Hala Tivoli bo v soboto, 18. maja, gostila finalni turnir lige NLB Wheel, kjer bo vstop prost. Šesterica ekip iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije in Črne gore se bo borila za končna mesta v že 16. izvedbi regionalne lige. V polfinalu, ki je bil v Gradačcu, sta si finale priigrala KKI Vrbas in Zmaj Gradačac, za 3. mesto se bosta udarila ParaSport Slovenia in KK OSI Paramont, za 5. mesto pa KKI Zagreb in KKK Singidunum Crvena zvezda.
Pred finalnim turnirjem lige NLB Wheel smo govorili z glavnim trenerjem in vodjo slovenske parakošarkaške reprezentance Žigo Kobaševićem. Razkril nam je nekaj reči o svoji trenerski poti, strategijah, ki jih uporablja pri trenažnem procesu, in prihodnosti parakošarke pri nas.
Ali nam lahko zaupate svojo pot do trenerstva parakošarke in kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za to pot?
V košarki na vozičkih sem se pred desetimi leti znašel po naključju. Takrat me je moj trenerski kolega Gregor Vodenik pri prevzemu reprezentance povabil v svoj štab kot pomočnika trenerja. Pred tem sem deloval samo kot trener košarke, s košarko na vozičkih pa nisem imel nikakršnih izkušenj. Hitro smo začeli s pripravami in po 2 mesecih dela že odšli na prvo evropsko prvenstvo. Iskreno povedano se na začetku s košarko na vozičkih nisem v celoti poistovetil, potem pa sem se po približno letu dni dela privadil zakonitostim te igre in moja želja po delu in uspehu s to ekipo je naglo naraščala. Leta 2016 so mi na Zvezi za šport invalidov Slovenije po slovesu Gregorja s te funkcije ponudili priložnost, da nastopim delo glavnega trenerja, ki ga s ponosom opravljam še danes.
Kako pristopate k oblikovanju ekipe ter spodbujanju občutka enotnosti in sodelovanja med igralci?
Igralci se med seboj zelo dobro poznajo, prav tako dobro poznajo tudi mene. Vedo, koliko mi pomenijo zmage, prav tako tudi oni radi zmagujejo in napredujejo. Vsi so dovolj izkušeni, da se zavedajo, da lahko le s skupnimi močmi dosegajo željene rezultate. Reprezentanci namenijo veliko prostega časa, že zaradi tega se jim ni težko podrediti ekipnim ciljem in sledenju skupnih interesov. V zadnjih letih smo napravili precej velik rezultatski preskok, zato je ob pozitivni klimi igralce še lažje motivirati, da grejo preko sebe in se popolnoma podredijo ekipi in navodilom, ki jih prejemajo. Seveda pa tudi v sodelovanju s strokovnim štabom analiziramo navade ter odzive igralcev in vlečemo poteze, ki pripomorejo, da so fantje med seboj čim bolj povezani in dobro sodelujejo na vseh ravneh.
Ali lahko opišete svojo trenersko filozofijo in kako ta vpliva na vaše treninge in strategije igre?
Vsak trener ima svojo osnovno filozofijo, ki jo mora prilagoditi sposobnostim svojih igralcev, da lahko vsak od njih po najboljših močeh prispeva k uspehu ekipe. Moja filozofija izhaja iz obrambe, menim, da je dobra obramba temelj vsakega uspeha, nekako se še vedno držim reka, da napad dobiva tekme, obramba pa prvenstva. Glede na to, da naša reprezentanca zaenkrat ne premore klasičnega centra, razvijamo agresivno obrambo, kjer želimo visoke igralce nasprotne ekipe čim bolj oddaljiti od obroča. Moram reči, da smo v tem kar uspešni. Več težav imamo v napadu, kjer naša kombinatorika deluje, največ preglavic nam povzroča realizacija. Zato poskušamo s hitrim prehodom iz obrambe v napad, tekmece napadati primarno s protinapadi in tranzicijsko igro. Napadanje postavljene obrambe pa vršimo predvsem s sistemi, kjer poskušamo nasprotnike čim bolj izvleči izpod obroča oz. t.i. ''rakete''. Na ta način lahko naši igralci lažje prihajajo do odprtih zaključkov. Seveda je potrebno vse te zadeve osvojiti na treningih in pripravah.
Katere posebne veščine ali lastnosti iščete pri izbiri igralcev?
