Po nekaterih ocenah je v Sloveniji nekaj več kot 10.000 oseb z okvaro vida. V medobčinska društva, ki jih povezuje Zveza društev slepih in slabovidnih, je vključenih več kot 3700 slepih in slabovidnih oseb vseh starostnih skupin, nekoliko več je slepih (52 %). Kakšen je njihov položaj v slovenski družbi?
V Sloveniji se je naš položaj v zadnjih stotih letih v izobraževanju izboljšal, medtem ko smo priča velikim težavam pri zaposlovanju in rehabilitaciji. Tu smo v precepu. Zdravniki medicine dela preprosto že zaradi slepote ocenijo človeka za nezmožnega za delo, toda to ne drži. Tu je predvsem vprašanje motivacije in drugih osebnostnih dejavnikov. Za nekatere je invalidska upokojitev dobra rešitev, za druge pa je velika škoda, da se ne zaposlijo, čeprav bi s pripomočki lahko svoje delo dovolj kakovostno opravljali.
Kakšna je stopnja zaposljivosti slepih in slabovidnih oseb?
Ko se včlanijo v naša društva, na to vprašanje niso dolžni odgovoriti. A čeprav nimamo natančnih podatkov, vemo, da se jih v resnici zaposli zelo malo. Še največ si zdaj pomagajo s tem, da odprejo s.p. in tako poskusijo unovčiti svoje sposobnosti na trgu.
Kako na zvezi skrbite za to, da bi se zaposlilo več slepih in slabovidnih?
Želimo si prepričati državo, naj bo zgled in ustvari boljše razmere za zaposlovanje invalidov. Trenutno je žal tako, da slepi nismo najbolj zaželeni, delodajalci namreč raje zaposlujejo tiste, ki imajo malo omejitev pri delu. Če bi kvoto za zaposlitev invalidov, ki je trenutno v zasebnih podjetjih šestodstotna, v državnih podjetjih pa le dvoodstotna, izenačili, bi bilo veliko bolje. Kajti večji ko je sistem, lažje se prilagodi delovno okolje. Državi, ki ima velike sisteme, je precej lažje prilagoditi delovno okolje za slepe in slabovidne kot podjetniku z le nekaj zaposlenimi. Ta prilagoditev je namreč precej draga, gotovo nekaj tisoč evrov. Za delo potrebujemo tako strojno kot programsko opremo. Slepi in slabovidni lahko dobro delamo zelo preprosta dela in dela, ki zahtevajo visoko umsko zahtevnost.
Kako si prizadevate, da bi se položaj slepih in slabovidnih izboljšal oziroma izenačil z videčimi?
To je večplastno delo. Naša društva poskušajo slepe in slabovidne pritegniti v svoje delovanje, kjer se družijo, ukvarjajo s hobiji in tudi zaposlujejo. Na ravni države si prizadevamo za spremembe zakonodaje. Žal nimamo finančnih sredstev, da bi zaposlili pravnike, ki bi preučili predloge zakonskih rešitev in pravilnikov, tako da si tu pomagamo z lastnimi sredstvi in sposobnosti ali pa prosimo koga, ki ga poznamo, da nam pomaga oblikovati predloge pri novi zakonodaji. Predloge moramo podati v obliki amandmajev, kar je za nas kar težavna naloga.
Sami poskušamo zaposliti ljudi prek javnih del in razpisov in jim tako omogočimo, da pridobijo delovne izkušnje na zvezi in v naših društvih. S skladom Milice Abram spodbujamo slepe in slabovidne študente. Letos bodo štipendijo v višini 110 evrov mesečno prejeli štirje študentje. Trudimo se pretvarjati učbenike in učila, pa tudi leposlovje in izdajamo časopise. Prepričan sem, da tudi slepi in slabovidni z našo pomočjo lahko spremljajo dogajanje doma in po svetu.
Kateri so trenutno največji izzivi, s katerimi se spoprijemate? Katere cilje si prizadevate uresničiti?
Letos je super volilno leto in to je prvi pomemben izziv. Letos smo naredili majhen korak v smeri bolj samostojnega udejanjanja pravice do volitev. Z državno volilno komisijo (DVK) smo se dogovorili, da bomo pravočasno posneli gradivo. Za zdaj so to le imena kandidatov, spomladi pa smo posneli vse sezname list kandidatov. Še vedno si prizadevamo, da bi lahko slepi in slabovidni na volišču volili sami, brez pomoči tretje osebe. Tukaj nas čaka še nekaj pomembnih korakov, morda tudi to, da bi bilo potrebno malo več časa do zaključka zbiranja kandidatur, saj je bil eden od argumentov DVK, da ne morejo pripraviti volilnih materialov na način, ki bi bil za nas dostopen, prav pomanjkanje časa.
