Claudia Durastanti je bila rojena leta leta 1984. Je pisateljica in prevajalka iz angleščine. Velja za eno najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric. Že za svoj prvenec Nekega dne bom metala kamne v okno (2010) je prejela nagrado Mondello Giovani. S Tujko (2019) se je prebila v finale za najprestižnejšo italijansko literarno nagrado strega. Roman bo kmalu preveden v 15 jezikov. V okviru festivala Fabula je bil pri založbi Beletrina preveden tudi v slovenski jezik.
Pripoved Tujke se začne z gluhimi starši, ki so bistveno zaznamovali njeno dojemanje sveta, in se nato preko migracij, teh emancipacijskih poti, razvija v poetično izpisano literarno delo, ki presega žanr romana. V pogovoru s Claudio Durastanti smo se dotaknili njenega odnosa do gluhote, odnosa matere do lastne oviranosti in načina, s katerim je poskušala ubesediti drugačnost jezika, s katerim je bila soočena v mladosti.
Tujka se zdi kot literarno delo, za katerega bi lahko rekli, da se je pripravljalo dolgo časa, da je tlelo v globinah zavesti že dolgo, preden je bilo zapisano: katere so bile tiste stvari, ki so sprožile njegov nastanek?
Če sem čisto iskrena, sem zavračala pisanje te knjige dlje, kot se sploh lahko spomnim. V sebi nosim zelo poseben spomin iz otroštva: stara sem bila približno 6 let in sem stala pred vrsto daljnih sorodnikov ali tujcev, ki so me spraševali o mojih starših, Ameriki, njihovih nenavadnostih in tako dalje. Govorila sem o svoji mami in očetu in naenkrat se je zgodila sprememba: moji starši so jih bolj očarali, zanimali in prevzeli kot jaz. Tedaj sem spoznala, da so moji starši drugim ljudem mnogo bolj zanimivi kot jaz. In nekako se mi je zazdel ta trik, kako pritegniti občinstvo s pomočjo travme, gluhote, stalnih selitev in revščine, preveč preprost. To ni tisto, kar razumem kot literarno fikcijo. Fikcija je nekaj, s čimer pobegneš. In sem pobegnila.
Tujko sem se odločila napisati šele tedaj, ko mi je oče povedal alternativno verzijo zgodbe, kako je srečal mojo mamo. To se mi je zdelo kot blagoslov: iz tega bi lahko nekaj ustvarila, vzela bi dogodke iz resničnega življenja in se igrala z njihovimi nenavadnostmi, nedoslednostmi, obenem pa bi lahko preučevala svoje starše kot protagoniste knjige in izpolnila njihovo želja, da bi postali del romana. Zato ostajam pri definiciji romana, ki gre nekako takole: velika večina protagonistov te knjige je želela iz sebe narediti roman, prav tako kot je Lou Reed zapisal, da je bilo pisanje Huberta Selbya mlajšega podobno ustom, ki iščejo krik. Tudi moji starši so poskušali najti svoj krik, zato sem se vanj spremenila sama.
Tujka je, kot pravite v enem od intervjujev, "avtobiografija poslušanja", avtofikcijski pogled otroka gluhih staršev na možnost razumevanja lastnih staršev, njihovega sveta in dejanj, ki so našim življenjem nedostopna. Kako je protagonistka romana v mladosti razumela svoje starše in kaj je pomenilo pisanje te knjige za avtorico? Je bilo v tem kaj terapevtskega?
