Protestniško gibanje v Sloveniji je vse bolj aktivno, a petkovo kolesarjenje po prestolnici in množični upor z elementi nasilja, ki ga je spodbudil Zoran Stevanovič, se po mnenju psihologa Bojana Musila razlikujeta. Eni kljub odpiranju politično spornih tem ne želijo v politiko, drugi pa praktično brez vsebine ciljajo na poslanski sedež v parlamentu.

Predstojnik Oddelka za psihologijo na mariborski Filozofski fakulteti je najprej poudaril, da je razloge za množične proteste treba iskati v pandemski utrujenosti ter naveličanosti po letu in pol ukrepov in odlokov: »Gre za preplet frustracij, tegob in jeze, še celo bolj skrajno. Besa. In to kar kliče po neki ventilaciji«. A to ni vse, dodaja Bojan Musil, ob revoltu dela populacije, ki jo nekateri prelahkotno označujejo za anticepilce, je pomembno tudi naslednje vprašanje: »Kdo so odločevalci, kam so nas odločitve pripeljale? In da smo pravzaprav trenutno v enem stanju visokega nezaupanja do vsega kar družbo sestavlja«.

Kot rečeno, pa so razlike med protestniki očitne. Petkovi kolesarji opozarjajo na aktualne politične teme, Zoran Stevanovič in somišljeniki pa na kovidne ukrepe. »Na eni strani imamo politično zelo profilirane protestnike, ki nočejo biti v politiki, na drugi strani pa politično neprofilirane, ki hočejo v politiko«, meni predstojnik Oddelka za psihologijo in opozarja tudi na popolno politizacijo epidemije, družbeno-zdravstveni vidik le-te je na stranskem tiru. »Ukvarjamo se z vprašanjem represije politike. Smo prišli v tisto točko, da imamo po torku precej ljudi, ki bi šli protestirat zaradi represije, ki se je zgodila«, še meni sogovornik in dodaja, da se protesti lahko še stopnjujejo, marsikaj pa je odvisno od reakcije odločevalcev oziroma »če se bo dal večji glas stroki in če bo politika nekoliko omilila konje in podobno«.