Med 7. in 13. 8. 2022 bo v Ljubljani in Zagrebu potekala 11. mednarodna konferenca Deaf History International. Tema je “Gluhi v senci prelomnic in sprememb 20. stoletja: 1917–2000”. Pred konferenco smo se pogovarjali s soorganizatorko konference in predsednico Društva učiteljev gluhih Slovenije mag. Petro Rezar in dr. prof. Jordanom Eickmanom, sekretarjem in blagajnikom mednarodne organizacije Deaf History International.
Kako dobro je raziskana zgodovina gluhih, sploh na našem področju? Kakšen je doprinos konference na tem področju?
Zgodovina gluhih ni bila v interesu večinske družbe, da bi bila raziskovana, poznana, pravzaprav ji je tudi grozilo, da se izgubi za vedno, ker je po milanskem kongresu leta 1880, ki je prepovedal znakovni jezik, sledilo intenzivno obdobje poudarka na oralni tehniki, ki je pustila nepopravljive posledice za skupnost gluhih po svetu. Milanska konferenca o izobraževanju gluhih leta 1880 je pospešila vzpon oralizma po vsem svetu. Odločitev konference o prepovedi znakovnih jezikov v šolah za gluhe so sprejeli slišeči pedagogi gluhih otrok brez ustreznega zastopanja in soglasja gluhih pedagogov in svetovne skupnosti gluhih. Še danes je veliko gradiva izgubljenega, ogromno zgodb nepopisanih in velika večina gluhih ne pozna zgodovine svoje skupnosti gluhih doma in po svetu. Medtem ko se v šolah učimo klasično zgodovino, se gluhi otroci ne morejo srečati z zgodovino gluhih v učbenikih kot lahko to storijo morda kasneje v odrasli dobi. Odkritje lastne zgodovine je lahko tako vznemirljivo potovanje skozi čas, ko se lahko gluhi nenadoma identificirajo z gluhimi osebami iz zgodovine; nekateri med njimi so bili tudi pomembni izumitelji ali umetniki, nikoli pa niso bili predstavljeni kot gluhe osebe, ki so doprinesle ogromno celemu svetu in človeštvu. Zgodovina gluhih je bila vedno slabo poznana, izgubljena ali neobstoječa.
Zgodovina gluhih je relativno novo področje. V zadnjih 40 letih se je vztrajno razvijalo, ko so gluhi ljudje ponovno odkrili svojo lastno zgodovino, potem ko niso bili poučeni o dosežkih in uspehih gluhih in koristih, ki jih gluhi in znakovni jeziki prinašajo splošni družbi. Vendar pa je porast zgodovine gluhih kot akademskega področja potekala predvsem v zahodni Evropi, Združenih državah, Kanadi, Avstraliji, Rusiji in na Japonskem. Zato je ta konferenca pomembna, ker osvetljuje vzhodno Evropo in obdobje komunizma. Konferenca obljublja, da nas bo veliko naučila o izkušnjah gluhih v nekdanjih in sedanjih komunističnih državah, hkrati pa bo spoštovala in ohranjala življenja in spomine gluhih na tem pomembnem križišču med vzhodom in zahodom. Lahko bomo primerjali in primerjali izkušnje gluhih v državah z različnimi vladajočimi strukturami (npr.: demokracija, komunizem, socializem, monarhija itd.). Prav tako pomembno je, da ta konferenca dokazuje uspešne vodstvene sposobnosti gluhih Slovencev in Hrvatov ter pomen, da imajo gluhocentrične podpisovalne prostore za slišeče skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem.
