Leta 1992 so Združeni narodi z resolucijo razglasili 3. december za mednarodni dan invalidov, da bi v najširši družbi spodbudili boljše razumevanje problematike, povezane z invalidnostjo, temeljnimi pravicami invalidov in vključevanjem invalidov v družbo. Pomembno je namreč, da se družba zaveda, da je invalidna oseba enakopraven in enakovreden člen družbe, ki lahko prav tako bogati politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje.
Na svetu z različnimi oblikami invalidnosti živi skoraj milijarda ljudi, ki se spoprijemajo s številnimi ovirami na različnih področjih družbe. Dejstvo je, da ljudje z invalidnostmi nimajo povsod ali pri vsem enakih pogojev kot drugi, ta področja pa so predvsem: promet, zaposlovanje, izobraževanje, pa tudi vključevanje v družbeno in politično življenje. Pravica do enakovrednega vključevanja v družbo je temelj demokracije in aktivnega državljanstva. Zato so teme, ki so jih Združeni narodi letos izbrali za krovne teme mednarodnega dneva invalidov, prav vključenost, dostopnost in opolnomočenje ljudi z različnimi oblikami oviranosti. Evropska unija pa letošnji mednarodni dan invalidov zaznamuje pod temo Rastimo skupaj v Evropi brez ovir.
Ob tem dnevu smo reprezentativnim invalidskim organizacijam v Sloveniji postavili dve vprašanji, povezani z vključenostjo in opolnomočenjem invalidov. V nadaljevanju predstavljamo mnenja tistih organizacij, katerih odgovore smo prejeli. Prvo vprašanje: Kako komentirate stanje vključenosti, dostopnosti in opolnomočenja oseb, ki jih predstavlja vaša organizacija, v Sloveniji?
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), odgovarja predsednik Tomaž Wraber:
ZDSSS ima približno 4000 članov, kot reprezentativna organizacija za slepoto pa zastopamo interese prav vseh državljanov RS s hujšimi okvarami vida. Po oceni stroke je takih med osem in deset tisoč. V zadnjih letih postaja problematika slepih in slabovidnih predvsem po zaslugi vrste dejavnosti naše organizacije čedalje bolj prisotna v slovenski javnosti. To je dobro, a smo še zelo daleč od tega, da bi premagali večino tabujev in predsodkov, povezanih z delno ali popolno izgubo vida. Na osebni ravni in v domačem okolju so slepi in slabovidni sprejeti, v širšem okolju, torej pri izobraževanju in še zlasti zaposlovanju in drugje, pa je stanje precej slabše. Najslabše je pri normativni ureditvi položaja slepih in slabovidnih v družbi. Kjer pa so normativni akti primerni (npr. glede registra slepih in slabovidnih, celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih, Konvencija o pravicah invalidov ...), se pogosto ne izvajajo v praksi. Sklepamo torej lahko, da slepe in slabovidne najslabše oz. najmanj sprejemajo odločevalci, torej slovenska politika oz. vsaj njen večinski del. Zavest o potrebi do dostopnega okolja in storitev tudi za slepe in slabovidne v zadnjem času sicer narašča. Opažamo premike na bolje tako pri prilagajanju urbanega okolja, kjer zelo prednjači Ljubljana, in pri dostopnosti do nekaterih kulturnih dobrin, kjer je poleg fizične dostopnosti prostora še posebno pomembna dostopnost do informacij, vsebin in gradiva. Zelo malo pa je dostopnih spletnih strani in storitev, zelo mačehovsko nas naša država oskrbuje z medicinsko-tehničnimi pripomočki, ki omogočajo bolj neodvisno življenje in s tem dostopnost do udeležbe v družbenih procesih. V zadnjem času se je s pridobitvijo pravice do nekaterih pripomočkov položaj po eni strani nekoliko izboljšal, po drugi pa ga je ta pravica zapletla in poslabšala. Če si prizadevamo za kakšno spremembo ali novo pravico, nas zdaj pošiljajo od Poncija do Pilata. V praksi se ZZZS izgovarja na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ta pa spet na ZZZS. Posebej je treba omeniti vso sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ki je po eni strani eden največjih korakov naprej za slepe in slabovidne, ker pa jo njeni razvijalci načrtujejo, ne da bi pri tem pomislili na slepe in slabovidne, je za nas obenem tudi ena največjih ovir. Kako naj se na primer slep človek znajde v tuji hiši v dvigalu, ki ima namesto označenih gumbov taktilni zaslon? Tudi pri zaposlitvah je stanje slabo. Od okoli 4000 članov jih je redno zaposlenih