Polžev vsadek oz. kohlearni implant je naprava, ki posnema delovanje notranjega ušesa. Zvočno informacijo s pomočjo električnega toka prenaša neposredno v slušni živec.
V svetu so sredi osemdesetih let začeli rutinsko vsajati polžev vsadek za pomoč pri prirojeni in pridobljeni gluhosti, razvoj takšne naprave pa sega v šestdeseta leta v Francijo. Strokovnjaki so na samem začetku v uho vstavili bakreno žico in z električnim tokom dražili končiče slušnega živca. Zaradi spodbudnih rezultatov so se nadaljnih raziskav lotili številni znanstveniki, vse od elektroinženirjev, fizikov, zdravnikov do fonetikov, jezikoslovcev, psihologov in surdopedagogov. V dvajsetih letih so uspeli tehnologijo izpopolniti do te mere, da je vstavitev polževega vsadka postala povsem rutinska operacija.
V Sloveniji so tovrstno operacijo prvič opravili na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo na UKC Ljubljana spomladi leta 1996. Prva dva posega so opravili pri odrasli osebi in pri otroku. Do sedaj je bilo v Sloveniji implantiranih približno 500 polževih vsadkov, tudi nekaj bilateralnih.
Pri prvem posegu je kot specializantka sodelovala tudi specialistka otorinolaringologije izr. prof. dr. Saba Battelino, zaposlena na UKC Ljubljana in na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z njo smo govorili o preteklosti in prihodnosti vstavljanja polževega vsadka v Sloveniji.
Bili ste prisotni pri prvih dveh vstavitvah polževega vsadka v Sloveniji, kako sta se vam ohranili v spominu po 25 letih?
Pri prvi operaciji polževega vsadka v Sloveniji v UKC Ljubljana, ki jo je opravil prim. dr. Janez Zupančič ob navzočnosti najslavnejšega evropskega kirurga za polževe vsadke prof. dr. Ernesta Lehenharda iz Hannovra sem kot specializantka asistirala pri operaciji. Prvi dan smo operirali tridesetletnega gospoda, naslednji dan pa je doc. dr. Gros vstavil polžev vsadek z isto kirurško ekipo še osemletnemu dečku. V spominu mi je ta prva operacija polževega vsadka ostala kot zelo prijetna, kljub napetosti pred izvedbo nove operacije, vse je šlo gladko, vzhičena sem bila, saj sem lahko pripomogla pri enem velikem dogodku, napredku v kirurgiji. Občudovanje mojega otokirurškega učitelja je zraslo še višje, če je to sploh še bilo mogoče. Le potiho sem si upala želeti, da bom kdaj stala na njegovem mestu – in res je prav kmalu prišel tudi ta čas.
Je bila pot do operacije zahtevna, je terjala veliko logističnih in ostalih priprav? Kako je sploh prišlo do nje?
Na to operacijo smo se vsi člani ekipe pripravljali več kot 4 leta. Razviti smo morali diagnostične postopke, natrenirati operacijo na kosteh v laboratoriju, skupaj smo kot ekipa razvijali še logopedsko in foniatrično področje – vsi ti profili sodelujejo pri celoviti rehabilitaciji gluhe in hudo naglušne osebe s polževim vsadkom. Začetnik in glavno gibalo razvoja tovrstne operacije in rehabilitacije je bil prim. dr. Zupančič, osnovno informacijo pa je prinesel z mednarodnega kongresa, kmalu pa so se v strokovni literaturi pojavili tudi prvi znanstveni članki na temo polževega vsadka.
Do sedaj je bilo v Sloveniji okrog 500 vstavitev polževega vsadka? Kakšna je trenutna številka?
V UKC Ljubljana smo jih vstavili 430, verjetno bo skupaj z UKC Maribor številka okoli 500.
Ga dobijo vsi, ki ga potrebujejo?