Stvar, ki me je po izidu knjige zares navdušila, je bila količina vprašanj, ki si jih ne bi mogla nikdar zamisliti, čeprav je bilo prav to življenje tisto, ki sem ga živela. Neka deklica me je denimo vprašala, kako sem ugotovila, da so moji starši gluhi. In ji nisem znala odgovoriti: odšla sem po poteh spominov, v otroško sobo, kjer sem bivala z njimi v mladosti, in poskušala razumeti stvari, dokler nisem nenadoma spoznala, da sta njuna gluhost in oviranost pravzaprav zgodba, ki mi jo je povedal nekdo drug. Verjetno je bil to sorodnik, ki mi je "razložil’ moje starše: in to se mi zdi fascinantno, torej samo dejstvo, da besede in oznake ustvarijo močan vtis in zgradijo zid med ljudmi, četudi so ti odnosi intimni, četudi so ti ljudje tvoji starši. Jezik je bil tisto, kar nas je ločevalo, in želela sem uporabiti jezik kot orodje, da popravim to zgodnjo ločitev in združim različne usode. Zato se mi zdi metafora prevajanja v mojem primeru tako uporabna, pa tudi sama delam kot prevajalka: želela sem "prevesti" svojo mamo v razumljiv jezik, razumeti, kaj naju je ločilo in pokazati osebni pogled na to, kar svet označuje s kratico CODA. Vsaka definicija identitete je deskriptivna in nezadostna, zagotavlja le omejeno orientacijo v kaosu sebstva.
Pomemben del knjige je tudi poslušanje: knjiga je bogata z zvoki, v njej se navezujete na Pauline Oliveros in Johna Cagea, vse te omembe pa delujejo kot nekakšen kontrapunkt svetu gluhote, v katerem živijo vaši starši. Ta paradoks me spominja na Cageovo delo 4′33″, kjer glasbenik, katerega osnovno delo je ustvarjati zvok, ne počne čisto nič. Pa vendar ga še vedno vidimo kot glasbeno delo: bi lahko razumeli to kot opolnomočenje krhkosti, oviranosti?
Skorajda že ironično se mi zdi, kako je eksperimentalna umetnost ali tista umetnost, ki sega do robov lastnih zmožnosti, mnogokrat označena kot nerazumljiva ali elitna oblika glasbenega izraza. Če sem povsem iskrena, verjamem, da obskurnost ali nejasnost nakazuje na neskončnost vključujočih pomenov, pri čemer se lahko v njih vsakdo izgubi in najde. To je razlog, zakaj v knjigi omenjam Cagea ali Luciera: da pokažem, kako nekaj, kar na začetku nima smisla in zanemarja melodijo in razumljiv glasbeni jezik, vase vključuje vedno več občutja, vedno več konflikta … Občutek čudenja na koncu potovanja skozi eksperimentalno umetnost je nekaj, kar si zares želim izraziti pri svojem pisanju. Mogoče tudi zato, ker moja mama kot slikarka sovraži tako figurativno umetnost kot tudi leposlovje: vsakič ko išče besedo za nekaj lepega, uporabi besedo "abstraktno’. Je zelo prvinska in instinktivna v svojem pristopu do glasbe, umetnosti in filma: želela sem najti to energijo, to svobodo pri zabrisovanju meja in možnost, da se bralec najde v svetu nejasnosti, ki ga je zanj ustvaril nekdo drug.
Kot avtorica tkete vzporednice med svojimi občutki tujosti v ZDA in Italiji z gluhoto vaših staršev. Je domačnost v družinah z gluhimi starši drugačna, saj otroci že pri mladih letih postanejo prevajalci in zaradi tega tudi hitro odrastejo?
Mislim, da je prišlo do pomanjkanja domačnosti tako zaradi gluhote – vedno znova smo prestopali meje, meje zasebnega leksikona doma in sveta slišečih ljudi v naši okolici – in posebnega položaja gluhote pri selitvah: na koncu svojega knjižnega podviga, te meditacije o življenju svoje mame, sem ugotovila, da se je z menoj in bratom po ločitvi preselila nazaj v Italijo popolnoma brez denarja. Šlo je za nepremišljeno selitev iz Brooklyna v Basilicato, da bi pobegnila pred določenimi stvarmi, predvsem pa da bi se vrnila k svojemu maternemu jeziku: želela se je zopet zliti z italijanskim jezikom, edinim jezikom, ki ga je razumela kot domačega. Zelo me je ganila ta potreba in način izražanja sebe, ki je vodil do tako dramatične in radikalne spremembe v življenju. Torej kje je domačnost in tujost? V jeziku lahko obstaja hkrati. In to ne velja le za pisatelje ali ljudi z gluhoto.
