Organ zagovornika načela enakosti je bil ustanovljen 25. oktobra 2016, ko je DZ za petletni mandat prvič imenoval Lobnika. Lobnik, ki ga je predsednik republike Borut Pahor predlagal DZ v imenovanje na ta položaj tudi v novem petletnem mandatu, želi v prihodnje nadaljevati vključujoč dialog. Meni tudi, da morajo državljanke in državljani dobiti kakovostne storitve, do katerih so upravičeni.
"Med temeljnimi načeli za delovanje zagovornika bi tudi v novem mandatu poudaril vključujoče sodelovanje z ranljivimi ljudmi, z mediji in vsemi deležniki," je na javni predstavitvi pri predsedniku republike konec junija dejal Lobnik.
Za Dostopno smo z Lobnikom govorili o uspešnosti prvega mandata in načrtih za drugi petletni mandat, predvsem na področju pravic oseb z invalidnostjo.
Kako ocenjujete uspešnost 1. mandata?
Moja naloga je bila, da v prvem mandatu vzpostavim novo institucijo tako, da bo Slovenija v primerjavi z drugimi članicami EU imela primerljivo sistemsko zaščito pred diskriminacijo. V tem smislu lahko rečem, da smo s sodelavkami in sodelavci to nalogo v celoti opravili.
To se je potrdilo tudi pred dnevi, na 5. regionalni konferenci zagovornikov načela enakosti iz jugovzhodne Evrope, ki smo jo med 20. in 22. oktobrom gostili v Ljubljani. Predsedujoča izvršnemu odboru Evropske mreže organov za enakost – Equinet Tena Šimonović Einwalter je na sprejemu pri predsedniku republike Borutu Pahorju izpostavila, da izvajamo vse naloge kot drugi starejši evropski organi za varstvo pred diskriminacijo in da smo aktivni in dobri sodelavci tudi na evropski ravni. Na že omenjenem sprejemu je tudi predsednik Pahor pohvalil delo Zagovornika načela enakosti.
A najpomembnejše je, da smo kot organ dovolj dostopni tudi za prebivalce. Kot se je izkazalo v vseh teh letih in še posebej v času epidemije, ljudje v primeru diskriminacije pričakujejo pomoč države oziroma njenih institucij, kot je Zagovornik. Naša naloga je, da poskušamo vsem prebivalcem zagotoviti tisto, kar jim pripada že po ustavi – da so ne glede na svoje osebne okoliščine spola, barve kože, narodnosti, jezika, vere, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, premoženjskega in zdravstvenega stanja, starševstva, nosečnosti in podobno, obravnavani enako in imajo enake možnosti.
Če je nekdo deležen diskriminacije samo zaradi svojih osebnih okoliščin – recimo, če ženska za isto opravljeno delo prejema nižje plačilo kot moški; če nekdo ne more najeti stanovanja zaradi svoje barve kože ali etničnega porekla; če komu zaradi njegovih osebnih okoliščin preprečujejo dostop do dobrin in storitev in podobno –, takrat lahko podporo poišče pri Zagovorniku. Številnim smo do enake obravnave že pomagali tako s svetovanjem kot s postopki ugotavljanja diskriminacije in ocenami diskriminatornosti predpisov. Včasih pa za rešitev zapleta zadostuje že naš dopis domnevnemu kršitelju, saj se jih veliko šele tedaj zave, da so nehote diskriminirali.
V preteklih dveh letih je svet zaznamovala epidemija koronavirusa. Kako je ta vplivala na vaše delo? Obenem pa razširiva vprašanja na vseh 5 let: katere odločbe ali ocene, ki ste jih naredili v tem času, štejete med odmevnejše in pomembnejše?
