Država bo morala invalidom do leta 2025 zagotoviti enako dostopnost do storitev, dobrin in arhitekture, določa pred devetimi leti sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Do takrat je še dobrih pet let, kljub temu smo preverili, kako je danes v Sloveniji poskrbljeno za dostop invalidov do obale in morja, kako je z dostopnostjo nastanitvenih kapacitet in kako dostopne so za invalide kulturne znamenitosti v središčih mest.Poglejmo, kaj so razkrili Miha Srebrnjak, ki je slep ter Nastja Fjolič, Marko Kušar in Anže Podobnik, ki so na invalidskih vozičkih.
Miha Srebrnjak: Slepa oseba se ne more samostojno odpraviti na morje
»Slovenija je do neke mere prijazna slepim in slabovidnim, so pa potrebne izboljšave. Slepa oseba se ne more povsem samostojno odpraviti na morje, sploh če se res dobro ne znajde, če nima vrhunske orientacije. Težava se pojav že na obali. Plaža ni ustrezno označena za slepe, da bi vedeli, kje lahko gredo v morje, na marsikateri plaži so robniki in potem je meter prepada. Če nisi dovolj previden, lahko padeš dol. Med sezono je tudi gneča, veliko ljudi, in to je še dodatna težava, saj težko dostopaš do stvari. V Izoli sicer je plaža, kjer imajo samo slepi dostop, ne vem pa, če je primerno označena, da greš samostojno v morje. Iz osebnih izkušenj lahko povem, ko grem po drugih plažah, te niso dostopne slepim,« pove o dostopnosti plaž za slepe Miha Srebrnjak, ki ima težave z vidom od rojstva, z leti pa ga je izgubljal, vse dokler pri dvanajstih letih ni popolnomaoslepel.
Marko Kušar: Hotelske sobe brez stropnega dvigala so za nas neuporabne
»V samih hotelskih namestitvah in apartmajih (gibalno ovirani, op. p.) pogrešamo stropna dvigala. Težje gibalno oviran invalid brez stropnega dvigala ne more uporabljati ne postelje, ne straniščne školjke, tako da brez tega hotel praktično za nas ne obstaja. Zato je po mojem mnenju najbolj nujno poiskati rešitev glede stropnih dvigal, tudi na počivališčih, bencinskih črpalkah. Tudi zaradi tujcev invalidov, ki potujejo skozi našo državo,« meni Marko Kušar, ki je zaradi mišične distrofije na vozičku in na spletni strani moja pot.net preverja ali trditve o dostopnosti držijo tudi v praksi, še doda: »Invalidi najbolj pogrešamo dejanski opis, kateri populaciji invalidov je neka stvar prilagojena. Invalidi se močno razlikujemo glede na vrsto invalidnosti, bolezen ali poškodbo in vsak ima svoje potrebe. Na samem terenu pogrešamo boljšo organiziranost, boljšo označenost. Velikokrat se zgodi, da invalidi na primer parkiramo svoje vozilo daleč od objekta, saj nismo seznanjeni, ali lahko parkiramo pred samim vhodom. Velikokrat se zgodi, da je na papirju oziroma v teoriji nekaj prilagojeno invalidom, v praksi pa potem ugotovimo, da ni tako.«
Nastija Fijolič: Že ena stopnica je lahko huda ovira
»Dom Dva topola v Izoli obiskujem že od svojega četrtega leta, sem hodim na rehabilitacijo. Splet okoliščin je bil tak, da sem tukaj zdaj tudi zaposlena. Opažam, da veliko gibalno oviranih oseb prihaja k nam na plažo tudi iz tujine. In upam si trditi, da je naša plaža edina dostopna gibalno oviranim. Glede ostalih počitniških objektov, lahko rečem, da sicer najdeš kakšen hotel ali hostel s sobo, dvema, ki sta dostopni. Če pa se osredotočimo na res težko gibalno ovirane osebe, ki potrebujejo stropna dvigala, tega ni,« pove Nastija Fijolič, ki se že od zgodnjega otroštva spopada s spinalno mišično atrofijo, zaradi katere je na invalidskemvozičku. O tem, kako je potovati po tujini, pravi: »Potovala sem po Španiji in tudi tam je bilo težko najti plažo, ki je dostopna za invalide. Precej dostopen je bil Loreto, imeli so vozičke, ki so šli po finem pesku in ni bil problem. Ampak, da se pa kot invalid odločiš odpotovati na dopust na Hrvaško, v Italijo, kamorkoli, moraš res vse pregledati, potrditi rezervacije in desetkrat preveriti, ali je dostopno, ni dostopno. Večina ljudi tudi eno stopnico spregleda in reče, seveda je dostopno. Ampak električnim vozičkom potem ne moreš čez to stopnico.«
Anže Podobnik: Prilagojena je samo ena hotelska soba v Intercontinetalu v Ljubljani
Gibalno ovirani tujci, ki obiščejo Slovenijo, so po besedah Anžeta Podobnika iz Zavoda Brez ovir, ki je uporabnikinvalidskega vozička postal poprometninesreči, večinoma zadovoljni, le dostop do morja jim je praktično onemogočen. Drugače je na Hrvaškem: »Na Hrvaškem v zadnjih letih dvigala rastejo kot gobe po dežju. V enem letu smo odkrili 10 plaž, na katerih imamo dvigala za v vodo in to od Novigrada do Splita, tako, da upam, da bo ta praksa prišla tudi do Slovenije. Sam sem se zapeljal čez slovensko obalo in sem sicer našel nekaj dostopov, vendar nobeden ni bil primeren. Edini primeren je bil v Domu dveh topolov v Izoli, kjer imajo distrofiki svoj dom. Primer slabe prakse pa je za invalide na plaži pred hotelom Salinera v Strunjanu, kjer imajo klančino, vendar je preveč strma. Tudi če ima spremljevalca, invalid težko dostopa do vode. Drugi primer je na portoroški plaži, kjer so sicer pri pomolu en del dodelali s klančino, vendar imamo še vedno problem iz tistega roba priti v vodo. Rešili so stvar tako, da pomaga reševalec iz vode. Vendar s tem še vedno ni samostojnosti, še vedno potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal. Pravtako nista dostopna Bohinj in Bled.« Tudi prilagojeni hoteli so bolj izjema kot pravilo: »Prilagojena je samo ena hotelska soba v Intercontinetalu v Ljubljani. In sicer z vibracijami opozarjajo slepega na nevarnosti. Vibrira postelja, vibrira miza za katero sedi, vibrira umivalnik in vibrira tudi straniščna školjka.«
V.P.