Prireditev pa sovpada tudi s stoletnico organiziranega delovanja slepih in slabovidnih pri nas.
»V družbi veljajo tabuji, da slepi in slabovidni ne morejo početi tega ali onega. Mi dokazujemo, da lahko, če le imajo možnost oziroma če vsi sodelujoči opravijo svoje delo,« je dejal Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica.
Vtisi udeležencev Dneva na snegu za slepe in slabovidne
Dneva na snegu se je udeležilo kakih 40 udeležencev. Med njimi so bili tudi Tjaša M. Kos, Vida Batistič in Rok Janežič z družinami. Vsi so se tega dneva zelo veselili, Vidina in Rokova družina sta se dogodka udeležili drugič, Tjašina pa že tretjič. »Vsakič do zdaj je bilo čudovito. Vsa naša družina, od najmanjšega do največjega, je vedno navdušena. Tega dneva se veselimo vse leto in ga željno pričakujemo,« je dejala Tjaša M. Kos.
Smučanje je šport, ki zahteva kar precej priprav in organizacije, zato je za slepe in slabovidne marsikdaj nedosegljiv. Težko je namreč dobiti pravega spremljevalca, ki mu smučar z okvaro vida zaupa, obenem pa je smučanje tudi precej drag šport.
Vida Batistič se je smučati naučila v devetdesetih letih na smučarskem tednu v Kranjski Gori, Tjaša M. Kos pa je alpsko smučala, ko je še videla: »Ko sem oslepela, se je smučanje zame prenehalo. Tako sem bila izjemno vesela možnosti, ki so jo velikodušno ponudili Lionsi. Sem se pa tokrat odločila za tek na smučeh. Tekla sem tudi prejšnja leta in odkrila svojo novo veliko ljubezen. Žal zaradi različnih okoliščin do zdaj nisem našla kaj prida drugih možnosti za tek na smučeh, tako da je zame ta dan na snegu res edinstvena priložnost. Vsekakor je vse to – smučanje, sankanje, preživljanje skupnega časa z družino in prijatelji na snegu – neprecenljivo doživetje. Vse nas je poživilo, navdušilo in povezalo na nov, pozitiven način.«
Rok Janežič se je letošnjega Dneva na snegu udeležil z vso družino, ženo in tremi hčerkami. Starejši dve sta se preizkusili v smučanju, on, žena in najmlajša, štiriletna hči pa so se tokrat po zasneženih pobočjih spuščali na sankah.
Slepe in slabovidne smučarje, tekače, sankače in pohodnike je spremljalo okoli 50 spremljevalcev
Dan na snegu je tudi razbijanje predsodkov: slepa in slabovidna oseba lahko smuča, vendar pri tem potrebuje spremljevalca, ki jo usmerja in vodi ter skrbi za varnost. Delo spremljevalca slepega ali slabovidnega smučarja je odgovorno, treba pa je tudi vedeti, katere informacije so za smučarja z okvaro vida nujne in kako se je treba gibati po smučišču, da je smučanje varno. »Dosedanje izkušnje so zelo pozitivne, spremljevalci so res odlični, preprosto in varno nas spremljajo – včasih se prav vprašam, kdo jih je tako naučil. Res, kapo dol tem ljudem in ob tej priložnosti velika zahvala, da so nam omogočili smučanje,« je spremljevalce iskreno pohvalila Vida Batistič. In dodala: »Kot slepa smučarka moram kar dobro zaupati spremljevalcu, tukaj ne gre le za levo in desno, pač pa tudi sporočanje raznih pomembnih informacij okrog tebe, pa varnost in ne nazadnje tudi za željo in voljo spremljevalca, da sploh prevzame tako odgovornost.«
Dan na snegu za slepe in slabovidne je organiziral Lions klub Idrija v sodelovanju z Zvezo slepih in slabovidnih Slovenije, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica, Hotelom Cerkno in Smučarskim društvom Novinar.
Za prevoz udeležencev na smučišče sta poskrbela Zveza slepih in slabovidnih Slovenije ter Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica. Člani Lions kluba Idrija, njihovi družinski člani in predstavniki drugih Lions klubov iz Severnoprimorske regije so poskrbeli za spremstvo na smučišču. Hotel Cerkno, ki upravlja smučarski center, je zagotovil brezplačne smučarske vozovnice in tople obroke. Smučarsko društvo Novinar pa je udeležencem posodilo smučarsko opremo. Da je bila organizacija dogodka brezhibna in je vse potekalo brez težav, potrjujejo tudi udeleženci.
