Sam je nad izvirom Soče živel sedem let, od prvih začetkov gradnje ceste leta 1909 »do prihoda onega strašnega plazu na Vršič, ki je zasul 110 Rusov« leta 1916. Čeprav točne številke žrtev še danes niso znane, tudi zato, ker so bili podatki o žrtvah strogo varovani, vemo, da jih je bilo precej več. Številka, ki jo omenja Uran, se sicer ujema s telegrafskim sporočilom, ki so ga nekaj ur po plazu 8. marca 1916 poslali v štab armade v Beljaku – omenja 100 ruskih ujetnikov in tri može tovorne žice. Dan kasneje so sledili natančnejši podatki (trije mrtvi – od tega en stražar in dva ruska ujetnika – pet stražarjev in 67 Rusov je bilo poškodovanih, pogrešali so še 71 ruskih ujetnikov in 12 stražarjev). A le nekaj dni kasneje se je sprožil nov plaz, ki je terjal nova življenja. Najverjetneje sta bila plazova usodna za med 200 in 300 mož, če upoštevamo še žrtve plazov maja naslednjega leta, je število bliže tristotici.

Čudno pomladansko vreme z usodnimi plazovi
Slovensko časopisje plazu tedaj ni namenjalo večje pozornosti. V kratkih vesteh marčevskih številk preberemo, da so bili številni plazovi usodni tudi za vrsto italijanskih vojakov v Italiji in da sta sneg in povodenj tudi sicer tam predstavljala hude težave. Prav tako, da je "čudno pomladansko vreme" tudi v slovenskih gorah povzročilo "mnogo več plazov, kakor je bilo to sicer navadno." Slovenski narod 14. marca omenja škodo, ki jo je plaz z Mojstrovke povzročil na koči na Vršiču, o človeških žrtvah, ki jih je pod seboj pokopal, niti besede. Verjetno je razlog tudi v tem, da se dejanskega števila žrtev niti niso zavedali, poleg tega so o katastrofalnih plazovih poročali tudi z drugih koncev slovenskih gora. V vojnih letih od 1915 do 1917 so snežni plazovi – tisti, za katere vemo – terjali približno 1.500 žrtev.

V letih po vojni je tragični dogodek na Vršiču dobil nekaj več zapisov. Franc Uran se je zgodbo o gradnji ceste čez Vršič in mukah, ki so jih ob tem pretrpeli ruski ujetniki, odločil popisati ob 40-letnici nesreče, saj se mu je zdelo prav, da se spomin na dogodke oživi (besedilo je izšlo v Planinskem vestniku, 1957). Ta mesec mineva sto let, odkar se je z Mojstrovke sprožil plaz, ki je pod seboj zasul številne ruske vojne ujetnike, preživele pa tako prestrašil, da za nobeno ceno niso bili pripravljeni več nazaj v svoje barake. In četudi že velikokrat povedana zgodba, zasluži ob takšni obletnici še en zapis.

Italija vstopi v vojno, delo na cesti se pospeši
Urejanje poti čez Vršič se je sicer začelo že v letih pred vojno in tudi po njenem začetku se je avstro-ogrska vojska dobro zavedala, kako pomembna je ta cestna povezava. Po italijanski vojni napovedi je postala potreba po njej večja kot kadar koli prej. Obstoječa cesta čez prelaz Predel je bila namreč preveč izpostavljena nevarnosti sovražnega ognja, zato jo je avstro-ogrska vojska lahko uporabljala le ponoči. Uporabljali so tudi podzemni rov, ki bil speljan iz Rabeljskega rudnika do Loga pod Mangartom, vendar povezavi nista zadostovali, zato so sklenili, da za dovoz speljejo cesto še prek prelaza Vršič. Ko so začeli Italijani junija 1915 obstreljevati cesto čez Predel, so se dela na 1611 metrov visokem prelazu pospešila.

