Na fotografiji so roke starejše ženske. Foto: Pixabay
Na fotografiji so roke starejše ženske. Foto: Pixabay

Gluhi gledalci lahko edino potrošniško oddajo v Sloveniji ob torkih ob 17.30 sočasno s slišečo javnostjo, ki oddajo Koda gleda na TV SLO 1, spremljajo na MMC TV, kjer vsebine v slovenski znakovni jezik izmenično tolmačita Nataša Kordiš in Tanja Giuliatti Davinić.Tokrat v Kodi jemljejo pod drobnogled cene v Domovih za starejše.

Od 5 do 9 evrov doplačila za kopanje, 2 evra za pomoč pri obuvanju elastičnih nogavic, en evro za namestitev slušnega aparata, evro do dva za dodatno menjavo plenice. To so le nekatera doplačila, ki še dodatno dražijo bivanje v domovih za starejše, marsikateri stanovalec pa si jih preprosto ne more privoščiti. Poglejmo nekaj naključno izbranih primerov. Cenik dodatnih storitev v Lambrechtovem domu v Slovenskih konjicah: dodatno kopanje stane slabih 5 evrov na uro. Dodatna menjava plenic slaba dva evra, dodatno posedanje na voziček dobrih 8 evrov, povijanje nog za stanovalce v oskrbi 1 in 2 nekaj manj kot dva evra. V domu Tabor v Ljubljani denimo kopanje na željo stanovalca stane 9 evrov, povijanje nog 2 evra. Na Vranskem za vsako mazanje s kremami, ki jih ni predpisal zdravnik, zaračunajo dodaten evro.

Na cenikih se je znašla tudi postavka nameščanje slušnega aparata

»To je grozljivo. Ker sem tudi sam uporabnik slušnega aparata in si ne predstavljam samega sebe v domu starejših, da bi bil odvisen od tega, da mi nekdo namesti aparat. Človek brez slušnega aparata je odrezan od sveta, ne ve, kaj se dogaja, nima socialnih stikov, postane depresiven,« pove podpredsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Boris Horvat-Tihi. Na vprašanje, ali je prav, da stanovalci doplačujejo za namestitev slušnega aparata, namestnica direktorice Doma upokojencev Center Zlata Marin pravi: »Ne zdi se mi prav, če tega starostnik ne bi mogel sam narediti. Ljudje, ki so doma, si to sami naredijo zjutraj. Če pa pridete v dom, če ne zmorete tega, je verjetno tako opešan starostnik, da je v oskrbi dve in mu to pripada. Tukaj gre za ljudi, ki so to doma do včeraj to sami počeli in so tukaj še vedno samostojni, ampak ne, tukaj si jaz lahko zaželim tako. V tem je bistvo, veste.«

Slovenska vlada za 14 dni v dom

»Velikokrat sem že zapisala in povedala, da si želim, da bi vsa slovenska vlada odšla za 14 dni v dom, da bi jim dali plenice med noge in da bi vseh 24 ur gledali v prazne stene in prazen strop. In potem, če bi si želeli, da bi jih umili več kot 1x na teden, kar naj bi bil normativ, bi morali 9 evrov doplačati,« je kritična Neva Železnik iz Društva Srebrna nit - Združenja za dostojno starost. Posamezniku na mesec pripada 90 plenic, torej tri na dan. »Na Dunaju dajo 5 plenic na dan in tri ponoči,« še doda Železnikova, Marinova pa odgovarja: »Nismo še nikogar pustili in mu rekli, da mu pripadajo tri plenice, več pa država ne plača.« Številni upokojenci si dodatnih storitev zaradi nizkih pokojnin ne morejo privoščiti. »Če je še kolikor toliko okreten, si ne more privoščiti striženja nohtov in podobnih stvari, ker bi moral plačati,« pojasni Ignacij Voje, ki je predsednik Sveta upokojencev doma upokojencev Tabor.