Konferenca prinaša izjemno velik doprinos, predstavlja tudi izjemen uspeh sedanje generacije gluhih, ki se zaveda odgovornosti in pomembnosti ohranjanja zgodovine. Obdobje 20. stoletja je blizu aktualnemu času in obenem sega daleč nazaj skoraj do milanskega kongresa v letu 1880, ki je pustil nepopravljive posledice za skupnost gluhih. Dogodki v strnjenem pregledu 20. stoletja dokazujejo velike spremembe iz ene skrajnosti čez prehodno obdobje v drugo obdobje skrajnosti, ko je prevlada kapitalizma in tehnologije začela spreminjati tudi kulturo gluhih in njihovo identiteto. Prišli smo nekako do vprašanja, ko ugotavljamo, da so današnje generacije gluhih drugačne, bolj podvržene pritiskom okolja s strani polžkovih vsadkov in procesa normalizacije, ki ima tudi stranske učinke. Mnoge gluhe osebe danes nimajo ne identitete gluhe osebe, ne poznajo lastne zgodovine, ne kulture in niti znakovnega jezika ne. Njihova identiteta je prisvojena iz okolja, ki se nagiba k normalizaciji. Večina takih je izhajala iz normalno slišeče družine, ki niso sprejele kulture gluhih in ne znakovnega jezika, ki je še vedno stigmatiziran in nerazumljen kljub spoznanjem, da je enakovreden in pozitiven. Konferenca ima namen, da ohrani in razišče zgodovino gluhih na kakršenkoli način, spodbuja okolje in gluhe same, da se vključijo v to raziskovanje skozi zgodbe, pripovedovanja, raziskovanja dokumentov, fotografij itd.
Kakšna je, na kratko, zgodovina življenja, dela gluhih v 20. stoletju? Kakšno je bilo življenje gluhih med obema vojnama? Pa potem po vojni in v devetdesetih? Do kakšnih razlik je prihajalo zaradi različnih svetovnonazorskih pogledov posameznih držav?
Gluhi na Vzhodu so živeli brez informacij o gluhih na Zahodu, stiki med obema svetoma so bili omejeni, predvsem na športna srečanja in redne mednarodne dogodke. Po 1. svetovni vojni so gluhi že čutili posledice milanskega sklepa, oralizem je kot glavna smernica obvladal življenja večine gluhih po svetu kljub redkim pozitivnim primerom, kjer so uporabljali znakovni jezik kot prvi, naravni jezik. Prav tako se je treba zavedati, da je bilo v prvi polovici 20. stoletja tudi veliko otrok, ki so oglušeli takrat, ko so že pridobili govor in jezik, zato so ohranili govor in bili uspešnejši od tistih otrok, ki so se rodili gluhi. Družba je bila bolj usmerjena v to, da so se gluhi čimprej zaposlili ali se s čim preživljali, pogosto so bili bolj na obrobju družbe kot aktivno vključeni. So bili pa gluhi vključeni tudi v bitkah 2. svetovne vojne, po osvoboditvi pa so bili usmerjeni v posebne šole, zaposlitve; usoda gluhih je bila tako že ob rojstvu vnaprej znana. O študiju se ni govorilo, niti ni bilo možno opravljati vozniškega izpita. Koliko truda je bilo potrebnega, da so si izbojevali osnovne pravice, ki so samoumevne preostalim ljudem! Na Zahodu so začeli spoznavati in priznavati znakovne jezike, gluhi so šli skozi proces protestov za lastne pravice, tudi na ulice, dosegli univerzitetne izobrazbe, objavljali knjige, ohranjali in razvijali kulturo gluhih. Več tem piše aktivist dr. Paddy Ladd v knjigi Understanding Deaf Culture: In Search of Deafhood.
Teme konference prepletajo tako akademske raziskave kot tudi osebna pričevanja: na kakšen način se obe strategiji dopolnjujeta?