Dela so se začela poleti 1915 takoj, ko je skopnel sneg, prevozna je sicer bila še isto jesen, vendar pa je skupaj z vzdrževalnimi deli gradnja ceste trajala približno dve leti in pol. Da bi čim bolj povečali prometne zmogljivosti in ob zavedanju, da bo pozimi pretok po cesti omejen, so vzporedno gradili tudi nekaj več kot 30 kilometrov dolgo tovorno žičnico, ki so jo leta 1915 zaključili na Logu v Trenti, kasneje pa jo podaljšali. Za gradnjo ceste je bil zadolžen posebej izbran štab avstrijskih pionirskih enot, med katerimi je bilo tudi nekaj civilistov. Gradbeni inženirji so bili predvsem češki Nemci, med njimi pa je bilo tudi nekaj Madžarov. Kot piše Uran, je bila trasa do Trente kmalu končana in so jo razdelili na 12 ali 13 odsekov.

Sprva do Rusov tolerantni, kasneje druženje z njimi prepovedano
V težkih razmerah je serpentinasto cesto gradilo približno 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so jih pošiljali v Kranjsko Goro, dodatni pa so gradili žičnico in opravljali dela v dolini (ocene števila vojakov, ki so v letu 1915 prispeli v Kranjsko Goro za potrebe gradnje ceste variirajo med 10.000 in 12.000). Prvi sibirski ujetniki so na Kranjskogorsko prispeli septembra 1914. Uran se jih v svojem zapisu takole spominja: "Že v jeseni je poslala vojna komanda v Kranjsko goro 25 Rusov. Bili so sami Sibirci, visoki, dostojanstveni ljudje, ki so bili nastanjeni v salonu pri Pečarju. Stražili so jih avstrijski vojaki. Vsak dan zjutraj so šli iz Kranjske gore in nesli vsak eno palico železa, ki so jo potem oddali na Močilu. Te železne palice so potem služile za žične ovire na Vršiču. To je bilo vsakodnevno delo teh Rusov. Zvečer so navadno prepevali razne ruske pesmi, domačini pa so jih radi hodili poslušat in so jim nosili tudi razne priboljške. Avstrijska straža spočetka tega ni branila, pozneje pa je bil vsak stik z Rusi strogo zabranjen in tudi nevaren, ker so vsakogar takoj šteli za izdajalca domovine."

Naporno delo ob hudem pomanjkanju
Prihajali so novi konvoji vojnih ujetnikov, ki so jih namestili v naseljih z bivalnimi barakami (bile so lesene z zidanimi temelji), kuhinjo, ambulanto, skladišči in pekarno. Ker je bil moški del domačega prebivalstva večinoma mobiliziran v vojno, so vojni ujetniki z vzhodnih bojišč sodelovali pri žičnici, vzdrževanju poti v dolini, v bolnišnici, v skladiščih, pri delu na železnici, predvsem pa osrednjem projektu tistega časa – gradnji ceste na Vršič. Pri delu so bili razdeljeni po 25 mož, stražila pa sta jih avstrijski vojak in Rus tolmač, večinoma Jud. Klesali so kamenje, gradili viadukte in opravljali zemeljska dela. Čeprav je pravice vojnih ujetnikov ščitilo mednarodno pravo, po katerem bi morali biti med drugim za obvezno delo plačani, se konvencij ni vedno upoštevalo, nasprotno, prisiljeni so bili v delo v pomanjkanju in hudih vremenskih razmerah. Barake, v katerih so bivali, so bile slabo ogrevane, jesti so dobili premalo. Težaško delo na cesti je bilo nevarno, zaradi česar je bilo veliko delovnih poškodb, zaradi pomanjkanja, hlada in vlage pa so se med izmučenimi vojaki širile bolezni, ki so bile velikokrat usodne. "Ujetniki so bili slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala. Zato so razsajale med njimi razne bolezni kot navadna in krvava griža, celo kolera in črne koze in jih je dosti pomrlo," piše Uran.