Zadnje leto in pol je tudi delo Zagovornika zaznamovala epidemija. V tem času smo vladi ob sprejemanju protikoronskih ukrepov priporočali, kako bi lahko še bolje poskrbela za ranljive skupine in kako oblikovati ukrepe, da posamezne skupine ljudi ne bi bile diskriminirane. Vlada je precej naših priporočil v celoti upoštevala. Tako je npr. razširila krog upravičencev do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka tudi samozaposlenim staršem, ki delajo za polovični delovni čas zaradi starševstva, odpravila je razlikovanje pri pogoju plačanih zapadlih obveznosti za dostop do državnih podpor med podjetji in posamezniki, upoštevala je priporočilo, da se omogoči vstop v trgovine upokojencem in osebam z invalidnostmi tudi izven za njih določenega časa ter da se lahko o odlogu plačila kredita v bankah dogovarjajo tudi tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Delno je upoštevala Zagovornikova priporočila v zvezi z dodatno finančno pomočjo enostarševskim družinam in družinam otrok s posebnimi potrebami, pomočjo najemnikom stanovanj in prejemnikom stanovanjskih posojil, dodatno pomočjo brezposelnim in brezdomnim osebam ter dijakom in študentom ter pri zagotavljanju informacijske povezave učencem iz ranljivih skupin. Delno je upoštevala tudi priporočila za dodatno pomoč staršem oz. skrbnikom otrok in odraslih s posebnimi potrebami.
Tudi v zvezi z izpolnjevanjem pogoja PCT je vlada na našo pobudo dopolnila odlok tako, da so med izjemami tudi prevzemni centri humanitarnih organizacij. Spremembo odloka smo priporočili, ker bi sicer socialno ogroženi, ki niso preboleli covida-19 ali pa proti tej bolezni niso cepljeni, ostali brez možnosti dostopa do osnovnih življenjskih izdelkov in potrebščin, saj si stroška testiranja, da bi izpolnili vsaj pogoj T, ne morejo privoščiti.
Potrditev našega dela je tudi sodba Upravnega sodišča, ki je v celoti potrdilo argumente iz odločbe Zagovornika v primeru božičnice. Odločba namreč govori o tem, da odsotnost z dela zaradi bolezni, nosečnosti, starševstva in invalidnosti ne sme biti kriterij za nižanje božičnic. Zaradi tega primera se ljudje iz številnih delovnih organizacij obračajo na nas in prijavljajo domnevno diskriminacijo. V postopkih smo ugotovili, da imajo podjetja zelo različne načine določanja meril za izplačilo te nagrade, večina pa jih je izrecno prepovedanih po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo in po Zakonu o delovnih razmerjih. Poznamo pa tudi dobre prakse večjih podjetij, ki so se odločila, da bodo zaposlene z božičnico nagradila na nediskriminatoren način.
Sicer pa vse naše odločbe in ocene, tako tiste, v katerih diskriminacijo potrdimo, kot one, v katerih je ne, pomagajo pri širjenju znanja in osveščenosti o diskriminaciji. Pomembno spoznanje iz našega dela je, da se diskriminacija zgodi tudi nenamerno, kar je še vedno prepovedano, a v takih primerih diskriminacijo zelo hitro odpravijo. Primer dobre zgodbe je spremenjeni Zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. S sprejeto spremembo zakona so do dodatka upravičeni tudi športniki invalidi z medaljo na svetovnih prvenstvih v paraolimpijskih športnih disciplinah oziroma panogah. Poslanci so zakon spremenili po tem, ko je Zagovornik ocenil, da je različna obravnava vrhunskih športnikov invalidov, ki so prav tako kot drugi športniki prejemniki medalj na svetovnih prvenstvenih, diskriminatorno.
Katere projekte ste začeli v 1. mandatu in bi jih želeli dokončati v drugem, predvsem na področju oseb z invalidnostjo?
Invalidnost je med osebnimi okoliščinami, ki so pogosto temelj za diskriminatorno obravnavo. Pri zaključenih primerih ugotavljanja diskriminacije in svetovanj v letu 2020 je bila prav invalidnost največkrat zatrjevana osebna okoliščina, na podlagi katere so bili posamezniki domnevno diskriminirani. Tako smo denimo pomagali paraplegiku, ki mu je zavarovalnica zaradi njegove invalidnosti zavrnila sklenitev življenjskega zavarovanja. Po proučitvi primera smo zavarovalnico pozvali, da bi gospodu vseeno omogočila sklenitev zavarovanja, kar je nato tudi storila.
Poleg obravnave posameznih primerov pa smo ocenili Zakon o osebni asistenci in ugotovili, da je diskriminatoren, saj različno ureja pravice oseb z invalidnostmi samo glede na to, koliko so stari. Osebe, ki želijo uveljaviti pravico do osebne asistence, morajo biti ob zaprosilu za to storitev stare med 18 in 65 let. Ocenili smo, da postavitev starostne meje za pridobitev pravice do osebne asistence ne bi pomenila diskriminacije, če bi v državi obstajal sistem, po katerem bi imeli upravičenci, ki to starostno mejo presegajo, dostop do drugih primerljivih socialnih storitev.