»Organizacija dneva na smučeh je bila letos res fantastična. Vsako leto do zdaj je to sicer pravi mali organizacijski čudež. Vse teče gladko, vsaka slepa oz. slabovidna oseba ima svojega spremljevalca, dobi izposojeno ustrezno opremo, vse se izide. To je res prava organizacijska mojstrovina. Organizatorjem gre vsa pohvala – tako za njihove organizacijske sposobnosti kot za njihovo srčnost in širokogrudnost pri pomoči slepim, slabovidnim in njihovim svojcem. Ne gre namreč pozabiti, da je poleg ljudi z dodatnimi oviranostmi na ta dan na smučeh še kopica majhnih otrok, ki prav tako potrebujejo varstvo, saj jih njihovi slepi oz. slabovidni starši v tem novem okolju ne moremo nadzorovati tako kot sicer. Izziv je vsekakor večplasten in mnogo večji, kot je videti na prvi pogled. Za nas, slepe in slabovidne udeležence pa je bilo vsekakor čudovito, da je bilo vse organizirano in da smo se res lahko brezskrbno prepustili uživanju v snežnih radostih,« je bila nad organizacijo in izvedbo navdušena Tjaša M. Kos.
Rok Janežič pa je dejal: »Organiziranje takšnega dogodka je za družino s slepim staršem še toliko pomembnejše, saj je pri smučanju potrebne veliko logistike: prevoz, oprema, orientacija na smučišču in še druge stvari, ki je slepi sam oziroma tudi v okviru svoje družine pogosto ne zmore obvladati.«
Brez pomoči lokalne skupnosti, predvsem Lions kluba Idrija, bi bilo tovrstna doživetja za osebe s posebnimi potrebami veliko težje izpeljati. »Na Severnem Primorskem nam lokalna skupnost stoji ob strani, pa tudi mi ponujamo rešitve, in če tu vzpostaviš sinergijo, zadeva steče. Junija bomo recimo osvajali Nanos s slepimi in slabovidnimi iz vse Slovenije,« je za konec povedal Igor Miljavec, predsednik MDSSNG.
Prav vsi udeleženci so pohvalili organizacijo in tudi dobro pripravljenost spremljevalcev. Dneva na snegu se je kot spremljevalec udeležil tudi Andrej Kren, ki pa že od vsega začetka aktivno sodeluje tudi kot organizator. Odgovoril nam je na nekaj vprašanj.
Pogovor z Andrejem Krenom, organizatorjem in spremljevalcem na Dnevu na snegu za slepe in slabovidne
Kako se je začelo vaše sodelovanje pri organizaciji dogodka Dan na snegu za slepe in slabovidne?
Z Igorjem Miljavcem sva bila v Lionsu klubu Idrija pobudnika organiziranja dogodka Dan na snegu za slepe in slabovidne ter člane njihovih družin že v jeseni leta 2015. Prvo tako srečanje udeležencev iz družin slepih in slabovidnih s spremljevalci iz vrst članov Lions kluba Idrija, njihovih družinskih članov, članov drugih Lions klubov iz severnoprimorske regije in zaposlenih iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino je bilo organizirano na Smučarskem centru Cerkno tretjo soboto v januarju leta 2016. Od takrat je postal dogodek tradicionalen in sam sem se kot eden od organizatorjev vsakič udeležil Dneva na snegu tudi kot spremljevalec.
Kako je organizirana skupino spremljevalcev slepih smučarjev in kaj morajo ti spremljevalci vedeti, znati, da lahko smučajo z osebami z okvaro vida?
Pred prvim srečanjem z udeleženci iz vrst slepih in slabovidnih na snegu nas je člane Lions kluba Idrija obiskala ravnateljica takratnega Zavoda za slepo in slabovidno mladino gospa Katjuša Koprivnikar in nam z video projekcijo iz kratkih filmčkov prikazala načine spremljanja slepih in slabovidnih oseb na smučišču. Na prvem srečanju so naši spremljevalci lahko v živo spremljali vodenje slepih in slabovidnih po smučišču, ki ga je demonstrirala ga. Koprivnikar skupaj s svojimi sodelavci. V kasnejših letih so se tudi nekateri naši člani opogumili in začeli sami spremljati slepe in slabovidne smučarje in tekače na smučeh. Pri spremljanju tovrstnih smučarjev sta pomembna predvsem predhodni dogovor o načinu spremljanja in jasna ter glasna navodila glede konfiguracije terena in glede spremembe smeri vožnje po smučišču.