le okoli 300. Zaradi nepopolne evidence pa domnevamo, da je najbrž številka še precej nižja. To po eni strani kaže na odnos družbe do slepih in slabovidnih, po drugi pa na njihovo opolnomočenost. Kako naj bodo opolnomočeni ljudje, ki so pri svojem preživetju odvisni od drugih, od socialnih pomoči in transferjev? Najhuje pa na (ne)opolnomočenost slepih in slabovidnih vpliva dejstvo, da smo ena redkih držav na svetu, ki ne pozna celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih. Ta je uzakonjena že od leta 2008, torej sedem let, v praksi pa je ni mogoče nikjer uveljaviti zaradi ovir, ki jih pri implementaciji že vsa ta leta postavlja Ministrstvo za zdravje, torej prav tisto ministrstvo, ki bi bilo dolžno poskrbeti zanjo ali pa vsaj ne preprečevati možnosti uresničitve zakonskega določila. Nerehabilitirani slepi in slabovidni ljudje niso sprejeti, ne morejo živeti neodvisnega ali vsaj deloma neodvisnega življenja in niso opolnomočeni. Povrhu vsega pa prav taki povzročajo sebi, svojcem in celotni družbi ogromne nepotrebne stroške.
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), odgovarja Anton Petrič:
ZDGNS se z izvajanjem posebnih socialnih programov, ki so za naše uporabnike življenjskega pomena, prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice oseb z okvaro sluha: gluhih, naglušnih in gluhoslepih ter oseb s polževim vsadkom. Z vključevanjem oseb z okvaro sluha v posebne socialne programe skrbimo za opolnomočenost naših uporabnikov, saj so vsi programi, ki se izvajajo, posebej prilagojeni in dostopni osebam z okvaro sluha. Čeprav so sprejeti Konvencija o pravicah invalidov, Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, Pravilnik o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozil ter mnogi predpisi in čeprav je postavljen sistem zagotavljanja slušnih aparatov, se še vedno dogajajo kršitve, manipulacije, diskriminacije in izkoriščanje nemoči invalidov sluha tako v javnih službah kot tudi pri zasebnih izvajalcih storitev. Takrat je ves naš trud, da bi opolnomočili osebo z okvaro sluha, da je informirana, da pozna svoje pravice in ima ustrezne pripomočke za dostopnost ali ob sebi tolmača, zaman, saj se še vedno mnogi požvižgajo na dostopnost in vključevanje oseb z okvaro sluha v normalno družbeno in socialno okolje.
Zveza paraplegikov Slovenije, odgovarja Špela Šušteršič:
V Zvezo paraplegikov Slovenije so vključene osebe s poškodbo oz. obolenjem hrbtenjače. Vse osebe z okvaro hrbtenjače, paraplegike in tetraplegike informiramo že v času rehabilitacije na URI Soča, kjer jih seznanimo z vsemi aktivnostmi Zveze in lokalnih društev. Večina oseb se verjetno prav zaradi pravočasne informiranosti vključi v naše posebne socialne programe, zato je v Zvezo vključenih 98 % vseh paraplegikov in tetraplegikov v RS. V posebne socialne programe (Obnovitveno rehabilitacijo, Osebno asistenco, Prilagajanje grajenega okolja, Izobraževalne in kulturne dejavnosti, Šport ter Spodbujanje socialne vključenosti in samostojnega življenja invalidov) se uporabniki vključujejo na različne načine, saj so storitve v omenjenih programih prilagojene njihovim potrebam in željam. Zveza in lokalna društva stremimo k temu, da bi bili uporabniki čim bolj vključeni v storitve, ki jih izvajamo, zato uporabnike obiskujemo tudi na domu in jih informiramo o aktivnostih. Na podlagi različnih vprašalnikov, ki jih izpolnjujejo pred vključitvijo v aktivnosti programov ali po tem, ocenjujemo, da so naši uporabniki posebnih socialnih programov dobro vključeni v posebne socialne programe in prav tako v aktivnosti, ki jih zanje izvajajo njihove lokalne skupnosti. Vsekakor je stvar vsakega posameznika, koliko in kako želi biti vključen oziroma aktiven v urejanju svojega življenja. Zveza aktivno sodeluje na vseh področjih, ki urejajo dostopnost grajenega okolja, in lahko rečemo, da se je razumevanje dostopnosti za gibalno ovirane osebe na splošno izboljšala. Vendar je še vedno veliko objektov v javni rabi, ki niso prilagojeni, invalidska parkirna mesta pa še vedno velikokrat zasedejo osebe, ki niso invalidi. Menimo, da je treba nadaljevati aktivnosti, ki jih izvajamo, in dati še večji poudarek ozaveščanju širše javnosti.
