Anja Uršič s prekrižanimi rokami v črnem elegantnem suknjiču. Rjave lase ima spete v figo in se smeji. Foto: Osebni arhiv
Anja Uršič s prekrižanimi rokami v črnem elegantnem suknjiču. Rjave lase ima spete v figo in se smeji. Foto: Osebni arhiv

Anja Uršič se je že kot otrok spopadala s težko slabovidnostjo in številnimi izzivi, ki jih ta invalidnost prinaša s seboj. Družina in prijatelji so ji vedno stali ob strani, kar ji je dalo notranjo moč in jo bodrilo k raziskovanju sveta in iskanju smisla v življenju. "Vprašanja, ki so se že v mladosti porajala, so v meni iskala odgovore in že takrat sem postavila temelj iskrene želje po pomoči in podpori drugim, pred katere so zaradi slabovidnosti in slepote postavljene podobne ovire v življenju. Ta altruistična želja po samoaktualizaciji na višji družbeni ravni je v meni rasla še naprej med izobraževanjem, najprej na dodiplomski ravni pri študiju mednarodnih odnosov, kjer so me človekove pravice in njihovo zagovorništvo dobesedno "posrkale vase". Prav tako sem tudi na magisteriju Upravljanja neprofitnih organizacij, znanja in človeških virov na Fakulteti za družbene vede našla to družbeno odgovorno noto, ki sem jo vedno iskala, in sicer v socialnem podjetništvu kot eni od oblik socialnih inovacij, ki se ukvarjajo z družbenimi problematikami in ustvarjajo pomembne pozitivne vplive na družbo kot celoto," pravi Anja Uršič. Njena želja po znanju in družbenih spremembah percepcije invalidnosti jo je pripeljala do doktorskega študija sociologije, kjer izvaja raziskavo na področju zaposlovanja oseb z invalidnostjo, z glavnim poudarkom na problematiki zaposlovanja slepih in slabovidnih. Z raziskavo poskušam obravnavati vrzel, ki nastaja med vpeljavo pravno-institucionalnih določb v zakonodaji in praksi. Svoje znanje želi razširiti "v akademskem svetu in tudi širše v nevladnem sektorju, prizadevam si vplivati na dvig ozaveščenosti in rekonstrukcijo koncepta normalnosti, kjer je invalidnost pogostokrat razumljena zgolj in samo kot 'omejitev' in 'abnormalna' oznaka posameznika v družbi," pojasnjuje sogovornica, ki je bila kot kandidatka Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije na generalni skupščini Evropske zveze slepih v Lizboni nedavno izvoljena za članico upravnega odbora.

Kako se kot ženska z invalidnostjo počuti v družbi?

"Odgovor prav gotovo ne more biti enoznačen, saj se vloga ženske izkazuje na več subtilnih ravneh družbenega udejstvovanja. Vsekakor je dejstvo, da še vedno večino vodilnih položajev zasedajo moški, vendar bi ob tem poudarila, da imamo tudi ženske z invalidnostjo ali brez nje čedalje več odprtih možnosti za uresničitev svoje karierne poti. Kljub temu sem med svojim delovanjem pogostokrat imela občutek, da ženske pri svojem uveljavljanju na profesionalni ravni s težavo ohranjamo pristno ženskost oz. femininost v neki organizacijski klimi, saj lahko kaj hitro začnemo identifikacijo z bolj maskulinimi vedenji, ki jih za profesionalno raven lahko razumemo kot nujno potrebne oz. primernejše predispozicije za uspeh," priznava Anja Uršič. Prepričana je, da si morajo ženske kljub takim splošnim pričakovanjem od žensk na vodilnih mestih in tudi drugih položajih prizadevati za postavitev meje v identiteti ženske na delovnem mestu, do katere je ženskost lahko ohranjena in profesionalno izražena ter tako vključena v njihovo karierno delovanje in spoštovana kot del organizacijske klime. Mogoče se prav zaradi takšnih izzivov marsikatera ženska prej sprijazni in opusti možnost napredovanja na vodstvene položaje, še toliko prej pa se s tem lahko sprijazni ženska z invalidnostjo, meni Uršičeva. "Tudi sama sem se zaradi svoje invalidnosti velikokrat spraševala, ali sem dovolj dobra, ali bo moja invalidnost vedno videna pred mojimi kompetencami ter ali si pravzaprav želim preveč. Toda kaj je tisto preveč, za kar si ne smemo prizadevati? Rada namreč poudarjam, da se naše želje po uresničevanju samega sebe na karierni poti začnejo v nas samih in naših izkustvih ter se končajo tam, kjer nehamo upati. Moje upanje je vsekakor ustvarilo novo priložnost, ki jo bom zagrabila z obema rokama, saj sem pred kratkim postala članica Upravnega odbora Evropske zveze slepih in lahko rečem le, da se moje prizadevanje po ustvarjanju boljšega jutri za slepe in slabovidne na evropski ravni in v Sloveniji šele zares začenja."

Za 8. marec je vsem ženskam zaželela, da je njihov korak v življenje tako na zasebnem kot poklicnem področju poln poguma in odločnosti na poti do uresničitve želja, ki jih notranje izpopolnjujejo v svoji ženskosti.