Ena od medijsko bolj izpostavljenih tem v zadnjem času je tudi informacijska dostopnost. Slepi in slabovidni na primer še vedno ne morejo brati deklaracij na živilih. Se bo to kmalu spremenilo?
Tu se lepo pokažeta dve stvari. Ena je, da moramo prepričati okolje, da označi blago na način, da bomo tudi mi lahko dobili vse informacije o artiklih. Druga pa je, da moramo slepe in slabovidne naučiti uporabljati nove tehnologije. Mnogi tuji izdelki že imajo QR-kodo, ki jo aplikacija prebere in opiše določen izdelek. Vendar sem skeptičen, ker opažam, da se QR-koda ne uporablja zgolj za osnovne informacije, ampak jih "obogatijo" z raznimi glasbami, videovsebinami in podobnim, kar pa za nas ni primerno. Gre za tako imenovano "dražljajsko solato", zaradi katere ne pridemo do informacij, ki bi nas zanimale. Tukaj bomo morali poiskati rešitev, da bomo dobili le tiste informacije, ki nas zanimajo, brez različnih oglasov in drugega balasta. Včasih namreč zelo dolgo traja, da pridemo do tistega, kar iščemo.
Kje je informacijska nedostopnost še zelo izrazita?
Danes največ uporabljamo internet. Že otroci v vrtcu znajo pritiskati na telefon in poiskati vsebine, ki jih zanimajo. Težava aplikacij, ki berejo zaslone, je, da po nekaj posodobitvah pretvorniki ne delujejo več dobro in zaostajamo. Splet je gotovo ena takih težav, kjer je zgolj nekaj stvari res dostopnih. Tu smo bili razočarani nad Zakonom o dostopnosti spletišč, saj so izvzeli izobraževanje, ki je za nas, slepe in slabovidne starše, zelo pomembno, pa tudi za slepe in slabovidne otroke. Vsi potrebujemo dostop do e-asistenta.
Za zdaj še nimamo dostopnosti do vseh vizualnih in grafičnih sporočil, kjer bomo morali poiskati opisno obliko. Ali bo to avdiodeskripcija ali kakšna druga oblika opisovanja, je stvar precejšnjega razvoja.
Pri pretvarjanju literature v zvočne knjige nam vsako leto uspe pretvoriti le štiri odstotke izdanih del, pa gre le za besedila, ni zemljevidov in slik, ki so v teh materialih. To je precejšen izziv za prihodnost. Državo bi radi prepričali, da najde način, da se nam ne bi bilo treba več ukvarjali s to preprosto obliko pretvorbe iz besedila v zvočno obliko, kajti danes že imamo pripomočke, ki bi nam to lahko omogočili, a jih zaradi zakonodaje in pravilnikov ne moremo uporabiti.
Kaj točno bi potrebovali?
Bralnike besedil. Ti so zdaj že tako razviti, da pri ustrezno oblikovanih dokumentih lahko podajo tudi opis grafičnih prikazov. Za nas je pomembno, da so informacije dostopne tudi slabovidnim, ki pa potrebujejo drugačne rešitve. Včasih je lažje prilagoditi spletno stran za slepe kot za slabovidne, saj se s povečavo besedila, ki jo slabovidni potrebujejo, poruši postavitev spletne strani.
Potrebe starejše in mlajše generacije se precej razlikujejo, pri vseh pa je zelo pomembna inkluzija. Kako pomagate starejšim, kako mlajšim generacijam? Kako daleč smo od tega, da bi slepi in slabovidni otroci začeli hoditi v šole skupaj z videčimi? Oziroma kako uspešna je inkluzija slepih in slabovidnih otrok na različnih stopnjah izobraževanja?
Če govorimo samo o slepoti in slabovidnosti, potem lahko rečem, da je zelo veliko otrok vključenih v redne šole. V Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana (IRIS) so tudi otroci, ki imajo poleg slepote in slabovidnosti še druge težave. Tam jih je okoli 30. Letos jih imajo sicer okoli 90, a to je zato, ker sprejemajo še druge otroke s posebnimi potrebami.