Društvo distrofikov Slovenije, odgovarja predsednik Boris Šuštaršič:
Slovenija je gotovo med državami z visoko stopnjo sprejemanja različnosti in v tem kontekstu tranzicijo od integracije k vključenosti ocenjujemo kot pozitivno. Obenem pa je vendarle treba opozoriti na diskrepanco med deklarativno ravnjo in konkretnim izvajanjem, predvsem v kontekstu Konvencije o pravicah invalidov.Pri zaposlovanju uporabljamo podobna sistemska orodja kot druge države, s primerljivim uspehom, vendar bi si želeli večjega sprejemanja socialnih inovacij in tega, da ima tudi država jasno vizijo razvoja invalidskega varstva. Na področju dostopnosti napredujemo bolje, vendar še vedno ostaja nekaj perečih problemov: poleg dostopnosti javnega prevoza, predvsem avtobusnega in vlakovnega prevoza med mesti za uporabnike električnih vozičkov, ostaja tudi problem dostopnosti elektronskih komunikacij, kjer še ni prišlo do uvedbe vseh standardnih tehnoloških platform in posledično dostopnosti ustrezne količine vsebin. Urejanju tega problema bo namenjena mednarodna konferenca 7. 12. 2015, ki jo organiziramo skupaj s Svetom za elektronske komunikacije in ITU. Še vedno čakamo tudi na uresničenje sodbe Ustavnega sodišča o dostopnosti volišč. Odprt seveda ostaja tudi problem osebne asistence kot osnovnega pogoja za neodvisno življenje in socialno aktivacijo.
Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, odgovarja predsednica dr. Katja Vadnal:
Življenje naših hčera in sinov z motnjami v duševnem razvoju še vedno bistveno opredeljuje Zakon o družbenem varstvu najtežje telesno in duševno prizadetih oseb iz davnega leta 1983. To veliko pove o odnosu večinske družbe do ljudi z motnjami v duševnem razvoju pa tudi do njihovih družin. Za presojo o vključenosti, dostopnosti in opolnomočenosti ljudi z motnjami v duševnem razvoju so pomembne predvsem razmere na področju izobraževanja, uresničevanja akcijskega programa za invalide in nacionalnega programa socialnega varstva, sistemske ureditve pravne opolnomočenosti in zadovoljevanja sporazumevalnih potreb.
Društvo gluhoslepih DLAN, odgovarja Simona Gerenčer Pegan:
O stanju vključenosti, dostopnosti in opolnomočenja oseb z gluhoslepoto lahko rečemo, daso gluhoslepi zagotovo med najbolj osamljenimi in izoliranimi. Informacije jih navadno ne dosežejo ali so zelo pomanjkljive. Mnogi med njimi tudi ne vedo, da so gluhoslepi, saj težko verjamejo, da človek sočasno ne vidi in ne sliši. Ljudje pripovedujejo o tem, da ob postavitvi diagnoze sploh niso vedeli, da obstaja še kakšen človek, ki bi imel podobno izkušnjo.
Drugo vprašanje: Katere so temeljne težave, s katerimi se spopadate, in kateri so vaši cilji na teh področjih?
