"Dober večer. Ali mora kdo na stranišče?" je bilo prvo, kar smo ob prihodu v Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana (Center IRIS) slišali od vodje projekta Večerja v temi, Anje Detiček, sicer vzdrževalke tehnologije na Centru IRIS, ki organizira tudi delavnice na tamkajšnjem vrtu čutil ter slepe in slabovidne dijake uči vsakodnevnih spretnosti. Nato so nas tri slepe natakarice, ki so nas kasneje vrhunsko postregle, pospremile v osvetljen prostor, kjer smo prejeli jedilne liste v Braillovi pisavi in malo poklepetali. Vse predmete, ki proizvajajo svetlobo, smo odložili, saj v jedilnici niso dovoljeni. Nato smo se razdelili v skupine po štiri in se postavili v 'vlakec', pri čemer je vsak z levo roko držal ramo osebe pred seboj, desna je ostala prosta za tipanje. "Dobro se držite, da ne bomo potem jutri zjutraj našli koga, ki se je izgubil v temi," se je pošalila Detiček in po stopnicah navzdol smo se spustili v popolno temo. V jedilnici nas je čakala pripravljena miza s pijačo, ki smo si jo lahko eni bolj in drugi manj spretno sami natočili v kozarce.
"Jedla sem z rokami, saj mi rezanje hrane ni bilo prijetno"
Oči sem na začetku priprla, potem sem jih spet odprla, nisem točno vedela, kaj naj z njimi počnem. Sčasoma pa so se moje oči navadile na temo in sem jih zlahka držala odprte. Večerjalo nas je 14, sedeli smo za mizami po dva in štiri osebe skupaj. Najprej so nam postregli predjed in pogovor se je preusmeril na okuse. "Mmmm, jagoda, kajne?" "Ne, jaz okušam kumarico." "Kakšno kumarico, to je sladko, in tekstura je drugačna, po mojem je kivi." Prešerno razpoloženje ob ugotavljanju, kaj je na krožnikih in kar nekaj smeha v jedilnici, ki smo mu bili priča, pa ni vedno prisotno, mi je zaupala Detiček. "Pri nekaterih se pojavita tudi strah in panika. Zgodilo se je že, da smo morali koga odpeljati ven zaradi tesnobe in slabosti." Na srečo v naši skupini slabih izkušenj ni bilo. "Priznam, da sem mislila, da bo prostor bolj osvetljen, da bomo kaj videli, pa res nisem videla ničesar. Najbolj zanimivo mi je bilo imeti v roki vilico in nož. Nož sem imela na začetku narobe obrnjen in rezala sem zelo velike kose. Na koncu sem nekje na mizi našla brokoli, ki mi je očitno ušel s krožnika. Sladica pa mi je ves čas bežala z vilice, tako da sem potem našla sladico tu nekje čisto pri sebi. Zelo zanimiva izkušnja," je vtise strnila Maja Kovačič, ki se je večerje udeležila s sestro Saro Kovačič. "Na začetku me je bilo zelo strah, v bistvu že dva dni prej, ko sem se pripravljala, da bom prišla na to večerjo. Zdaj lahko rečem, da je bilo zelo prijetno. Počutila sem se varno. Vse sem jedla z rokami, saj mi rezanje hrane ni bilo prijetno," je takoj po večerji povedala Sara Kovačič.
Videčim želijo približati svet slepih
Tudi sama sem si pri jedi pomagala s prsti in pri tem razmišljala, da slepe osebe nikoli ne vidim, da bi jedla riž z rokami. Očitno pri svojem razmišljanju nisem bila edina. "Najbolj sem si zapomnila vtis gospoda, ki je jedel z rokami in se je šele potem, ko je že pojedel, zavedel, da mi slepi v restavracijah tega ne moremo početi, on je pa lahko jedel z rokami, ker ga nihče ni videl," je o vtisih gostov povedala Detiček. Velikokrat se zgodi, da hrana 'zbeži' s krožnika na mizo. "Ali pa recimo, da nekdo, ki ne je cvetače, jo tukaj poje, ker je ni videl," je dejala Detiček.
Veliko jim je pomenilo, da jih je obiskal kuharski mojster Bine Volčič, ki je bil njihov 100. gost. "V sodobno knjigo vtisov, kot pravimo elektronskim sporočilom gostov, nam je napisal, da nas čaka lepa pot v gostinstvu," se je spomnila Detiček. In če je bilo pri drugih v ospredju okušanje hrane, se me je osebno veliko globlje dotaknila misel, da bom po končani večerji znova zagledala svetlobo, medtem ko slepi ljudje ves čas 'ostajajo' v temi. "Ravno to je naš namen, da bi videče goste, ki prihajajo k nam, ozavestili o slepoti in slabovidnosti. Ker s tem, ko vam 'vzamemo' vid, s katerim vi dojemate 90 odstotkov sveta okoli sebe, se lahko vsaj za nekaj časa vživite v svet slepih in slabovidnih," je pojasnila Detiček.
Do konca šolskega leta bodo organizirali še tri večerje
Prve večerje v temi naj bi organizirali v Franciji leta 2004, njihov namen je bil zabava, goste so privabljali s sloganom: "Ali lahko ugotovite, kaj je na krožniku?" Idejo je leta 2012 k nam prinesla zdaj že upokojena učiteljica na Centru IRIS Damjana Dušek, a z drugim namenom: videčim približati svet slepih. Hrano pripravljajo kuharice, ki tudi sicer delajo v Centru IRIS, pri strežbi pa sodeluje tudi šest dijakov, starih med 15 in 20 let, ki so se izobraževali celo šolsko leto. Dvakrat mesečno organizirajo po dve večerji s pričetkom ob 17. in 19. uri, skupina pa je omejena na 18 ljudi. Informacije o prijavi dobite na spletni strani Centra IRIS. "Tam lahko dobijo vse podatke o terminih, do konca šolskega leta so samo še trije, ki so že precej zapolnjeni. Cena je 25 evrov na osebo in se plača prek položnice," je pojasnila Detiček.
Večerja je bila zelo okusna, a tisto, kar me je osebno najbolj presunilo, je še večje zavedanje o tem, kako spretne so osebe s slepoto in slabovidnostjo, saj kljub okvari vida vrhunsko počnejo stvari, ki jih videči, ko nam odvzamejo čutilo vida, nikakor ne zmoremo.