Marja Koren se je rodila z artrogripozo. Natančneje to pomeni, da se nekateri sklepi niso do konca razvili, kar se kaže v njihovi zmanjšani gibljivosti, ob redni fizični aktivnosti pa bolezen ne napreduje. Za vsakodnevno delovanje potrebuje električni invalidski voziček in pomoč osebne asistence. Vendar je to nikakor ne omejuje pri doseganju ciljev. Postala je certificirana vaditeljica joge smeha, s prijateljicami je ustanovila Zavod ODTIZ, med drugim pa je preizkusila tudi najrazličnejše športne aktivnosti, od plezanja in potapljanja do skoka s padalom.
Poleg tega, da ste aktivna članica Zavoda ODTIZ, se ukvarjate tudi z jogo smeha. Postali ste prva in edina gibalno ovirana vaditeljica joge smeha s certifikatom Mednarodnega inštituta za smeh po metodah dr. Madana Katarie na svetu. Kaj vas je pritegnilo?
Z jogo smeha sem se seznanila v Avstriji, kjer so mi jo predstavili kot metodo za spoznavanje na seminarjih. Kmalu pa sem ugotovila, da je veliko več od tega. Tako zelo me je prevzela, da sem takoj, ko sem prišla domov, preučila, ali jogo smeha poznamo tudi v Sloveniji. Tako sem odkrila Inštitut za smeh in učiteljico joge smeha Simono Krebs. Ker je imela prav takrat razpisan seminar za vaditelje joge smeha, sem ji pisala z vprašanjem, ali so prostori, v katerih bo seminar, dostopni. Simona se mi je zahvalila za povpraševanje in mi povedala, da prostori niso dostopni. Moja želja pa je bila očitno dovolj velika, da sem poiskala in ji ponudila prostor v Ljubljani. Dogovorili sva se za sodelovanje in tako sem postala certificirana vaditeljica joge smeha. Pri jogi smeha me je pritegnilo predvsem to, da imajo smejalne vaje, ki so videti, kot da smo malo nori (se pačimo, smejimo, deremo, oponašamo živali), neverjetne učinke na telo in počutje. Vzgoja in šolski sistem nas učita, da moramo biti tiho, pri miru, da se ne smemo smejati. To ponotranjimo in postanemo z vsakim dnem resnejši. Joga smeha nas spomni, da smo globoko v sebi še vedno otroci, z veliko naučenimi družbenimi pravili. Poleti sem vodila delavnice joge smeha vsakih 14 dni v Izoli, v domu Dva Topola, zadnjo pa v novembru v okviru ODTIZ-ovih mesečnih dogodkov.
Ali še vedno poučujete jogo smeha? Kje? Kakšna je vaša ura joge?
Še vedno izvajam te delavnice, v prihodnosti si jih želim še več. Uro joge smeha začnem običajno s teoretičnim uvodom. Povem, kaj je joga smeha, kako je nastala, kako sem se sama srečala z njo in zakaj me je navdušila. Razložim, kakšne pozitivne učinke ima na fizično telo in počutje ter kako in zakaj pride do tega. Nato se z udeleženci pogovorim o tem, kdaj in kje so se nehali smejati, kaj so jim govorili starši in učitelji v povezavi s smehom, ter kako to vpliva na to, da so postali resni. Povabim jih, da v sebi poiščejo notranjega otroka in pozabijo, da so resni odrasli. Drugo polovico delavnice namenimo kratkim dihalnim in smejalnim vajam, ki pripomorejo k temu, da se narejen smeh spremeni v pravi iskreni smeh od srca. Jogo smeha navadno sklenem s kratko refleksijo.
S čim še se ukvarjate?
Med epidemijo sem se izobraževala za NLP-coacha, zdaj pa se trudim, da bi to postalo ena izmed mojih rednih dejavnosti. Trenutno sem k temu pritegnila prijatelje, ki sem jih v zameno za coaching prosila za iskreno povratno informacijo, da se bom lahko izboljšala.
Verjamete v aktivno življenje, v prostem času namreč radi plešete, igrate bobne in celo skačete s padalom. Kako je bilo skočiti s padalom?
Skok s padalom sem dobila za darilo za 30. rojstni dan, septembra 2014, skočila sem v Lescah. Z inštruktorjem sva se prej dobila na kavi, da sva se spoznala in se pogovorila o mojih posebnostih, predvsem zaradi pristanka, ker ne morem stopiti na noge. Zanimivo se mi je zdelo, da je bilo vse moje prijatelje, ki so šli z mano za podporo, bolj strah kot mene. In prav gotovo bi šla še … Še stokrat! Občutek adrenalina, ko prosto padaš, je najboljši občutek, kar sem jih doživela.
Igranje bobnov je bil trenutni navdih, in tako sem se prijavila na delavnico. Žal potem nisem več vadila in sem veliko tudi pozabila. Mogoče pa se še kdaj prijavim na kakšno delavnico in obudim znanje.
Radi potujete, zato svoj kombi občasno spremenite v prilagojen avtodom. Katere kraje ste že obiskali? S kom se najraje odpravite na pot?
