RomanČudoameriške pisateljice R. J. Palacio oz. s pravim imenom Raquel Jaramillo prav gotovo spada med knjige, ki širijo obzorja in razbijajo predsodke. Čudo je že od februarja 2013 ves čas trdno zasidran na vrhu lestvice mladinskih uspešnic New York Timesa, je dobitnik številnih nagrad za kakovostno mladinsko literaturo, po njem je posnet tudi film, ki v kratkem prihaja v naše kinodvorane. V odličnem slovenskem prevodu Boštjana Gorenca staČudoin njegovo nadaljevanjeJulianova zgodbaizšla pri založbi Ocean.
»Vem, da nisem navaden desetletnik. Mislim, že res, da počnem navadne stvari. Jem sladoled. Vozim se s kolesom. Žogam se. Imam Xbox. Te zadeve me delajo navadnega. Najbrž. In počutim se navadnega. Na znotraj. Ampak vem, da navadni otroci ne plašijo drugih navadnih otrok, da ti na igriščih kriče bežijo proč. Vem, da v navadne otroke ne strmijo čisto na vsakem koraku,« začne svojo pripoved August, desetletni junak romanaČudo, in na koncu prvega poglavja doda: »Ne bom opisoval, kakšen sem na pogled. Najbrž je huje od vsega, kar si sploh lahko zamislite.«
Kdo je August?
August ali Auggie, kot ga kličejo domači, je desetletni deček, ki se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta je imel številne operacije, ki so jim sledila dolgotrajna in tudi boleča okrevanja, zato ga je mama šolala doma. V peti razred pa gre v navadno šolo. In to je tudi vse, česar si sam želi: biti navaden.
»Če bi našel čarobno svetilko in bi si lahko zaželel eno željo, bi si zaželel, da bi imel navaden obraz, ki ga ne bi opazil čisto nihče. Zaželel bi si, da bi se lahko sprehajal po ulici, ne da bi se ljudje naglo obračali proč, ko bi me zagledali. Takole mislim: Edini razlog, da nisem navaden, je to, da me nihče ne vidi kot navadnega.«
Augustovo zgodbo spoznamo skozi njegove oči, a tudi skozi oči njegove sestre Vie, njenega fanta Justina in njene prijateljice Mirande ter Augustove sošolke Summer in sošolca Jacka.
»Augusta nikdar nisem videla tako kot drugi. Vedela sem, da ni videti popolnoma navadno, ampak resnično nisem razumela, zakaj so neznanci tako osupli, ko ga zagledajo. Zgroženi. Polni gnusa. Prestrašeni. Izraze na njihovih obrazih lahko opišem z ogromno besedami. In dolgo mi ni bilo jasno. Preprosto sem se razjezila. Razjezila, ko so strmeli. Razjezila, ko so odvračali poglede. 'Kaj za vraga buljiš?' sem jim govorila – tudi odraslim,« v svojem poglavju pove Via, Augustova starejša sestra. V nadaljevanju svojega razmišljanja o Augustu Via svojega mlajšega brata tudi zelo natančno opiše, a bolj kot s tem, kakšen je videti, se sprašuje, ali Augusta moti, kako ga gledajo drugi, in kako August vidi samega sebe: »Ali August vidi, kako ga vidijo drugi, ali že tako obvlada pretvarjanje, da tega ne vidi, da ga sploh ne moti? Ali ga moti? Kaj vidi, ko se pogleda v ogledalo? Auggieja, ki ga vidita mami in oči, ali Auggieja, ki ga vidijo vsi drugi? Ali vidi nekega čisto tretjega Augusta, nekoga iz sanj, izza pokvečene glave in obraza?«
S tem, kako ga vidijo drugi, se mora August spopasti, ko je iz varnega domačega okolja poslan v širši svet, v šolo. Spozna, kako je, če te zaradi videza izločajo, se do tebe vedejo, kot bi bil kužen. Spozna pa tudi vrednost prijateljstva in prijaznosti.