Zakaj sodelujete pri tej akciji in kaj vam to pomeni?
Kot sem že omenil, sem kot pobudnik in eden od glavnih organizatorjev dogodka vsako leto aktivno vpleten v pripravo Dneva na snegu in koordinacijo pri dodeljevanju spremljevalcev udeležencem iz družin slepih in slabovidnih. Pri tem ne zagotavljamo samo spremljevalcev slepim in slabovidnim smučarjem in tekačem na smučeh, temveč jih zagotovimo tudi njihovim družinskim članom - otrokom in odraslim. Pri organizaciji dogodka sta mi v veliko pomoč članica Lions kluba Idrija Antonija Dakskobler, ki se vsako leto dogovarja z direktorico Hotela Cerkno gospo Manuelo Božič Badalič glede zagotavljanja ustreznega števila brezplačnih smučarskih kart za udeležence in spremljevalcev ter glede zagotavljanja ustreznega števila toplih obrokov v restavraciji na vrhu smučišča, in naš član ter predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec, ki skrbi za komunikacijo z udeleženci preko Zveze slepih in slabovidnih Slovenije in za komuniciranje z mediji oz. novinarji slovenskih medijskih hiš. Dneva na snegu, ki je letos potekal že peto leto zapored v Smučarskem centru Cerkno, se vsako leto udeležuje več udeležencev in spremljevalcev, preteklo soboto nas je bilo prijavljenih preko 80 oseb. Pomen srečanja udeležencev iz vrst slepih in slabovidnih in članov njihovih družin s spremljevalci iz Lions kluba Idrija in iz Lions klubov severnoprimorske regije je v tem, da si spremljevalci vsaj enkrat na leto vzamemo čas in ga podarimo tistim, ki sicer nimajo priložnosti za različne dejavnosti na snegu. S tem razveselimo ne samo slepe in slabovidne temveč tudi člane njihovih družin, predvsem manjše otroke, ki jih starši ne morejo spremljati pri njihovih aktivnostih na snegu. Menim, da je to veliko več vredno, kot če bi za enak namen donirali denar in ne bi bili osebno angažirani pri tej čudoviti izkušnji druženja s slepimi in slabovidnimi in člani njihovih družin. Zato vsako leto organizatorji z veseljem obljubimo, da se naslednje leto spet srečamo in si vsi skupaj privoščimo še en prijeten dan ob medsebojnem druženju na snegu.
Kaj pa menite o vključenosti slepih in slabovidnih v družbo?
Ravno s takimi akcijami člani Lions kluba Idrija, člani drugih Lions klubov na Severnem Primorskem in njihovi družinski člani dokazujemo, da so slepi in slabovidni sposobni ob pomoči spremljevalcev izvajati v tem primeru športne aktivnosti, ki sicer zahtevajo veliko mero znanja in spretnosti tudi od smučarjev, ki nimajo okvarjenega vida. Poznam tudi veliko slepih in slabovidnih, ki kljub svoji invalidnosti opravljajo razna dela, so zaposleni in se sami preživljajo ali celo sami živijo ob pomoči psa vodnika. Tudi nekatere od udeležencev oz. udeleženk letošnjega in preteklih dogodkov sem imel priložnost spoznati in sem lahko samo občudoval njihovo voljo do življenja in pozitivno naravnanost kljub prikrajšanosti zaradi invalidnosti. Kot družba pa bi morali v Sloveniji poskrbeti za odpravljanje ne samo arhitektonskih in drugih ovir, temveč tudi za odpravljanje predsodkov o drugačnosti slepih in slabovidnih in drugih invalidov ter o njihovi (ne)zmožnosti za običajno življenje. Slepe in slabovidne osebe, ki jih poznam, namreč dokazujejo ravno nasprotno, saj se ukvarjajo s psihoterapevtsko dejavnostjo, so zaposleni na Inštitutu Jožef Stefan, skrbijo za animacijo v domovih za ostarele, nastopajo na odru kot pevci oz. igralci. Vsa čast jim in njihov vzor je spodbuda tudi ostalim, ki jih je ali pa še mogoče bo kdaj prizadela okvara ali celo izguba vida ali kakšna druga oblika invalidnosti.
Hvala za odgovore.
Vsi udeleženci se iskreno veselijo prihodnjega druženja na snegu in se zahvaljujejo organizatorjem in spremljevalcem. x