Fizično znašanje nad ujetniki
Že tako naporno ujetništvo so jim oteževali tudi nekateri stražarji, inženirji in oficirji, ki so, kot nadaljuje, z Rusi ravnali nečloveško in se nad njimi "divjaško" znašali. "Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel, in ga pustili tako viseti od dve do tri ure. Najbolj divji med inženirji je bil ing. Kavalir, Madžar, ki je gradil odsek pod Močilom. Kadar je bil pijan, je prišel s težko palico med Ruse na cesto in je s to palico mlatil po Rusih kar navzkriž, ne glede, kam je padlo. Tudi mnogi avstrijski stražarji so radi pretepali Ruse. Pritožba je bila nemogoča." Ker so za nadaljevanje vojne krivili Italijane, so se ruski ujetniki podobno znesli nad ujetimi italijanskimi vojaki. "Ko so po novi cesti stražarji pripeljali ujete Italijane, so jih Rusi vedno napadli s krampi in lopatami, češ da so Italijani krivi, da vojska še vedno traja, ker bi bilo vojske že davno konec, če ne bi Italija pomagala Rusom. Komaj so Italijane ubranili, da jih niso na mestu pobili."

Ruski vojaki so umirali zaradi bolezni, podhladitve in podhranjenosti, tudi delovnih nesreč ob razstreljevanju in drugih napornih delih, kameradi so jim poslednja počivališča poiskali kjer koli ob cesti, skromne gomile pa označili s pravoslavnimi lesenimi križi. Tudi na kranjskogorskem župnijskem pokopališču so našli mesto za pokojne, prav tako v trentarskem oziroma soškem vojaškem pokopališču in drugod.

S posmehom sprejeta svarila pred plazovi
Zimski meseci 1915-1916 so bili izredno mili, domačini za več kot tri desetletja nazaj niso pomnili takšne zime. Tudi zato so se vodje gradnje smejali svarilom domačih gornikov, da zima še ni pokazala svojih pravih zob in da pripravljenost na plazove ni odveč. "Prišel je mesec november. Medtem so pričeli postavljati prve stebre za protilavinske strehe na Močilu. Snega pa ni bilo še vedno nič. Tudi v decembru še ni bilo nobenega snega. Oficirji, inženirji in moštvo, ki me je poznalo, vsi so brili norce iz mene, češ, kje pa so tiste lavine. Prišel je božič 1915. Ponoči na Štefanovo je zapadlo nekaj snega tako, da se je malo nad Močilom iz Slemena udrl majhen plaz, ki je do pasu zasul dva Rusa. Smeje sta se sama izkobacala iz snega. Vsi pa, ki so to videli, so se jima smejali, še bolj pa meni," piše Uran, ki je bil kar naprej tarča posmeha zaradi opozoril o nevarnosti plazov. "Bilo me je že skoraj sram, ker take zime do takrat res še nisem doživel." Ker sta bila prehodnost ceste čez Vršič in dostop oskrbe do bojišč vendarle preveč pomembna, da bi tvegali njeno zasutje, so inženirji prisluhnili njegovemu predlogu in nad cesto vendarle postavili protiplazno zaščito s strehami, ki pa so se ob nesreči izkazale za prešibke branike.

Pomlad je vse bližje, a snežni metež tudi
Konec februarja je začelo snežiti, sprva polagoma, potem pa je sneg naletaval vse bolj in dneve ni prenehal padati. Bil je suh kot moka, se spominja Uran. "Takrat so pričeli nekateri verjeti, da moja obetanja niso bila zastonj. Tudi Rusi so rekli, da je v Rusiji sicer res sneg, vendar takih količin tam ne poznajo. Nisem si pa mogel misliti, da je katastrofa tako blizu."

"Lavina, lavina!"
Usodni plaz se je sprožil v sredo, 8. marca 1916, okoli 13. ure. Pridrvel je z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja in najprej polomil protiplazne strehe, nato pa pokopal vso naselbino cestnih delavcev severnega taborišča. Tako se dogodka spominja Uran: "Dne 8. marca 1916 po kosilu sem bil namenjen na vrh, da si ogledam delo. Šel sem od naše koče proti vrhu ob enih. Bil je pravi metež. Ko pridem do Hude Ravne, zaslišim en sam strašanski krik iz nešteto grl, ki pa je takoj utihnil. Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrve naproti ruski ujetniki s prestrašeni obrazi: 'Lavina, lavinai. Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih stražnikov. Vsi, kar jih je pribežalo z vrha, so bili tako prestrašeni, da nismo iz njih mogli spraviti ničesar jasnega. Tudi nazaj nismo mogli pripraviti nikogar. Vsi so izjavili, da se raje dado pobiti, kot pa da bi šli nazaj. Tudi oficirji in inženirji so zgubili glavo in niso vedeli, kaj početi, ker je bila na mah pretrgana vsaka zveza s Kranjsko goro in tamošnjo komando."