Kako v domovih določajo ceno

Oskrbo v domovih bi lahko razdelili v tri postavke: osnovno oskrbo, socialno oskrbo ter zdravstveno varstvo. Osnovna oskrba ali kot pravijo nekateri hotelski del storitve, zajema bivanje, organizirano prehrano, čiščenje prostorov in perila. V sklop socialne oskrbe spada na primer pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, slačenju, oblačenju, nega ortopedskih pripomočkov, pa pomoč pri ohranjanju socialnih stikov in spremljanje uporabnikov pri opravljanju nujnih obveznosti. V sklop zdravstvenega varstva pa zdravstvena nega, rehabilitacija in osnovna specialistična dejavnost. Pri oblikovanju cen oskrbe se med drugim upoštevajo stroški dela, storitev, vzdrževanja. Letos so se cene oskrbe povišale kar dvakrat, med drugim zaradi dviga plač v javnem sektorju.

Vse večja težava je pomanjkanje kadra v domovih

»Normativi so zdaj tako naravnani, da mora negovalka skrbeti za dve nadstropji. To je preveč. V vsakem nadstropju je 16 oskrbovancev, dva krat 16 je pa malo hudo. In nekatere vidimo, da gredo po delovnem času popolnoma izčrpane domov,« še pove Voje. »Problem je plača, ampak mislim, da enostavno ni več ljudi. Vsako jutro, ko pridem v službo, se vprašam, ali bodo kuharji še prišli. Ne predstavljam si, kaj se zgodi, če rečemo, danes kosila ne bo. In v kuhinji, bolničarke, strežniki, pomočniki, konstantno imamo odprt razpis,« pove Marinova. »V domovih je zaposlenih veliko zelo srčnih ljudi in z njimi vodstvo velikokrat zelo grdo dela, ker so ti direktorji politično nastavljeni, in nimajo pojma, ne o oskrbi starostnikov. Sploh pa se ne spoznajo na to, kakšne odnose je treba imeti med zaposlenimi. Spoštljive,« je kritična Železnikova iz Srebrne niti.

In kako je mogoče, da domovi vsak po svoje določajo cene?

Ker po več kot desetletju še vedno ni normativov, s katerimi bi cene in obseg storitev v posamezni oskrbi določila država, pojasni Zlata Marin: »To je tako, kot če bi jaz prišla na upravno enoto in rečejo, na tem okencu je 5 evrov, na drugem je 10 evrov, ker nimamo skupnega imenovalca in vsak določa po svoje. Tako je pri nas. Če bi to bilo zakonsko določeno, to je oskrba ena, vam povem, da ne bi bilo težav nikjer.« Na sistemsko ureditev področja skrbi za starejše, zlasti z vidika financiranja, čakamo že skoraj dve desetletji. Razmere naj bi izboljšal dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi. »Če ne bo nobenega posluha od vlade in pristojnih ministrstev (za zdravje in socialne zadeve, op. p.), potem nam preostane vsesplošen štrajk pred parlamentom. Mislim, da se ga ne bi udeležili samo upokojenci, ampak tudi njihovi svojci,« sklene Železnikova.

Več v oddaji Koda

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je že večkrat pozvalo pristojne, naj ukrepajo, vendar neuspešno. Kaj torej stanovalcem pripada iz naslova plačila oskrbe in nege glede na stopnjo, v katero so razvrščeni glede na njihove potrebe? Zakaj nekateri domovi, ki izkazujejo dobičke, kljub temu višajo oskrbnino? Zakaj so investicije v domove za starejše vse nižje? Zakaj je država zadnji dom za starejše zgradila leta 2004, od takrat pa podeljuje zgolj koncesije in zakaj na sistemsko ureditev področja skrbi za starejše, zlasti z vidika financiranja, čakamo že dve desetletji? O vsem tem v oddaji Koda , ki jo boste lahko v slovenskem znakovnem jeziku spremljali tudi danes, 16. aprila ob 17.30 na MMC TV na povezavi: http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc. Vse objavljene oddaje si boste pozneje lahko znova ogledali tudi v arhivu MMC, na spletni strani www.dostopno.si, pod rubriko Oddaje z znakovnim jezikom.

V.P.