Dobijo ga vsi, ki ga potrebujejo in ki se lahko sami odločijo za rehabilitacijo sluha s polževim vsadkom. Žal še vedno nekje 1 gluh novorojenček na približno 2-3 generacije ne dobi »sluha« z vstavitvijo in uporabo polževega vsadka, saj se starši raje odločijo za »svet in kulturo tišine« zanj. Ko zamudimo časovno okno razvoja jezika, torej nekje po 3 letu otrokove starosti, tudi če bi si starši premislili, ali če bi kasneje otrok želel sam rehabilitacijo s polževim vsadkom – vstavitev polževega vsadka bi ne mogla več zagotoviti razumevanja govora, le še slišanje zvokov okolja.
Se je v 25 letih kaj spremenilo pri vstavitvi polževega vsadka? Denimo pri načinih vstavitve ali tehnologiji?
Nekje vsakih 5 let je viden velik tehnološki napredek v sistemih polževega vsadka – tako v zunanjem kot v notranjem delu. Vsadki so manjši, tanjši, hitreje stimulirajo, manj so občutljivi na magnetna polja, elektrode so prilagodljivejše. Zunanji deli, torej govorni procesorji so manjši, imajo zmogljivejše baterije. Seveda se tehnika operacije nekoliko spreminja, osnovni princip kirurškega dela pa ostaja enak. Bila sem že na izobraževanju otokirurških tehnik, tudi vstavitve polževega vsadka s pomočjo robota.
Kakšni so obeti za prihodnost, tako na področju medicine kot tehnologije?
Napovedovanje prihodnosti je vedno nehvaležna, skoraj vedno zmotna in sramežljiva. Če poskusim: notranji deli bodo še manjši, manj bo potrebno odstranjevati kosti za pripravo njihovega ležišča, elektrode bodo tanjše, a dovolj čvrste, energetski napajalniki bodo zagotavljali energijo za več dni, zunanji govorni procesorji bodo skoraj neopazni, skriti med lasmi … Videla sem polževe vsadke, ki stimulirajo notranje uho z uporabo svetlobe in ne elektrike, da ne pride do mikro poškodb nežnih struktur notranjega ušesa.
Potreben pa bo tudi razvoj miselnosti gluhih, slabo slišnih in celotne družbe: primerjava rehabilitacije gluhe osebe s polževim vsadkom, ki ji omogoči vstop v svet slišečih, polnočutečih, jim omogoča običajno slušno komunikacijo, otroci obiskujejo osnovne, srednje šole, fakultete – ni omejitev pri iskanju službe zaradi sluha, je nemogoča z uporabo slovenskega znakovnega jezika gluhih oseb, ki niso (re)habilitirane s polževim vsadkom. Gluha ali hudo slaboslišna oseba se sporazumeva s slovenskim znakovnim jezikom in mora komunicirati s slišečim svetom vedno preko tolmača.
Niti vpis slovenskega znakovnega jezika v ustavo, za kar si ta hip intenzivno prizadevajo, ne bo premostil te prepreke v komunikaciji. Četudi bo imel vsak otrok zagotovljenega tolmača v običajni šoli in na fakulteti – sama struktura in jezikovni zaklad slovenskega znakovnega jezika (nekje 20.000 znakov) ne more tolmačiti slovenskega jezika, kaj šele strokovnih izrazov na mnogoterih profesionalnih področjih. Da o znanju tujega jezika sploh ne govorim. Oceno in možnosti socialne integracije osnovnošolca ali srednješolca, ki lahko s svojimi vrstniki komunicira le preko tolmača, prepuščam vam. Jaz si mislim; saj niti malo hudomušno nagajati ne more, ne more se pohecati, pripovedovati šal, se smejati šalam drugih, se poditi po dvorišču in se skrivati ...
Če pa bi imela oseba polžev vsadek, sovrstniki verjetno ne bi niti izvedeli, da si s slušnim pripomočkom pomaga pri sluhu, saj so že v prvem razredu osnovne šole popolnoma rehabilitirani, neopazni glede svojega senzornega primanjkljaja, z vsemi socialnimi in ostalimi možnostmi. Jasno pa je, da če oseba ne more prejeti polževega vsadka, da se mu zagotovi vse ostale možnosti nadomestne komunikacije na vseh področjih njegovega udejstvovanja.