Na skoraj 40-letni umetniški poti je Štiglic ustvaril 15 celovečercev, pet prelomnih TV serij, več kratkih, dokumentarnih filmov in obzornikov. Filmski umetnosti je bil predan z dušo in telesom, nekoč pa je izjavil: "Biti ustvarjalec – to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo."

Priložnost, da Štiglica doživite na velikem platnu
Ob 30. obletnici režiserjeve smrti v Slovenski kinoteki napovedujejo izbor filmov v okviru večerov, ki jih pripravljajo s Slovenskim filmskim arhivom in v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom (SFC).

V torek, 23. maja, bo na ogled partizanska komedija Ne joči, Peter, 24. junija pa bodo predvajali film Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica za ogled filma bo omogočala tudi brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled do 25. junija.

Razstava, ki so jo odprli marca 2021, je nastala iz velikega dela režiserjeve zapuščine, podarjene Slovenski kinoteki. Osvetljuje režiserjevo ustvarjalno pot, predstavi temeljne korake povojne kinematografije ter ponudi vpogled v dolgotrajen in kompleksen proces nastajanja filma.

Bogato fotografsko in dokumentarno gradivo dopolnjujejo arhivski posnetki, plakati, kostumi in rekviziti iz Štigličevih celovečercev.

Veselo gostivanje se vrača domov
SFC pa bo obletnico obeležil prav danes v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984. Film je snemal na različnih lokacijah v Prekmurju, zato bo slavnostna premiera restavrirane različice "doma".

Sorodna novica "France Štiglic je osmešil vse cenzorje, ker je ustvarjal kakovostne filme"

Scenarij za film je po literarni predlogi Miška Kranjca Strici so mi povedali spisal Branko Šömen. Film je danes treba razumeti kot kulturni zaklad oziroma izročilo, ki bi ga morali po vzoru drugih narodov ceniti tudi Slovenci, opozarja Šömen. Spomnil je, da je pri filmu sodelovalo okoli 150 slovenskih filmskih ustvarjalcev in drugih posameznikov, ki so nekateri prvič prišli v Prekmurje. Film je označil za dosežek slovenske kinematografije in lepo darilo mladim Prekmurcem.

Na vprašanje, ali bo film zanimiv tudi za današnjo mladino, vajeno spektaklov, je Šömen odvrnil, da živimo v svetu, ko so klasične vrednote izginile, za kar so po njegovem mnenju odgovorni osnovni sistemi, kot so šola, družina in Cerkev, ki so odpovedali, "da o politiki, gospodarstvu in kulturi sploh ne govorim", je kritičen scenarist filma.

Film sledi zgodam in nezgodam prekmurske skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Tompa (Bert Sotlar), stric Števek (Danilo Benedičič), stric Marko (Polde Bibič) in mladi Miško (Igor Samobor) potujejo po Prekmurju, igrajo na različnih zabavah in drugih posebnih priložnostih, piše na spletni strani Baza slovenskih filmov.

Miškova družina in duhovnik si želijo, da bi Miško vstopil v duhovniški poklic, kar pa je v nasprotju z Miškovimi željami, saj bi raje postal profesor ali celo pisatelj. Ne nazadnje se je zato tudi pridružil Pickovi bandi, da bi spoznal Prekmurje in tamkajšnje ljudi. Na eni izmed porok, kjer igrajo, se Miško zaljubi v Šariko (Darja Moškotovec), ki pa ni po godu njegovim domačim.

Širok žanrski razpon, ki ga povezuje rdeča nit humanizma
Štiglic je bil kompleksen ustvarjalec. V njegovem opusu so socialnorealistični epi (Na svoji zemlji, Trst), realistične zgodovinske drame (Deveti krog, Praznovanje pomladi, Amandus), osvežujoče komedije na temo nacionalne emancipacije (Tistega lepega dne, Ne joči, Peter), ekspresionistični filmi (Balada o trobenti in oblaku) in filmi z velikim poudarkom na dediščini, tradiciji in umetnosti (Pastirci, Povest o dobrih ljudeh, Svet na Kajžarju, Veselo gostivanje), so našteli v Slovenski kinoteki.

Prvi slovenski režiser z nominacijo za oskarja
Že leta 1947 je s kratkim filmom Mladina gradi prepričal žirijo na filmskem festivalu v Benetkah, ki ga je nagradila z bronastim levom. Pozneje pa je prejel še več aren na filmskem festivalu v Pulju, Prešernovo nagrado (1962), državno nagrado avnoj (1976), Badjurovo nagrado za življenjsko delo (1978), odmevno nominacijo za tujejezičnega oskarja za film Deveti krog (1961) in nominacijo za najboljšo režijo za film Dolina miru (1956) na festivalu v Cannesu, kjer je glavni igralec John Kitzmiller za vlogo narednika Jima prejel nagrado za najboljšega igralca.