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), odgovarja predsednik Tomaž Wraber:
Marakeška pogodba o olajšavahpri dostopu do tiskanih in drugih gradiv je nov, velik dosežek na področju avtorskega prava na svetovni ravni. Slovenija je še ni ratificirala in je pri tem tudi povsem nedejavna. O celoviti rehabilitaciji smo najbrž povedali že dovolj, prav tako o oskrbi s pripomočki, ki jih človek z delno ali popolno izgubo vida potrebuje za vsakdanje življenje in preživetje. Slovenija je sopodpisnica kampanje WHO Vision 2020 – The Right to Sight, ki je usmerjena v preprečevanje slepote in slabovidnosti na vsem svetu. Akcija je doslej obrodila že velike in pomembne sadove, pri nas pa jo resorna ministrstva povsem ignorirajo. Dodajmo morda le še to, da ima večina precej revnejših držav od Slovenije urejeno tako rehabilitacijo kot mnogo razkošnejšo oskrbo s pripomočki. K vsemu temu lahko dodamo še dejstvo, da skoraj vsaka sprememba zakonodaje oklesti kakšno invalidsko pravico in prostor zapira, namesto da bi ga odpirala. In končno, če smo imeli kar precej let zagotovljeno sorazmerno stabilno financiranje dela naše organizacije, je zdaj sredstev vsako leto manj in nihče si ne upa zagotoviti, da bodo na voljo tudi v prihodnjih letih. Naši cilji so torej najprej poskus, da ohranimo stanje vsaj takšno, kakršno je bilo doslej. Upamo, da se bo trend pri zagotavljanju finančnih sredstev vsaj zaustavil, če že ne obrnil navzgor. Prizadevamo si tudi, da bi uveljavili nove pravice, ki so marsikje po Evropi, pa tudi drugje po svetu standard, pri nas pa jih ne poznamo. Spet povejmo, da ne gre za kakšno eksotično izmišljanje novih pravic, ampak le poskus približevanja tistemu, kar pozna razviti svet, kamor se prištevamo. Nenavadno pri tem je, da naša kratkovidna politika ne zmore zavedanja, da izguba vida lahko kogar koli doleti vsak hip in da je razumna država urejena tako, da poskrbi za vsakogar tudi takrat, ko se znajde v stiski. Naš temeljni cilj je torej, da bi tudi naša domovina postala varna država.
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), odgovarja Anton Petrič:
Glavne in temeljne težave gluhih in naglušnih so dostopnost, komunikacijska oviranost in informiranost. Gluhe osebe se brez tolmača ne morejo vključevati v normalno vsakdanje življenje. Prav tako ne morejo ohranjati socialnih stikov ali komunicirati na daljavo brez tehničnih pripomočkov, ki omogočajo kakovostno videokomunikacijo. Tudi naglušne osebe brez ustrezno individualno nastavljenega slušnega aparata in dodatnih tehničnih pripomočkov ne morejo normalno premagovati komunikacijskih ovir. Problemi, ki še vedno ostajajo, so najpogosteje v nedostopnosti objektov, javnih in zasebnih storitev ter podajanja informacij po medijih.Kljub zakonu o uporabi SZJ javne službe še zmeraj zavračajo tolmača pri postopkih tako v zdravstvu kot na upravnih enotah pa tudi drugih organih. Prav tako ni sistemsko urejeno področje zagotavljanja tolmačev v sistemu izobraževanja. Za gluhe in naglušne je še vedno nedostopna udeležba na kulturnih, izobraževalnih ali drugih množičnih prireditvah (kino, gledališče, koncerti, predavanja ...), saj ni zagotovljen tolmač znakovnega jezika za gluhe ali tehnična podpora s podnapisi in slušno induktivno zanko za naglušne.
Zveza paraplegikov Slovenije, odgovarja Špela Šušteršič:
Temeljna težava pri izvajanju posebnih socialnih programov bi bil finančni zlom Loterije in posledična ukinitev fundacije FIHO, ki je naš stalen letni sofinancer posebnih socialnih programov. Če bi ukinili financiranje, bi bila vključenost uporabnikov v aktivno življenje za nekatere naše uporabnike zelo majhna, kar bi lahko pomenilo, da bi morali zapustiti svoj dom in se nastaniti v različnih oblikah institucionalnega varstva. Vsekakor bi se življenje paraplegikov in tetraplegikov v slovenskem prostoru izredno poslabšalo. Strokovna služba Zveze prepoznava na terenu naslednje težave naših uporabnikov: nedostopnost stranišč, objektov v javni rabi, javnega grajenega okolja; težja zaposljivost; zapleteno urejanje statusa – odločbe o invalidnosti; zdravstvene težave zaradi invalidnosti; negativno mnenje širše javnosti in nepoznavanje delovanja invalidskih organizacij; stigmatizacije zaradi invalidnosti. Naši glavni cilji so: nadaljnje izvajanje posebnih socialnih programov in s tem zagotavljanje razvojnih možnosti programov in vključenosti članov Zveze v družbo; zagotavljanje možnosti neodvisnega življenja težje gibalno oviranim članom in nečlanom z izvajanjem osebne asistence; zagotavljanje strokovne pomoči članicam in članom pri odpravljanju grajenih ovir ter svetovanje o grajenem okolju z vidika vseh funkcionalno oviranih ljudi; informiranje in ozaveščanje javnosti ter spodbujanje sprememb v korist invalidom z organiziranjem različnih posvetov in izobraževanj, obveščanjem medijev ter objavljanjem na spletu in v reviji Paraplegik; zagotavljanje obnovitvene in socialne rehabilitacije v kapacitetah Zveze paraplegikov Slovenije in s tem preprečevanje zdravstvenih težav zaradi posledic invalidnosti.