Moramo se zavedati, da je Slovenija majhna država, kar pomeni, da je izbor parašportnikov relativno majhen, še posebej je to očitno pri kolektivnih športih. Zelo težko si privoščimo, da bi potencialne kandidate za reprezentanco kar takoj odpisali ali jih okarakterizirali kot neperspektivne. Definitivno pa bi v naši reprezentanci težko funkcioniral igralec, ki se ne bi želel podrediti skupnim interesom ter bi imel slabe delovne navade.
Kateri so največji izzivi, s katerimi se srečujete kot trener v parakošarki, in kako jih premagujete?
Moj pristop do igralcev je pri košarki na vozičkih popolnoma enak kot do neinvalidov. Od svojih igralcev zahtevam, da spoštujejo dogovore, so pošteni do sebe in soigralcev, ter vedno naredijo to, kar je najbolje za ekipo. Največja težava, s katero se srečujem sam ali bolje rečeno kar celotna košarka na vozičkih na širšem področju, je pomanjkanje mladih igralcev. Poskušamo jih pridobiti na več načinov (promocijski dogodki, predstavitve …), vendar zaenkrat v tem nismo najbolj uspešni.
Kako obravnavate in upravljate različne fizične in psihološke potrebe svojih igralcev, da bi zagotovili njihovo najboljšo pripravljenost?
Menim, da sta za uspešno delo trenerja ključna dva glavna dejavnika. Prvi je znanje, namreč če športniki ugotovijo, da trener nima ustreznega znanja, ne zaupajo v njegove metode in principe, takrat ekipa zelo težko poseže po vrhunskem rezultatu. Poleg tega pa mora biti trener tudi človek, na treningih in tekmah nastopam v avtoritativni vlogi v sodelovanju s štabom, medtem ko izven parketa igralcem prepustim, da povedo tisto, kar si želijo in s kakšnimi težavami se soočajo. Igralci vedo, da sem jim vedno na voljo in me lahko kadarkoli pokličejo, naj si bo vezano na trenažno tekmovalni proces ali osebne zadeve. V nasprotni smeri pa od njih pričakujem, da dajejo svoj maksimum na treningih in tekmah.
Kateri so po vašem mnenju ključni dejavniki, ki prispevajo k rasti in priljubljenosti parakošarke v Sloveniji in po svetu?
Košarka na vozičkih je po moji oceni na globalni priljubljena predvsem zaradi tega, ker zaradi svoje specifične klasifikacije igralcev glede na invalidnost v svojih vrstah združuje širok spekter oseb z različnimi gibalnimi ovirami. Seveda pa k priljubljenosti košarke na vozičkih v posamezni državni pripomore tudi priljubljenost same košarke.
Kakšen je po vašem mnenju razvoj tega športa v prihodnjih nekaj letih v Sloveniji? Kaj pogrešate pri tem procesu?
Tukaj moram biti iskren, mladih perspektivnih igralcev nimamo ravno v izobilju, kar vsekakor pri samem razvoju predstavlja oviro oziroma težavo. Seveda se bomo vsi deležniki, ki usmerjamo tok košarke na vozičkih v Sloveniji, trudili, da še naprej sledimo trendom razvoja in napredka same igre v najrazvitejših državah sveta. Vsekakor pa pri tem procesu najbolj pogrešam pritok mladih igralcev.
Čez nekaj dni igrate za bronasto kolajno v NLB Wheel ligi, kakšni so občutki in pričakovanja pred tekmo? Kaj vam NLB Wheel liga pomeni?
Občutki pred tekmo so mešani, izredno se veselimo igranja pred domačo publiko, kjer ne igramo pogosto. Hkrati pa smo si želeli, da bi po odlično odigranem rednem delu lige v polfinalu uspeli zmagati in se doma borili za naslov prvaka. Žal nam ni uspelo, kljub temu, da nismo bili daleč. Na tej tekmi se je jasno opazilo, koliko tej ekipi pomeni prisotnost Harisa Kuduzovića, ki se je pred polfinalom nesrečno poškodoval. Fantom nimam česa očitati. Borili so se po najboljših močeh, enostavno pa to ni bil naš dan, medtem ko je nasprotnik odigral daleč najboljšo tekmo v sezoni. Liga NLB Wheel nam služi kot poligon za uigravanje ekipe pred največjimi reprezentančnimi tekmovanji, igralcem, ki nimajo klubskega angažmaja v tujini, pa liga predstavlja tudi možnost dokazovanja na mednarodnem parketu in dodatne težke tekme.