Ja, moj kombi se lahko po potrebi spremeni tudi v avtodom. Ima dve postelji, hladilnik, stranišče, plinski kuhalnik in korito z vodo. Večina pohištva sta mi izdelala oče in brat, ki je po poklicu mizar, tako da mislim, da ni bilo pretežko. Veliko smo načrtovali, kako izkoristiti vsak centimeter, da se v kombiju še vedno lahko obračam. Kadar ne potujem, je kombi uporaben kot vsak običajen kombi. Do zdaj sem se na pot vedno odpravila z asistentko, nekoč z več prijatelji. Prvo potovanje je bilo do Zadra, lani pa smo se odpravili do Toleda v Španiji.
Do leta 2019 v Sloveniji nismo imeli osebne asistence. Kako se je z osebno asistenco spremenilo vaše življenje? Koliko osebnih asistentov imate? Kako težko ste prišli do njih in ali menite, da je sistem osebne asistence pri nas dobro urejen – je dovolj nadzora, strokovnosti, da ne bi prihajalo do zlorab? Nekateri namreč menijo, da je osebni asistent lahko vsak in da to ni prav.
Z osebno asistenco je življenje precej preprostejše. Veliko lažje si organiziram dan po svojih željah in se mi ni treba prilagajati drugim. Opravila, ki sem jih prej morala načrtovati dosti vnaprej, si zdaj lahko organiziram po trenutnem navdihu. Izlet, obisk bazena ali nakupovanje so s pomočjo asistence postale moje redne tedenske aktivnosti. Z iskanjem asistence nisem imela težav. Mislim, da je sistem pri nas dobro urejen. Kolegi iz Avstrije, kjer pojem osebne asistence poznajo že zelo dolgo, pa so mi povedali, da je pri njih trajalo vsaj deset let, da se je zakon asistence oblikoval tako, da je optimalen. Verjamem, da se bo tudi pri nas zakon še spreminjal. Menim, da je asistent lahko skoraj vsak, ne more pa biti vsak asistent kompatibilen z vsakim uporabnikom. Odnos med asistentom in uporabnikom ni navadna služba, saj asistenta spustimo v vse delčke svojega življenja. Zato je zelo pomembno, da se asistent in uporabnik dobro ujameta.
Do leta 2025 bodo morale biti dostopne vse stavbe v javni rabi. Kako realna je uresničitev tega predpisa?
Ker sem prepotovala precej velik del Evrope, lahko rečem, da je naša prestolnica ena izmed bolj prilagojenih v Evropi. Žal pa imamo še vedno velik problem pri dostopnosti medkrajevnega prevoza. Pri potovanju z vlakom je treba asistenco naročiti vsaj dva dni vnaprej, kar onemogoča spontana potovanja. Zelo pogrešam tudi dostopne taksije, ki bi delovali kot vsi običajni taksiji, da torej pride, ko ga pokličeš. Če moraš taksi naročiti dva dni vnaprej, potem temu ne moremo reči taksi. Do leta 2025 imamo še kar nekaj dela.
Katero področje, kadar govorimo o enakopravnosti invalidov, je v Sloveniji najbolj problematično in zakaj?
Veliko lahko naredimo na področju zaposlovanja. Kljub finančni spodbudi delodajalcev in kvotnemu sistemu podjetja dostikrat še vedno raje plačujejo v sklad, kot da bi zaposlila osebo z invalidnostjo. Verjamem, da bi se dalo veliko spremeniti z ozaveščanjem delodajalcev na eni strani in s podporo osebam z invalidnostjo na drugi strani.
Smo kot družba strpni do invalidov? Kaj pa na področju inkluzije – se vam zdi, da se stvari obračajo na bolje?
Od leta 2003, ko sem prišla študirat v Ljubljano, se je res veliko spremenilo. Stvari se zanesljivo obračajo na bolje. Več je dostopnih stavb, avtobusov, spremenil pa se je tudi sam odnos javnosti do oseb z invalidnostjo. Ko grem recimo s prijateljicami na kavo, se nihče več na obrača za nami, zelo normalno je postalo, da smo del družbe. To velja za Ljubljano, verjetno je v vaškem okolju drugače.
Ko sva se nazadnje srečali, ste mi zaupali, da se stvari velikokrat premaknejo, če invalidi sami 'težite'. Tako ste denimo dosegli, da so tečaj joge organizirali v prostorih, ki so bili tudi vam dostopni. Kje v Sloveniji je potrebnega največ 'teženja', da bomo postali bolj vključujoča družba?
Kot sem že povedala, bi si želela dostopnejši in predvsem bolj 'spontan' medkrajevni prevoz. To, da je treba naročiti pomoč za na vlak dva dni vnaprej, sicer poskušam razumeti, ampak to mi ne daje možnosti, da grem na vlak kot vsi običajni ljudje, ki kupijo karto in gredo na vlak. Ko sem kot študentka hodila domov z vlakom, je bilo drugače. Imela sem telefonsko številko varnostnikov na postaji in jih poklicala pol ure prej. Vedno se je dalo vse urediti. Ampak da se ne bom samo pritoževala, glede na nekatere druge evropske prestolnice smo kar dobro dostopni, imamo pa še kar nekaj prostora za izboljšave.