Če primerjamo Tujko s knjigo Oceana Vuonga Na Zemlji smo na kratko krasni (decembra izide pri Mladinski knjigi, op. a.), napisano v obliki ljubezenskega pisma piščevi mami, ki ne razume jezika, v katerem ta pisec piše, bi lahko bila verjetno Tujka tudi ljubezensko pismo mami; z vsemi prehodi med jeziki ali jezikovnimi oblikami in selitvami po zemljini obli?
Zdi se mi, da bi lahko knjigo razumeli tudi tako. Razlika bi bila le v tem, da sem si jaz želela, da bi me moja mama razumela in sem se odločila za igro jasnosti in izmuzljivosti, dočim je Vuongova knjiga v celoti posvečena goreči iskrenosti in liricizmu z vedenjem, da mama pisma ne bo mogla prebrati. Kako sta torej ti dve materi vplivali na pisanje? Človek vedno napiše najboljša pisma sebi, denimo v dnevniku. Kot pisec vedno preizkušaš svoj glas, tudi tedaj ko poskušaš prenesti najgloblje ljubezensko sporočilo, ko želiš prepričati nekoga, da se vda. Vendar ob tem še vedno razmišljaš o svojem glasu in prav zato so romani v pismih tako kodificiran in močan žanr, ki temelji na pozabljivosti bralca in prefinjenem uglaševanju laži in želja. Mislim, da je to še močnejše, a bolj prikrito v pisemskih knjigah, učinek pa je še močnejši.
Bralec bi lahko bral roman kot prevod konceptualnega sveta vaše mame v standardni jezik. Na nekem mestu lahko beremo o razlikah v razumevanju metafore in figurativnega jezika, tudi ironije. Fikcijska avtorica knjige Tujka piše, da njena mama ni uporabljala znakovnega jezika, standardnega jezika skupnosti gluhih: kako je potekala komunikacija v vašem otroštvu?
Kaotično. Geste brez natančnega pomena, veliko kričanja in nato odpoved svojemu glasu, saj dolgo časa v javnosti nisem govorila s svojim glasom. Poskušala sem krmariti med italijanskim in angleškim jezikom ter narečjem v velikem ameriškem gospodinjstvu: pa tudi italijanščina moje mame je bila precej prostaška: osorna, polna kletvic, "slabega" jezika. Moje usvajanje jezika je bilo zapleteno zaradi njene zavrnitve, da bi izbrala najlažjo pot, in njenih raznolikih načinov, ki so me poniževali in osramotili. Na koncu pa moram priznati, da je njena polomljena skladnja pustila trajen pečat na načinu, kako oblikujem svoje misli. In četudi so najini glasovi in besede tako zelo različni, obstaja določena čudnost v oblikovanju misli in stavkov, ki sem jih prostodušno prevzela in se borim, da jih ohranjam pri sebi še nadalje.
Znakovni jezik postaja vse bolj pripoznan: kako gledate na to kot hčerka gluhih staršev, ki ne razume standardnega znakovnega jezika?
Kot pohabljenje. Kot obliko tujosti. Sramežljivost, sram ob občutku, da ne pripadam znakovnemu jeziku, za kar se je namesto mene odločila njegova nosilka, moja mama, in tega ne morem več spremeniti. Mislim, da je to zelo nenavadna situacija, povezana z našo zgodovino in vlogami. Nekega dne se bo to morebiti spremenilo, pa vendar se bojim, da bi z izbiro tistega, kar bi morala biti njena izbrana oblika govora in komunikacije s svetom, izgubila svojo mamo. Gre za enega od najbolj zasebnih in intimnih vprašanj in še vedno ne vem, kako naj se spopadem z njim.
Kako pomemben je bil koncept jezika – njegove tujosti – za vaše pisanje? Jezik kot tehnologija, ki ne deluje vedno: za razliko od vedno bolj napredne tehnologije, ki prav osebam z gluhoto omogoča komunikacijo z zunanjim svetom.