Akademskih raziskav ni brez osebnih pričevanj, ki so dragoceni material za nadaljne raziskovanje in obratno. Osebna pričevanja se ne bi ohranila, če ne bi bila vključena v dokumentiranje in raziskovanje. Pomembno je predstaviti, deliti izkušnje, podporo in informacije o delu pri raziskovanju in predstavljanju zgodovine gluhih, da bodo udeleženci in drugi to znanje prenesli naprej in širili med gluhe, ki bi morda želeli postati akademski raziskovalci. Najpomembnejši cilj konference je, da se ohrani zgodovina gluhih in spodbudi nadaljnje delo na tem področju. Raziskave so v preteklosti opravljali zgolj slišeči, raziskave gluhih sploh niso obstajale in tako je še danes vse v rokah slišečih. Vendar se vprašam: kdo se lahko bolj približa gluhim pripovedovalcem: gluhi ali slišeči raziskovalec? Gluhi akademiki so tisti, ki lahko neposredno od gluhih pridobijo najbolj zaupne informacije in jih povežejo s poznavanjem zgodovine gluhih in splošne zgodovine.
Nehvaležno je pri takšni beri zanimivih tem izpostavljati le nekatere, pa vendar: kateri so tisti prispevki, ki vsebujejo najbolj zanimive ugotovitve?
Zanimiv je vsak prispevek, ki predstavlja dragocen mozaik v dediščini in zgodovini gluhih. Najbolj zanimivi prispevki so tisti, ki predstavljajo neraziskana ali malo raziskana področja zgodovine gluhih. V bistvu je bila zgodovina gluhih nekoč blizu tega, da izgine za vedno, ni bilo ne raziskav ne dokumentacije. Zanimivo je bilo raziskovati, kako so gluhi preživljali prelomnice ob političnih spremembah, prav tako se zgodovina ves čas spreminja, saj nove raziskave, novi dokumenti in pričevanja ter dokazi spreminjajo tok zgodovine gluhih. Dober primer je, da so se po 130 letih od milanske konference na 21. zaporedni mednarodni konferenci javno opravičili za diskriminacijo in kršitev človekovih in ustavnih pravic. To pa žal ne pomaga tistim, ki so nosili posledice. Zgodovina gluhih je tudi ponekod v nekaterih državah na neki način zgodovina zatirane manjšine kljub trudu izjemnih pozitivnih posameznikov, ki so pomagali gluhim do izobrazbe in znakovnega jezika. Hkrati so bili kraji, kjer so bili gluhi ljudje in znakovni jeziki spoštovani, kar je gluhim omogočilo, da so v celoti izkoristili svoj potencial. Takšne kraje in njihove kratke pojave v zgodovini je treba še naprej preučevati in služiti kot modeli za ustvarjanje in ohranjanje več takih prostorov po vsem svetu. Poleg tega to daje gluhim mladim več pozitivnih vzornikov za posnemanje, kar je bistvenega pomena za njihovo samospoštovanje in zdrav razvoj identitete.
Konferenca bo gostila številne pomembne goste. Kaj ta konferenca pomeni za organiziranje gluhih v Sloveniji? Kako težko je bilo organizirati takšno konferenco pri nas in v Zagrebu?
Konferenca za skupnost gluhih Slovenije in Hrvaške prinaša izjemen doprinos, ki se ga mnogi ne zavedajo, niti ne prepoznajo njegovega potenciala in procesov, ki sledijo oziroma bi lahko sledili. Predstavlja tudi turistično in raziskovalno promocijo za Slovenijo in Hrvaško, saj predavatelji prihajajo iz 22 držav sveta. Obenem je to tudi verjetno ena od zadnjih mednarodnih velikih konferenc skupnosti gluhih v Sloveniji. Trenutna generacija gluhih je najbrž tudi ena zadnjih generacij gluhih, ki je doživela srečanje z oralizmom in pozneje srečanje z znakovnim jezikom ter kasnejšo politiko polžkovih vsadkov, ki že spreminja kulturo gluhih in njihovo zavest. V prihodnosti bodo gluhi postali izjemno redki nosilci dediščine gluhih, to velja zlasti za tiste, ki imajo v družini več generacij gluhih in na tak način ohranjajo dediščino, tradicije in vrednote.