Opozorili smo na pravno praznino na področju usklajevanja vrednosti invalidnin za telesne okvare z rastjo cen življenjskih potrebščin. Ko je bila leta 2012 sprejeta sprememba Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, bi morali urediti tudi način usklajevanja pokojnin. A teh predpisov še vedno ni, kar povzroča diskriminatorno obravnavo oseb, ki imajo na podlagi svoje telesne okvare pravico do invalidnine.
Zagovornik je s posebnim poročilom opozoril tudi na težave gluhih in naglušnih pri uresničevanju njihove ustavne pravice do izobraževanja. V njem smo med drugim poudarili potrebo po več tolmačih, saj je to edini način, da gluhim in naglušnim otrokom in mladostnikom zagotovimo vsaj približno enake možnosti za doseganje višje stopnje izobrazbe. Podatki kažejo, da je imel leta 2011 le en odstotek gluhih visokošolsko izobrazbo, med vsemi prebivalci Slovenije pa je bilo visokošolsko izobraženih 17 odstotkov prebivalcev. Kako pereč problem je pomanjkanje tolmačev, se je pokazalo prav pred kratkim, ko so brez tolmača ostali ljubljanski gluhi dijaki. Pa čeprav imamo zdaj tudi v ustavi zapisano pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika.
Kaj pa novi projekti v 2. mandatu?
V pripravi imamo novo posebno poročilo o tem, kako je za dostopnost – v smislu odpravljanja arhitektonskih ovir – poskrbljeno v slovenskih srednjih šolah. Vladi smo priporočili tudi aktivnejšo vlogo pri zagotavljanju dostopnosti medijev osebam z invalidnostmi, saj bi moral biti pravilnik z minimalnimi zahtevami na tem področju sprejet že konec leta 2011. Za izboljšanje dostopa do informacij za vse ljudi moramo narediti še več.
Sami se bomo zato v kratkem lotili prenove naše spletne strani www.zagovornik.si tako, da bo omogočila večjo dostopnost tudi osebam z invalidnostmi. Po tem bomo k temu pozvali tudi druge ponudnike informacij na spletnih straneh.
Ali je stanje na področju diskriminacije oseb z invalidnostjo danes drugačno, kot je bilo tedaj, ko ste nastopili funkcijo Zagovornika? Se stanje izboljšuje ali so družbene razmere ta razvoj upočasnile ali obrnile v drugo smer?
Zaradi delovanja Zagovornika imajo ljudje z invalidnostmi zagotovljeno varstvo pred diskriminacijo. Zgoraj sem že omenil obravnave tako posameznih primerov kot ocene zakonodaje. Kljub temu pa je invalidnost med osebnimi okoliščinami, ki jo prijavitelji diskriminacije še vedno pogosto navedejo kot tisti razlog, zaradi katerega so bili deležni slabše obravnave v primerjavi z drugimi.
Zagovornik ljudem pomagamo v okviru naših pristojnosti, hkrati pa si prizadevamo tudi za izboljšanje položaja invalidov nasploh. Tako smo denimo podali tudi več predlogov za dopolnitev Akcijskega programa za invalide 2022–2026. Pri tem smo med drugim izpostavili potrebo po zagotavljanju razumnih prilagoditev osebam z invalidnostmi, kot je to predvideno po mednarodni konvenciji o pravicah invalidov.
Pri Zagovorniku smo v periodični raziskavi o diskriminaciji v Sloveniji tudi ugotovili, da približno petina prebivalcev meni, da je že bila žrtev diskriminacije. Samo nekaj odstotkov vseh prebivalcev pa je navedlo, da so zaradi diskriminacije tudi ukrepali. Prav primer nagrajevanja vrhunskih športnikov invalidov pa kaže, da je spremembe na bolje možno doseči tudi v tako negotovih časih, kot je čas epidemije. Zato bomo ljudi še naprej osveščali, naj domnevno diskriminacijo prijavijo, saj le skupaj lahko diskriminacijo odpravljamo in tako izboljšujemo družbo.