To je zelo, zelo zanimivo! Če se vrnem za trenutek k zvoku, moram priznati, da sem velika ljubiteljica alternativnih žanrov, kot so noise, lo–fi in punk. Zame zamisel, da nekam ne spadam, ni bila povezana samo z estetsko platjo, temveč tudi z idejo dostopnosti: nekaj lahko ustvariš s pomočjo zares surovih orodij, ki pa niso naivna, s tem da odstraniš zvok z nekaterih elementov in se osredotočiš na dobesednost in neposrednost, brutalnost, ki me je prevzela. Zato sem prezirala klasično glasbo, prav tako kot moja mama sovraži figurativno umetnost. Preganjale so me misli o spretnosti, dostopu, možnosti in prostorih za outsiderje, in šele kasneje sem spoznala, da tudi v teh brutalnih oblikah neobdelanega zvoka obstaja meja in da so bile zvočne kompozicije natančno zasnovane, le da na poseben način.
Moja ideja transparentnosti v povezavi z jezikom in tehnologijo se je spremenila. Večino svojega življenja sem preživela s programerjem in IT inženirjem, pri tem pa me je presenetilo, da sem sama delala s površinsko kodo, on pa se je ubadal z notranjo kodo. Obe obliki sta bistveni za naš odnos do sveta, obe obliki sta prisotni v katerikoli umetniški zvrsti, tudi v najbolj intenzivnem lo–fiju, ki si ga lahko zamislite. Vedno je nekaj, kar moramo razrešiti. In tako sem končno dojela, da ima tudi materina neurejena, preprosta in včasih naivna italijanščina veliko virov in bi jo lahko spremenila v literaturo. V vseh stvareh rada vidim nasprotujoče si pole.
Avtorica knjige se zdi kot precej razpršen lik, kot oddaljen udeleženec nekih dogodkov. V nekaterih elementih spominja tudi na protagonistke knjig Rachel Cusk. Ali s to obliko poskušate prikazati to odmaknjenost ali življenje v različnih oblikah, ne le tisto v podobi vsevednega pripovedovalca? Ima to kaj skupnega s spremembami v 21. stoletju?
Bila sem izčrpana od "jaza", od mojega "jaza" morebiti. Zdelo se mi je nujno, da najdem poseben ton za pripovedovanje o sebi, svojem življenju in življenju ljudi, ki so obkrožali deklico, ki je naposled postala ženska, pri tem pa je zanemarila vsa pričakovanja, kako naj bi bil ranjen glas slišati. Želela sem preoblikovati idejo travme, disfunkcionalnosti, obrobnosti in se odmakniti od kakršnegakoli občega mesta, kaj ti porušeni domovi polomljenih jezikov zares so. Zdi se mi, da je bila to najvišja oblika upora: brez skrivanja in prikrivanja same sebe, temveč z igranjem z idejo, da sem več kot le moja izkušnja, da je prišlo do presežka, ki ga ne bi mogla ubesediti s pomočjo klasičnega "jaza". Potrebovala sem oddaljenost in blagoslov, da sem se lahko spremenila v neznaten in oddaljen predmet v okolju, kjer je vse hlastalo po bližini. To se mi zdi, da je bila zelo uporabna pripovedna strategija.
Mati v vaši knjigi ni le oseba z oviranostjo, z gluhoto, niti ni le mama, temveč postane umetnica, feministka, outsiderka, tujka. Stereotipi iz ljudi z oviranostjo običajno ustvarijo le ljudi z oviranostjo, ne glede na zapletenost in bogatost njihovih življenje. Tudi mnoga literarna dela ponavljajo takšne stereotipe. V Tujki gluhota igra pomembno vloga, vendar je daleč od tega, da bi bila vedno v središču bralčeve pozornosti.