Društvo distrofikov Slovenije, odgovarja predsednik Boris Šuštaršič:
Med temeljnimi težavami, s katerimi se spoprijemajo invalidi, je žal treba posebej omeniti revščino. Gre za kompleksen problem, ki ga povzroča tudi višja stopnja nezaposlenosti od povprečja in višji stroški zaradi specifičnih potreb invalidov in ki je delno povezan tudi s povprečno nižjo izobrazbeno stopnjo. Vendar ostaja dejstvo, da celo javni sektor raje plačuje penale, kot da bi v skladu s kvotami zaposloval invalide. Ta problem poskušamo reševati tudi z invalidskimi podjetji, ki so se pokazala za zelo dobro rešitev. V tem pogledu je osrednji cilj naše invalidske organizacije artikuliranje interesov oseb z živčno-mišičnimi obolenji in zavzemanje za njihovo enakopravnost in polno vključenost.
Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, odgovarja predsednica dr. Katja Vadnal:
Težave in s tem povezani naši cilji delovanja se pojavljajo predvsem na področju izobraževanja, uresničevanja Akcijskega programa za invalide 2014–2021, pravni opolnomočenosti ljudi z motnjami v duševnem razvoju in zadovoljevanju sporazumevalnih potreb ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Na področju izobraževanja je dejstvo, da sistem večdisciplinarne in trajne zgodnje obravnave otrok z motnjami v duševnem razvoju še vedno ni v celoti zaživel. Če pa že, poteka predvsem v obliki zdravstvene obravnave, socialni vidiki pa so bolj ali manj zapostavljeni. Problematična je tudi dostopnost razvojnih vrtcev oziroma razvojnih oddelkov v vrtcih. Vse to povzroča težave pri usmerjanju otrok v izobraževalne programe. S tem, da otroke usmerjajo v zanje primerne in prilagojene vzgojno-izobraževalne programe, se povečuje delež (iz)ločenih – segregiranih – otrok z motnjami v duševnem razvoju, saj se programi z nižjimi standardi izvajajo večinoma v ločenih, segregiranih oblikah vzgoje in izobraževanja. Zato si bomo prizadevali za to, da bosta otrokom z zmernimi, težjimi, težkimi in kombiniranimi motnjami v duševnem razvoju vzgoja in izobraževanje dostopna v skupnosti, v kateri živijo. Ljudje z motnjami v duševnem razvoju so diskriminirani tudi pri kontinuiteti učenja v vseh življenjskih obdobjih. Zato bomo spodbujali strokovno vsebinsko razpravo o primernih oblikah in metodah vseživljenjskega učenja odraslih ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Obenem bomo zahtevali, da se to področje ustrezno sistemsko umesti v vzgojno-izobraževalno politiko ter enakovredno in enakopravno sistemsko uredi. Pri spremljanju uresničevanja Akcijskega programa za invalide v obdobju 2014–2021 se bomo osredotočili na tista področja, pri katerih potrebe in interesi ljudi z motnjami v duševnem razvoju doslej niso bili ustrezno upoštevani ali pa so bili sploh prezrti. To so : sistematičnost pri oblikovanju ukrepov za odstranjevanje ovir za polnopravno udeležbo (enakost možnosti) ljudi z motnjami v duševnem razvoju na ravni lokalne skupnosti in družbe; preventiva in ukrepi proti diskriminaciji ljudi z motnjami v duševnem razvoju, ki zagotavljajo dostop do temeljnih pravic, kot so npr. ohranjanje plodnosti, sklepanje zakonske zveze, ustvarjanje družine; zagotavljanje partnerstva z ljudmi z motnjami v duševnem razvoju in njihovimi družinami pri načrtovanju, izbiri, izvajanju, nadziranju in ovrednotenju projektov, ki se bodo financirali iz strukturnih skladov Evropske unije; skrb za potrebe družinskih pomočnikov pa tudi neplačanih oskrbovalcev invalidov. Posebno pozornost bomo namenili