Članki

Družinski zakonik ukinja institut odvzema poslovne sposobnosti

Odslej je tudi osebam z motnjo v duševnem razvoju priznana pravica do odraslosti

Objavljeno: 18. 4. 2019 ob 18:05
Ljubljana - MMC RTV SLO
Na fotografiji sta silhueti dveh oseb, v ozadju je oblačno nebo. Foto: Reuters
Na fotografiji sta silhueti dveh oseb, v ozadju je oblačno nebo. Foto: Reuters

Polnoletne osebe z motnjo v duševnem razvoju, v Sloveniji jih je deset tisoč, doslej niso smele odločati o svojem življenju. Sodišča so jim odvzela poslovno sposobnost in jo po večini zaupala njihovim staršem. Od 15. aprila ni več tako. Družinski zakonik namreč daje sodnikom možnost, da vsakega odraslega človeka obravnavajo posamično. Več v pogovoru z direktorico Zveze Sožitje Matejo De Reya. Kaj Družinski zakonik konkretno v praksi prinaša osebam z motnjo v duševnem razvoju? 

Z novim Družinskim zakonikom je tudi osebam z motnjami v duševnem razvoju priznana pravica do odraslosti. Da pa lahko enakopravno sodelujejo v vseh vidikih življenja, bo vsak posameznik dobil pomoč v obliki in obsegu, kot jo potrebuje. To je velik korak naprej v razumevanju, predvsem pa v spoštovanju individualnih sposobnosti posameznikov ter ne nazadnje njegovih človekovih pravic. S polno uveljavitvijo Družinskega zakonika tudi ne bo več mogoče vzpostaviti instituta podaljšanja roditeljskih pravic, saj tega nov zakon ne predvideva. Obravnava posameznikov bo po Sloveniji poenotena, individualna, in glede na sposobnosti vsakega posameznika se bodo sodišča odločala, kakšno obliko in obseg pomoči določen posameznik potrebuje.

Sodišče bo torej odraslemu človeku z motnjo v duševnem razvoju, pa tudi osebi s hudimi težavami v duševnem zdravju dodelilo skrbnika. Na katerih področjih bo skrbnik svetoval, na katerih odločil?

Vsi pričakujemo, da se bo sodnik odločal glede na individualne sposobnosti posameznika. Vsak posameznik bi moral prejeti torej toliko pomoči, kot je potrebuje, in to na vseh področjih življenja.

Kako bo sodišče v odločbi o postavitvi pod skrbništvo določilo obseg skrbnikovih obveznosti in pravic?

Po novem naj bi sodišča glede na individualne sposobnosti posameznika določala, ali ta posameznik potrebuje pomoč skrbnika pri vseh pravnih poslih ali samo pri nekaterih pravnih poslih. Sodišče pa lahko tudi določi, da potrebuje posameznik samo dovoljenje skrbnika za določene pravne posle.

Mediji so poročali, da nove določbe Družinskega zakonika osebam z motnjo v duševnem razvoju prinašajo tudi volilno pravico. Vendar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pravijo, da te navedbe ne držijo, saj Družinski zakonik v ničemer ne posega v obstoječo ureditev, ki se nanaša na pravico voliti in pravico biti voljen. Kako je torej bilo z volilno pravico oseb z motnjo v duševnem razvoju doslej in kako je po novem?

Družinski zakonik seveda ne posega v samo volilno pravico, je pa v preteklosti v volilno pravico posegel odvzem poslovne sposobnosti. Sodišča so posamezniku po pravilu v celoti odvzela poslovno sposobnost, ko so ga postavila pod skrbništvo. S tem mu je bila hkrati odvzeta aktivna in pasivna volilna pravica. Konvencija o pravicah invalidov, katere podpisnica je tudi Slovenija, v svojem 29. členu, ki se nanaša na pravico do sodelovanja v političnem in javnem življenju, izrecno poudarja, da morajo države pogodbenice zagotoviti vsem invalidom enake politične pravice in možnosti, kot jih uživajo drugi, torej večinsko prebivalstvo. Po novem Družinskem zakoniku ne bo več odvzema poslovne sposobnosti, sodišče pa se bo individualno odločalo, ali je posameznik sposoben razumeti pomen, namen in učinek volitev.

