Maja Haderlap. Foto: BoBo
Maja Haderlap. Foto: BoBo

Bistvo predstave je, da notranje procese, stvari, ki nas ganejo, prestrašijo ali razbremenijo, pometamo ven, tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu besede. Prvotno je bil dogodek, ki se dogaja v okviru evropske prestolnice kulture, predviden v kupoli Ingeborg Bachmann na novogoriški železniški postaji, a so ga zaradi slabega vremena premaknili v mestno hišo. Predstava bo na ogled danes ob 18.00.

Plesna predstava črpa iz pesmi Strahovi – gre za eno redkih neobjavljenih pesmi Ingeborg Bachmann Strahovi, napisala pa jo je leta 1945. Za koreografijo je poskrbela plesalka Leonie Humitsch, glasbo pa bo na klaviaturi v živo izvajal Benny Omerzell.

Kupola Ingeborg Bachmann je bila za predstavo prvotno izbrana, ker bi bila v tem kontekstu dodatna dimenzija, saj od plesalca in pianista nenehno zahteva, da se premikata iz notranjosti kupole ven – skupaj, v opoziciji, izmenično in sama. Foto: Javni zavod GO! 2025
Kupola Ingeborg Bachmann je bila za predstavo prvotno izbrana, ker bi bila v tem kontekstu dodatna dimenzija, saj od plesalca in pianista nenehno zahteva, da se premikata iz notranjosti kupole ven – skupaj, v opoziciji, izmenično in sama. Foto: Javni zavod GO! 2025

Predstava temelji na odlomkih besedila Maje Haderlap ter z njim povezane metafore in asociacije. Kupole Ingeborg Bachmann za prizorišče niso izbrali naključno, ampak bi zaradi svojih prostorskih specifik v predstavi delovala kot dodatna dimenzija, saj od plesalca in pianista nenehno zahteva, da se premikata iz notranjosti kupole ven – skupaj, v opoziciji, izmenično in sama.

Tako glasba kot ples iščeta jasnost in podlago med naraščajočimi protislovji in jalovimi podvojitvami, ko so "v okončinah vzplamti mraz, mrtva tišina igra melodije" in se "temne sence (...) neskončno vrtijo okoli sebe", beremo o predstavi.

O življenju treh generacij žensk
Maja Haderlap se z romanom Ženske v temi vrača na prizorišče svojega nagrajenega prvenca Angel pozabe, za katerega je prejela prav nagrado Ingeborg Bachmann, eno najuglednejših literarnih priznanj nemško govorečega območja. V knjigi pripoveduje o treh ženskah iz juga avstrijske Koroške, med njimi je tudi ženska, ki že več kot tri desetletja živi na Dunaju in na obmejnem jugu avstrijske Koroške obišče svojo ostarelo mamo. V pretresljivih podobah pisateljica v romanu pripoveduje o življenju treh generacij žensk, o njihovih zapletenih odnosih z vsiljenimi in ponotranjenimi vzorniki ter o njihovem boju za avtonomijo. To je zgodba o izgubah, molku in krivdi, v kateri kljub vsemu ne izgineta prizanesljivost in spoštovanje, morda celo ljubezen do drugega.