strokovnim in izvedbenim rešitvam pri usposabljanju ljudi z zmernimi motnjami v duševnem razvoju za vstop na trg dela oziroma zagotavljanju njihove konkurenčnosti na njem. Področje pravne opolnomočenosti ljudi z motnjami v duševnem razvoju obravnavajo določila 12. člena Konvencije o pravicah invalidov, z naslovom Enakost pred zakonom. Glede na ta določila mora država invalidom, torej tudi ljudem z motnjami v duševnem razvoju, zagotoviti pravico biti pravna osebnost in jim enako kot drugim priznati pravno sposobnost na vseh področjih. Država je dolžna sprejeti tudi ukrepe, ki invalidom omogočajo dostop do pomoči, ki jo potrebujejo pri uveljavljanju pravne sposobnosti. Nihče ne pričakuje, da bodo ljudje z zmernimi, težjimi, težkimi in kombiniranimi motnjami samostojno in neodvisno uveljavljali pravno sposobnost. Za to potrebujejo pomoč, in sicer v obliki podpore pri odločanju. Pomembno področje našega delovanja pa je tudi zagotavljanje sporazumevalnih potreb ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Nacionalni program za jezikovno politiko 2014–2018 med svoje cilje postavlja tudi to, da je treba govorcem s posebnimi potrebami omogočiti, da polno razvijejo svojo sporazumevalno zmožnost. Pri govorcih z motnjami v duševnem razvoju je to sporazumevanje v lahko berljivi in razumljivi obliki. Zavzemali se bomo za to, da bo imelo lahko berljivo in razumljivo sporazumevanje enakovreden položaj z drugimi, že bolj uveljavljenimi alternativnimi oblikami, kot sta brajica in slovenski znakovni jezik.
Društvo gluhoslepih DLAN, odgovarja Simona Gerenčer Pegan:
Osebe z gluhoslepoto se vsak dan srečujejo s številnimi težavami. Deležni so nerazumevanja, ignoriranja, ponižujočega odnosa, številnihdiskriminacij, njihovi svojci pa so po navadipreutrujeni, izčrpani. Zato so naši cilji na tem področju jasni, zapisani pa so tudi v sklepih prve konference gluhoslepih v Sloveniji, ki je potekala konec oktobra. Glavni cilj je seveda urediti področje gluhoslepote v Sloveniji; gluhoslepoto je treba prepoznati in priznati kot edinstveno okvaro ter jo tako tudi obravnavati. Omogočiti je treba, da imajo gluhoslepi neodvisno organizacijo, ki je tudi zadostno finančno podprta in se razvija. Zagotoviti je treba specifične storitve in programe, prilagojene gluhoslepim (torej ne gluhim ali slepim), na primer osebno asistenco, kjer za gluhoslepe NE bo vstopni pogoj starostna omejitev oziroma število ur tedenske pomoči. Začeti je treba proces identifikacije gluhoslepih. Gluhoslepota se ne sme in ne more obravnavati skozi medicinski model, temveč je treba upoštevati uporabniški vidik. Glede na ta vidikje treba urediti pravni status gluhoslepih, da bodo dobili svoje pravice, tudi pravice do svojega jezika. Zagotoviti je treba enakopravnost gluhoslepih, da bodo lahko odločali o svojem življenju in da zaradi nerazumevanja okolja ne bodo nameščeni v ustanove oziroma zavode in da bodo enako obravnavani v vseh postopkih, na vseh področjih. Treba je zagotoviti zgodnjo obravnavo otrok z gluhoslepoto, da bodo dobili ustrezno pomoč že v času, ko jo najbolj potrebujejo. Ob tem je treba okrepiti tudi svojce. Okrepiti je treba gluhoslepe, da lahko spregovorijo o nasilju, ki so ga doživljali in ga doživljajo vsak dan, ter jim zagotoviti ustrezno pomoč pri premagovanju številnih stisk. Predvsem pa je potrebno sodelovanje med invalidskimi organizacijami in se za dobro ljudi z gluhoslepoto odpovedati konkurenčnosti sorodnih invalidskih organizacij. x
Veronika Rot