»Prvi dan sem prisedla k njemu, ker se mi je smilil. To je vse. Tam je ždel, fant čudnega videza v čisto novi šoli. Nihče se ni pogovarjal z njim. Vsi so strmeli vanj. Vse punce za mojo mizo so šepetale o njem. Ni bil edini novi mulec na naši šoli, ampak je bil edini, o komer so se vsi pogovarjali,« svoje doživljanje ob Augustovem prvem šolskem dnevu opisuje sošolka Summer. In pravi: »Samo mulec je. Najbolj čudnega videza, kar sem jih kdaj videla, ja. Ampak samo mulec.« Sošolec Jack je Augusta sprejel nekoliko težje, a je predsodke zmogel premagati. »Na začetku sem nekajkrat pomislil: 'Vau, tega se ne bom nikdar navadil.'« A pozneje ugotovi: »Zdaj ko ga poznam, bi rekel, da dejansko hočem biti njegov prijatelj.«
Julianova zgodba
Nikakor pa novega sošolca Augusta ne more sprejeti Julian. Kje tiči vzrok za njegov globoki odpor do Augusta, zakaj mu vztrajno greni življenje v šoli, ga izloča iz svojega kroga in sošolce nastroji proti njemu? Vzroke je včasih težko najti, sploh če si starši pred otrokovim napačnim ravnanjem vztrajno zatiskajo oči in ga valijo na druge. Julianova zgodba, ki je prav tako izšla pri založbi Ocean, predstavlja nov pogled na dogodke v osnovni šoli, ki jo je v petem razredu začel obiskovati August Pullman, fant s hudo deformacijo obraza. V njej pa se ne razkriva zgolj ozadja Julianovega zavračanja Augusta, temveč tudi ravnanje njegovih staršev in odziv šole na medvrstniško nasilje. In morda je največja žrtev prav tisti otrok, ki nasilje izvaja, saj je žrtev svojih strahov in predsodkov.
»Rekel sem mu spaka. Posmehoval sem se mu za hrbtom. Puščal sem mu nesramna sporočila!« Tako je Julian nazadnje le spoznal, da je ravnal napak. »Mami si je izmišljala izgovore, zakaj sem to počel …, ampak izgovorov ni. Vse to sem preprosto storil! In sploh ne vem, zakaj. Ne vem, zakaj.«
Ukvarjanje z nasiljem ni iskanje in kaznovanje krivca, gre za to, da spoznamo in priznamo svoje napake ter jih poskušamo popraviti. Ne glede na to, koliko smo stari, ali smo učenci, starši ali učitelji. Samo nekdo nam mora odpreti oči za to, da uvidimo, kaj počnemo narobe.
»Zavedaš se, da stvari, ki si jih storil, niso prave. Ampak to ne pomeni, da nisi sposoben početi pravega. Pomeni le to, da si sklenil storiti napačno stvar,« babica razlaga Julianu. In nadaljuje, da je dobra stvar pri življenju ta, da stvari včasih lahko popravimo, se iz njih kaj naučimo.
»Če se ti uspe prebiti skozi osnovno šolo, ne da bi koga prizadel, je to res džazno,« ob koncu šolskega leta zapiše Augustova sošolka in prijateljica Summer.
Šola je okolje, v katerem otroci preživijo veliko časa. V šoli se srečajo različni svetovi, vsak otrok namreč prihaja iz svojega mikrookolja, družine, v šoli pa se mora prilagoditi na širše okolje, v katerem je vsak po svoje drugačen. Učenci se med seboj razlikujejo po sposobnostih, videzu, vrednotah, vzgoji, navadah, socialnem statusu in še marsičem. Šola je prostor, v kateri se lahko dogaja veliko nestrpnosti, kjer so tisti, ki tako ali drugače izstopajo, izločeni, zasmehovani, trpinčeni. Šola pa je tudi prostor, v katerem se otroci lahko učijo razumevanja, sprejemanja in prijaznosti. Roman Čudo lahko postane izvrstno gradivo za učenje, kar so prepoznale tudi avtorice priročnika za učitelje Čudo na razrednih urah, ki ga je prav tako izdala založba Ocean.
Čudona razrednih urah
Sprejemanje razlik med ljudmi in sprejemanje drugačnosti sta osrednji temi priročnikaČudo na razrednih urah. »Vsak učenec je svoj svet in v sebi skriva svojo zgodbo, pogosto tudi takšno, ki je ne želi deliti z drugimi. Nekateri učenci imajo ločene starše, drugi živijo v revščini, tretji so morda bolni ali imajo kakšno telesno hibo, četrti zaradi različnih razlogov niso deležni potrebne pozornosti (obeh) staršev, nekateri se celo soočajo z zlorabami … Namen priročnika je učence naučiti sprejemati vse ljudi, ne glede na njihove posebnosti, jih naučiti sobivanja z njimi, hkrati pa jim predstaviti dejstvo, da nihče v svoji drugačnosti ni sam, da lahko o tem spregovori z ljudmi, ki jim zaupa. Priročnik pomaga razvijati sočutje, empatijo in zmožnost sprejemanja drugačnosti,« je v uvodu k priročniku zapisala vodja projekta Katarina Rigler Šilc.
Vsekakor je to odlično gradivo za razčlenitev in obravnavo knjige, saj mlade bralce naučiti brati tudi onkraj gole zgodbe: nauči jih gledati in videti z etično kritičnostjo. Predvsem pa jim prebudi občutljivost za prepoznavanje nasilnih vzorcev ter jim da možnosti in podporo v tem, da se nasilju uprejo. In razvijejo ničelno toleranco do vsakršnega nasilja.
Kajti prav zares nas prav nič ne stane, če se naučimo biti vedno vsaj kanček prijaznejši, kot je nujno. In svet lahko postane lepši.x
Veronika Rot