Glavna težava so učbeniki in učila. Premalo je pretvorjenih. Druga težava pa je telesni razvoj na splošnih šolah. Slepi in slabovidni otroci so tam praviloma oproščeni telesne vzgoje. Zato se zavzemamo, da bi naši otroci imeli dodaten individualen pouk telesne vzgoje. Pred stotimi leti smo opažali, da so slepi umsko zaostajali, ker ni bilo izobraževanja, danes pa je težava telesno izobraževanje. Pri tem poskušamo sodelovati s šolami.
Starejši ljudje, ki oslepijo po 65. letu, v glavnem prihajajo v našo knjižnico, kjer si izposojajo zvočne knjige. Ker v starosti pešajo tudi druga čutila, se je težko naučiti brajice. Tako so omejeni na 200 do 250 naslov, ki jih vsako leto pretvorimo, to pa je v primerjavi z več kot 4.000 knjižnimi deli, ki izidejo vsako leto, veliko premalo.
Kako dobro družba sprejema slepe in slabovidne?
Tu je težko odgovoriti enoznačno. Zelo pomembno je, kako znamo slepi vzpostaviti stik z okolico. Če z belo palico stojiš na postaji in vprašaš ljudi okoli sebe, kar želiš izvedeti, potem se bo večina ljudi odzvala. V množici se bo vedno našel kdo, ki me bo pripravljen odpeljati do številke avtobusa, ki ga čakam. Če pa se slepi samo postavi nekam in tam stoji, potem je veliko vprašanje, kdo bo pristopil in ga kaj vprašal. Če pa še bele palice ne bo uporabljal, kar je, ko oslepimo, kar velik problem, ker nočemo te stigme slepote ali slabovidnosti, potem se zdimo čudni in se nam bodo ljudje izognili.
Večja težava je pri odločevalcih, kajti včasih se mi zdi, da zanje slepota ne pomeni hude težave, ker se ne premikamo z vozički, kar pa ni čisto res, saj smo bili v zgodovini največkrat ravno slepi izpostavljeni, slepota pa je bila ena hujših kazen, ki si jo lahko nekoč doživel. Morda smo premalo naredili za to promocijo slepote kot hude oblike telesne okvare.
Boste to zdaj popravili?
Seveda, to moramo popraviti.
Kako odzivni so v reševanju problematike slepih in slabovidnih odločevalci?
Ker ima država cel niz sekretarjev za različna področja, ne vemo, koga je vredno prepričevati za različno področje. Upam, da bo premier Robert Golob izpolnil obljubo z začetka avgusta, da bo določil ekipo, ki se bo ukvarjala z vprašanji invalidov, in bomo točno vedeli, na koga se moramo obrniti, ker zdaj velikokrat kar malo tavamo.
Ali sodelujete s kakšnimi drugimi organizacijami na mednarodni ravni? S katerimi in kako?
Na ravni EU smo člani Evropske zveze slepih, kjer imamo svoje predstavnike, recimo v kadrovski komisiji. Sodelujemo tudi z drugimi invalidi, imamo tudi predstavnico v Evropskem invalidskem forumu. Za področje vprašanj žensk je bila izvoljena Slovenka. Smo tudi člani svetovne organizacije, v kateri pa ne sodelujemo prav veliko, zato razmišljamo, da bi nehali plačevati članarino, saj je njena članica tudi Evropska zveza slepih, ki skrbi za predstavljanje naših interesov.
Konec septembra ste v sodelovanju s turizmom Ljubljana in Rochejem odprli razstavo Ustvarjalci sprememb«. Kakšno je vaše sporočilo ob letošnjem dnevu vida, kakšne spremembe potrebujejo slepi in slabovidni, da bo njihovo življenje kljub temi svetlejše?
S to razstavo želimo predstaviti slepe in slabovidne osebe, ki so pokazale, da premoremo talente, s katerimi lahko premagamo ovire slepote in slabovidnosti in se podamo na področje ustvarjanja, športa pa tudi zaposlitve. Namen razstave je po eni strani pokazati družbi, da smo slepi – ob predpostavkah, da imamo voljo, da smo premagali depresijo ob izgubi vida – lahko uspešni. Po drugi strani pa želimo slepim in slabovidnim pokazati, da tudi ko izgubiš vid, še nisi za staro šaro ali odmet. Tudi ob majhnem ostanku vida ali brez njega imamo lahko kakovostno življenje.