To je ena od stvari pri tej knjigi, ki so mi zelo ljube. Ljudje me le stežka razumejo, ko jim povem, da sva z bratom dostikrat pozabila na to, da je najina mama gluha. Kot da je bila za to kriva nekakšna oblika neumnosti, če ne že zanikanja. Ampak sploh ni šlo za to: kot ljudje preprosto ne trpimo stalnih vlog. Nikoli nismo le ena stvar. In tako je bila tudi moja mama gluha, invalidna, revna, prizadevna umetnica, čudaška feministka, duševno krhka oseba, ločena ženska, sirota, a je obenem več čas menjala te oblike, bila je mutantka: videla sem jo, kako je bila zmožna izbrati in zavreči te oblike v trenutku. Vedno znova me je presenečala z načinom, s katerim se je stopila z enim od likov in se mu nato hitro izmuznila. Pa je bila zaradi tega kaj bolj drugačna kot preostali ljudje? Kot hčerko me je to zagotovo zmedlo, vendar je to v okviru literature, fikcije, znotraj potenciala domišljijskih življenj in sublimne umetnosti laži tudi izredno osvobajajoče. Gluhota je tako samo en del zgodbe. In po mojem tudi ni najbolj pomemben, niti najbolj zanimiv del. A je obenem res, da je moja mama gluha in sem s pomočjo teh izkušenj našla način, da uporabim to pripovedovalsko orodje za raziskovanje zvoka in tišine v zunanjem svetu.
Po drugi strani pa materine replike na zadnjih straneh knjige izkazujejo razumevanje, da bi jo življenje brez gluhote naredilo nezanimivo. A vendarle predstavlja figuro svobodne ženske, ki si sama izbira svoje uspehe in neuspehe: kako gledate na feministično branje romana in njegovo povezavo z gluhoto? Raziskave denimo nakazujejo, da ženske z oviranostmi trpijo za nasiljem mnogo bolj kot ženske brez oviranosti.
Zame je to razodetje zelo posebno. Nisem prepričana, da gre za dokončni razplet zgodbe o moji materi ali za zavedanje, kaj zares je, vendar mi je všeč, kako jo je za delček sekunde obkrožilo nekaj materialnega in ne abstraktnega. Ves čas se je skrivala in zamegljevala dejstva, vendar se je takrat povezala z realno izkušnjo, ki je travmatična, in jo vzela za svojo pod lastnimi pogoji: ne da bi ji svet razkril, da je gluha, temveč da se je kot gluho videla sama in da je iz tega lahko ustvarila pomembno izkušnjo. Takšni trenutki so kot blagoslov. Kljub temu, da so zelo negotovi, so nepozabni: ko smo za kratek čas v celoti del svojega telesa, duše, besed. Ne želim, da bi zvenelo preveč mistično, ampak po življenju nebogljenosti, izkušnjah samote in zavrnitve sveta sem zaslutila, da je mama končno postala tisto, kar si je želela. To ne izbriše nasilja ali travme, ne namiguje na to, da bi svetu oprostila, temveč gre le za občutek samostojne volje, ki je zelo pomemben za ljudi na robu družbe. In ne gre za iluzijo: je potovanje, da bi našli sami sebe.
V romanu mati pravi: "Ljubezen med gluhimi ne obstaja, to je le fantazija. Je seks, intimnost, ni pa želje in potrebe." Kako ste se soočili ali razumeli intimen svet vaših staršev, ki ga je močno oblikovala gluhota?
Moram priznati, da me je dejstvo, da je lahko med moškim in žensko vse tako zelo fizično, prestrašilo! Spomnim se, da me je odbijala telesna intimnost, pri tem pa nisem bila prepričana, če je bilo to zaradi dejstva, da sta bila starša gluha, nora na seks ali le obdarjena z močnim libidom. Obstajajo številne knjige, ki naslavljajo povezave med telesom in gluhoto, seksualnostjo in invalidnostjo. A v Tujki ne pišem kot esejistka, zaradi česar je bila v ospredju želja prikazati neravnovesje moči pri dveh močnih osebah, kot sta moja starša, in kako sta se njuni telesi zlahka spremenili v tiho orožje, ko sta bili bližini ljudi, ki se tega niso zavedali.
Sedaj kljub koronavirusu obiskujete številne festivale; kakšni pa so vaši nadaljnji načrti za pisanje?
V preteklih knjigah sem že raziskala povezave med seboj in ljubeznijo, družino in intimnimi odnosi. Zdi se mi, da je Tujka še najmanj osebna knjiga, saj se ukvarja s svetom. V angleško govorečem svetu pa je pomembna zlasti ideja skupnosti, predvsem tega, kako se "jaz" vključuje v širšo družbo neznancev. To je tisto, česar bi rada lotila v prihodnje.