V 7. členu Zakona o volitvah v državni zbor med drugim piše, da sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšanje roditeljske pravice čez polnoletnost posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen. V katerih primerih sodišče osebi z motnjo v duševnem razvoju odvzame volilno pravico in po katerih merilih sprejme to odločitev?

Sodišče odvzame volilno pravico, če posameznik ni sposoben razumeti pomena, namena in učinka volitev. Volilna pravico je namreč osebna pravica in se lahko uresničuje samo osebno in ne po pooblaščencu ali kako drugače. Sodišče bo o sposobnostih posameznika in posledično o njegovi volilni pravici odločalo na podlagi mnenja strokovnjakov.

V čem bo življenje osebe z motnjo v duševnem razvoju po novem drugačno? Menite, da prinaša družinski zakonik možnost za večjo samostojnost in enakovrednost?

Navzven se življenje oseb z motnjami v duševnem razvoju ne bo spremenilo nemudoma. Je pa zakon omogočil, da se bodo v prihodnje lažje in enakovredneje vključevali v družbo. Seveda pa je poleg sprejetja zakona treba še veliko narediti za usposabljanje in izobraževanje za aktivno državljanstvo samih oseb z motnjami v duševnem razvoju, ter informirati in izobraževati tudi javnost o problemih, s katerimi se spoprijemajo osebe z motnjami v duševnem razvoju, cilj pa je boljše razumevanje te populacije.

Kako se v samostojno življenje vključujejo odrasli z lažjo motnjo v duševnem razvoju in kako tisti z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju?

Obstajajo bistvene razlike v t. i. statusih med osebami z lažjo motnjo v duševnem razvoju in osebami z zmerno, težjo, težko ali kombinirano motnjo v duševnem razvoju. Osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju so običajno končale osnovno šolo s prilagojenim programom in zaradi svoje motnje nimajo priznanega statusa invalida. Tako se po šolanju znajdejo na trgu dela, prav tako kot vsi drugi državljani. Nekateri se zaposlijo uspešno, večinoma pa ostanejo trajno brezposelni in so velikokrat žal prejemniki trajne denarne pomoči. Poleg motnje se pogosto srečujejo tudi z drugimi zdravstvenimi težavami, kot so različna kronična obolenja, težave v duševnem zdravju ipd. Po svoje so to najmanj zaščitena populacija pri nas. Po drugi strani pa jim zaradi lažje motnje v duševnem razvoju zakonsko ni bila nikoli odvzeta nobena pravica. Osebe z zmerno, težjo, težko ali kombinirano motnjo v duševnem razvoju pa so v preteklosti pridobile status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb oziroma po novem Zakonu o socialnem vključevanju invalidov. Ta zakon po eni strani ščiti njihove interese, saj jim omogoča pridobitev denarnega prejemka, možnost dnevnega ali celodnevnega varstva, po drugi strani pa jih omejuje v pravicah, v preteklosti z odvzemom poslovne sposobnosti, podaljšanjem roditeljske pravice in podobno. Njihovo vključevanje v samostojno življenje je bilo vseskozi vodeno in nadzorovano. Velikokrat je želja po varnosti teh oseb pri starših ali skrbnikih prevladala nad pravico do svobode.

Starši so včasih do svojih otrok, če imajo motnjo v duševnem razvoju, tudi ko odrastejo, preveč zaščitniški, kot da so večni otroci, kar tem zagotovo ne koristi. Kaj bi svetovali staršem? 

Verjetno so si vsi starši podobni in tudi vsi otroci so si po svoje podobni. Teoretično se vsi naši starši zavedajo, da so njihovi otroci, ne glede na to, koliko so stari, sposobnejši, kot se to kaže doma. Zato jim je treba pustiti, da so čim bolj samostojni in tudi, da delajo napake. Saj smo napake v preteklosti delali vsi in jih delamo še vedno. Iz napak (če le niso prevelike) se ljudje učijo. x

Vesna Pfeiffer