Za vsako ceno stran od plazov
Čeprav so ga imeli za neuničljivega, je plaz uničil tudi konstrukcijo 20 metrov visokega Evgenovega spomenika. Vse delo je zastalo, piše Uran. Nihče se ni upal povzpeti na vrh, da bi preveril, kakšno je stanje na drugi strani Vršiča. Skoraj nikogar ni bilo mogoče prepričati, da bi preverili mesto nesreče in rešili ponesrečence. "Pričeli smo ugibati, koliko mora biti žrtev. Natanko se takrat še ni dalo dognati, ker so bili na prelazu zaposleni ruski ujetniki tudi iz druge strani. Približno pa smo že takoj takrat ugotovili, da manjka okrog sto ruskih ujetnikov in nekaj avstrijskih stražnikov. Tudi oficirji iz Tičarjevega doma so pribežali na našo stran in izjavili, da je na vrhu vse uničeno in da je Tičarjev dom popolnoma izpraznjen."

Promet čez Vršič je bil ustavljen, zasuti sta bili tudi obe postaji žičnice na vrhu, strah med ruskimi ujetniki pa prevelik, da bi se zmenili za ukaze. V resnici tudi med inženirji in oficirji ni bilo drugače. "Komanda v Kranjski gori je izpraznila prav vse objekte do Vršiča in ni bilo nikjer nikogar več v poslopjih in barakah. Rusi so bili tako preplašeni, da je komanda že skoro uvidevala, da si z njimi ne bo mogla dosti pomagati. Nič manj pa niso bili preplašeni vojaki z oficirji vred. Vsakdo si je želel proč, celo v fronto, samo da bo stran od teh prokletih plazov."

Sinovom Rusije
Kakšno razdejanje sta plazova pustila za seboj, se je pokazalo šele, ko je sneg začel kopneti. Pogled na izmaličena trupla je moral biti grozovit. Po 15 trupel na dan so vozili na različna pokopališča, predvsem v Kranjsko Goro, na vojaško pokopališče v Trento, posamezne grobove na pobočju prevala in na grobišče, kjer so še isto leto ruski ujetniki umrlim kameradom postavili spominsko pravoslavno kapelo s čebulno sklenjenima stolpičema. Posmrtne ostanke ruskih ujetnikov s kranjskogorskega pokopališča so v skupno grobnico ob kapelici prenesli leta 1937, takrat pa je gradbenik Josip Slavec ob gradnji ceste zraven stavbe postavil tudi piramido z napisom Sinovom Rusije. Tja so prenesli tudi okostja, ki so jih našli ob gradnji ceste. Po koncu vojne so za kapelico skrbeli domačini iz Kranjske Gore, pa tudi ruski ujetniki, ki so zaradi sovjetske revolucije raje ostali na Slovenskem, so se vračali k njej. Po letu 1992 se pred njo vsako leto v spomin na umrle vsako leto zberejo predstavniki obeh držav in dveh krščanskih veroizpovedi.

Za ruske vojake je bila cesta, ki so jo ob slovesnem odprtju poimenovali po vojvodi Evgenu, cesta smrti. Mnogi so se ob njej zgrudili v poslednjem izdihu in na tisoče kilometrov od domače zemlje v njej našli poslednje počivališče. A po cesti so v drugi smeri korakali tudi številni avstro-ogrski vojaki. Prestrašeni možje, ki so že davno opustili upe, da je konec vojne blizu, so stopali čez Vršič na Krnsko, Kaninsko pogorje ali na bojišče pri Bovcu lastni smrti naproti. Težko se danes peljemo po cesti, ne da bi vsaj za hip pomislili na številne uboge vojake, na nesmisel vojne in njene grozljive razsežnosti. A spomniti se velja tudi na človečnost, tovarištvo in solidarnost, ki jo simbolizira Ruska kapelica in ki jo je čutiti na skupinski fotografiji avstro-ogrskih vojakov in ruskih ujetnikov pred tem pravoslavnim obeležjem.