa, ki bi usposobil ustrezen kader: varuhe, socialne oskrbovalce, delovne inštruktorje. To so danes zaposleni, ki imajo določene interese, izkušnje, osebne naravnanosti, niso pa strokovno izobraženi za delo z osebami, ki imajo duševne ali telesne ovire, omejitve, težave. Potrebujemo tudi sistemsko urejen vir financiranja za uporabnike, ki živijo v lokalni skupnosti. V nekaterih državah v tujini ima vsak uporabnik svoj budžet, s katerim si plača najemnino, stroške bivanja, hrano in dejavnosti. V našem sistemu to še zdaleč ni mogoče. Bivanje v našem domu uporabnikom, ki si tega ne morejo plačati sami, doplača občina. Ko se bo tak uporabnik preselil, sredstev ne bo imel. Posledično težko pride do odločanja o stvareh, ker 'plačilo' ni sistemsko urejeno," je še opozorila Nevenka Ražman. "Da se nam ne bo, tako kot mnogokrat doslej, ponovila nedokončana deinstitucionalizacija, se mora država zavezati, da bo po izteku teh dveh projektov deinstitucionalizacijo nadaljevala," pa je poudarila dr. Andreja Rafaelič.
MDDSZ: Cilj do leta 2030 je izenačiti število stanovalcev v institucijah s številom stanovalcev v skupnosti
Na vprašanje, za koliko načrtujejo zmanjšanje institucionalnih kapacitet v socialnih zavodih za odrasle v tem mandatu, na ministrstvu za delo odgovarjajo, da o številu v tem trenutku težko govorijo. "Kot smo pojasnili, gre za dva pilotna projekta z načrtovano preselitvijo 140 uporabnikov (70 v vsakem zavodu) v skupnostne oblike bivanja. Poleg Strategije, ki je v pripravi, je eden od pomembnih dokumentov tudi Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva od leta 2022 od 2030. Ciljno razmerje med uporabniki skupnostnih oblik socialnega varstva in uporabniki institucionalnih oblik socialnega varstva do leta 2030 je približno 1 : 1, kar pomeni, da bi (bomo) povprečno imeli na enega uporabnika skupnostnih oblik enega uporabnika institucionalnih oblik socialnega varstva," so sporočili z ministrstva. Zdi se, da je Slovenija na deinstitucionalizacijo pripravljena. "Imamo denar, projekte, kadre, politično voljo in razvite metode, manjka pa nam socialni management, ki bo poskrbel, da se bo skupnost angažirala in določil načine soodločanja uporabnikov," meni dr. Vito Flaker. "Pri odločitvi za konverzijo ustanove moraš imeti zaveze vodstva, da bo zavezano uporabnikom. Nekateri so v ta projekt vstopil s figo v žepu, njihov interes je le preseliti uporabnike v stanovanjske enote. To zagotovo ni prava pot," še ugotavlja dr. Andreja Rafaelič. Najpomembnejše je ne obupati, kot sta v knjigi Nedokončana dezinstitucionalizacija zapisala avtorja Rafaelič in Flaker: "Pri institucijah je pač tako, da tudi, če nas vržejo ven skozi ena vrata, bomo našli poti, da pridemo po drugih ponovno vanje in jih počasi razgradili."