Konferenca je predstavljala velik izziv. Zahvaljujoč izjemnemu, neverjetnemu organizacijskem timu in znanstvenemu odboru je bilo možno izpeljati to konferenco. Vsi člani odbora so prostovoljno in intenzivno delali več kot 2 leti na pripravah pri realizaciji konference. Začeli smo brez sredstev, iskali razpise, sponzorje, donatorje in niti en razpis ni ustrezal našemu projektu, kar dokazuje na pomanjkljivost razpisnih pogojev in nepoznavanje potreb specifičnih manjšin kljub razpoložljivim sredstev, ki bi bila namensko in družbeno koristna pri tem projektu. Komunikacijska ovira je bila bolj izpostavljena, saj se je pokazalo, da ni bilo naklonjenosti za komunikacijo. Šele s pomočjo tolmača so se lahko nekatere stvari odprle, kar je najbolj žalostno. Predstave o gluhih so še vedno napačne, izboriti si prvi stik je bilo mnogo težje, kot si predstavljajo mnogi. Izpeljati konferenco z visokimi zahtevami, ki izhajajo iz potreb, in z nizkim proračunom, je nerealno in neživljenjsko. Največji strošek so potrebe po posebni tehnologiji, prevajalcih in tolmačih ter podnaslavljanju. K temu so pripomogle naše dragocene izkušnje, ki smo jih pridobili na mednarodnih konferencah, tako smo natanko vedeli, kakšno tehnologijo želimo, da uresničimo dostopnost. V resnici so gluhi udeleženci sami v veliki večini financirali konferenco, poleg nekaterih izjemnih podpornikov, kot so Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Zagrebu, Zavod za gluhe in naglušne, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Šolski muzej; še posebej se zahvaljujemo veleposlaništvu Nizozemske iz Ljubljane, ki je podprlo podnaslavljanje s partnerji iz Nizozemske, ki že dolga leta skrbi za podnapise v živo na največjih mednarodnih dogodkih. Tovrstna praksa podnapisov v živo se dejansko sploh ne odvija v Sloveniji, niti ne premoremo tolmačev, ki imajo akreditacijo WFD (World Federation of the Deaf) za konference. Prav tako želimo predstaviti gluhe tolmače, kar je že standard na vseh mednarodnih dogodkih, pred tem pa so jih odrivali in jim onemogočili delo.
Kakšna pa je situacija v Evropi dandanes na področju življenja, izobraževanja in dela gluhih, vsaj glede na zgodovinsko situacijo, ki jo boste predstavljali na konferenci? Kaj se lahko naučimo iz zgodovine?
Iz zgodovine sledi spoznanje, da se zgodovina ponavlja: nekoč je prevladoval oralizem, ki se tudi danes vrača preko industrije polžkovih vsadkov. Starši gluhih otrok se srečujejo s pomanjkljivimi informacijami, to pa spreminja identiteto in kulturo gluhih oseb, s tem pa se zgodovina ponavlja. Aktualno vključevanje gluhih oseb v integracijo med vrstnike po eni strani poleg plusov prinaša tudi minuse, saj se gluhi ne morejo identificirati z vrstniki, ki nimajo izkušnje gluhote. Prav tako je zaposlovanje gluhih intelektualcev še vedno težje, ni jih na vodilnih mestih, niti ni zagotovljenih zadosti sredstev za tolmačenje na delovnem mestu, kadar gre za visoko zahtevna delovna mesta. Po drugi strani se pa situacija gluhih oseb vse boljša, skupnost gluhih je vse bolje sprejeta in prepoznavna, srčno upam, da še ni prepozno, da bi ublažili posledice normalizacije in da bi ohranili izvirno kulturo gluhih oseb, s tem pa tudi pozitivno identiteto gluhih, kajti avdizem je še vedno močno prisoten, v takšnem kontekstu pa o življenju in delu odločajo slišeči.
