Mateja Pintar Pustovrh je študirala prevajalstvo, angleščino in nemščino, širša javnost pa jo pozna predvsem kot nekdanjo profesionalno parašportnico, ki je v paranamiznem tenisu nizala uspehe na največjih tekmovanjih.
Na paralimpijskih igrah leta 2004 v Atenah je med posameznicami osvojila zlato medaljo, leta 2008 v Pekingu še bronasto, tekmovala je tudi v Londonu leta 2012. Že v mladosti si je želela postati športna novinarka in čeprav je zašla na druga pota ter vmes kar nekoliko pozabila na tovrstne ambicije, zdaj povezuje novinarske konference, za Zvezo ŠIS-SPK vodi zelo zanimiva Srečanja s parašportniki, pred kratkim se je vrnila z iger v Tokiu, kjer je komentirala televizijske prenose paranamiznega tenisa. Pravi, da vse te priložnosti z veseljem sprejema, malo za popestritev, malo pa tudi zato, da ostane v stiku s športom, ki ga ima zelo rada, v kakršni koli obliki že.
S športnim komentatorstvom ste se pobliže spoznali na evropskem in svetovnem prvenstvu v paranamiznem tenisu v Laškem in Celju v letih 2017 in 2018, ko ste prvič komentirali nekaj tekem. Zatem vam je Pablo Perez, pri Mednarodni namiznoteniški zvezi (ITTF) zadolžen za paranamizni tenis, povedal, da iščejo potencialne komentatorje, ki bi z uradnim ponudnikom vsebin Olympic Broadcasting Services (OBS) sodelovali v času paralimpijskih iger v Tokiu, in ideja vam je bila všeč. Kako so stekli vaši dogovori in kako ste se nato pripravljali na to delo?
Gospod Perez je takrat posredoval moj kontakt naprej, mislim, da kar vodji komentatorjev pri OBS. Jaz sem jim posredovala svoj življenjepis. Z gospodom Kostasom Kapataisom sem nekajkrat govorila po telefonu, poslala tudi posnetke dotedanjega dela v medijih oziroma z mediji, ki sem jih imela na voljo, in potem so se odločili, da me angažirajo. Vmes je prišla pandemija, ki je vse načrte postavila na glavo, in tudi jaz, iskreno povedano, nisem vedela, ali se bo to zgodilo v načrtovanem časovnem okvirju, leto pozneje, ali ne. Tako da sem zelo vesela, da so kljub drugačnim, oteženim razmeram uspeli speljati igre; vesela za športnike pa tudi zase, da sem jih lahko komentirala. Res pa je, da ravno zaradi tega na žalost nisem imela veliko priložnosti, da bi se konkretno pripravljala na svoje komentatorsko delo, ker v teh dveh letih ni bilo niti enega mednarodnega tekmovanja v paranamiznem tenisu, razen tistega junija letos, ko so bile kvalifikacije za paralimpijske igre. Tako sem se morala med samim delom znajti po najboljših močeh in upam, da sem se zraven tudi čim več naučila.
Pred odhodom na igre v Tokiu ste povedali, da boste v vsakem od tekmovalnih razredov, v katerih se merijo igralci paranamiznega tenisa, preučili favorite in pravila igre, ki so se spremenila, odkar sami ne tekmujete več. Kako so se pravila spremenila in ali se je paranamizni tenis medtem še kako drugače spremenil?
Sama pravila se niso tako zelo spremenila, bolj kot pravila se je spremenil način tekmovanja. Sama ne tekmujem že skoraj desetletje in v tem času je paranamizni tenis zelo napredoval. Od mojih nastopov je parašport na splošno naredil velik preskok naprej, še posebno v smislu medijske pozornosti in vsega, kar pride zraven, seveda pa tudi v sami igri. Tako da mi je bilo super, pogledati te stvari, in upam, da bom tudi po teh igrah dobila kakšno priložnost za spremljanje dogajanja še bolj od blizu. Ne samo za tekmovalce, tudi zame velja: če želiš ostati v stiku s konkurenco, je zelo pomembno, da se tekmovanja dogajajo.
Kako je potekalo komentiranje v Tokiu? Ali je bil delovni ritem naporen?
Ja, zelo naporen, včasih sem v šali rekla, da je bilo dosti laže takrat, ko sem bila tekmovalka, ker se takrat pač osredotočiš na tistih svojih nekaj tekem, ki jih na paralimpijskih igrah niti ni nujno zelo veliko. Medtem ko komentatorstvo pomeni, da cel dan komentiraš, in to tekmovalce iz različnih razredov, različnih kategorij, različnih spolov, stoječe, na vozičkih, in vsem podrobnostim je treba dobro slediti. V dvorani si ves dan, eno tekmo za drugo. Že samo govorjenje je naporno, kaj šele osredotočenost na igro. S tega vidika je bilo zelo naporno, obenem pa je bila tudi kar precejšnja sprememba zame, ker sem se teh stvari, po pravici povedano, že kar malo odvadila. Tekmovalci so morali večino dela opraviti pred igrami, jaz pa sem ga imela precej več tam.
Slovenijo je v Tokiu v paranamiznem tenisu zastopal mladi Luka Trtnik, ste tudi njega spremljali kot komentatorka?
Ne, na žalost nisem imela te priložnosti, ker je bilo v dvorani osem tekmovalnih miz, s televizijo pa smo prenašali samo dve, jaz seveda samo eno naenkrat. Luka na žalost ni igral za mizo, ki sem jo takrat komentirala. Medtem ko je on nastopal, sem delala, tako da si niti neuradno nisem mogla ogledati, kako je nastopal. Sem pa potem videla par posnetkov oziroma odzive trenerjev in njegove ekipe, ki so bili vsi kar precej zadovoljni, sploh z njegovo prvo tekmo, glede na to, da je šel predvsem po neko izkušnjo, zagon, motivacijo oziroma usmeritev za naprej. Mislim, da bo lahko veliko odnesel od svojih nastopov.
Kako je opazovati ljudi, ki jih dobro poznate, s komentatorskega položaja? Med udeleženci iger je bila na primer tudi reprezentanca Velike Britanije, vodi jo trener Gorazd Vecko, ki je bil nekoč vaš trener, njegovi varovanci so se na igre pripravljali tudi v Sloveniji. Kako drugače je torej spremljati tekmovanje z nekega drugega zornega kota?
Pri komentiranju gre za pogled s ptičje perspektive, predvsem pa se razlikuje od tistega, ko sediš za mizo. Jaz sem z velikim veseljem in zanimanjem spremljala še posebej tiste igralce, ki jih tudi osebno poznam še od takrat, ko sem sama igrala; ne samo Britancev, ampak tudi nekatere druge. Definitivno je to drugačen pogled: pogled od zunaj. Po drugi strani pa si znam kar dobro predstavljati, kaj se v športnikih dogaja, kako oni doživljajo tiste trenutke za mizo: občutki med igro so super, prisotnega pa je tudi veliko stresa. Predvsem pa sem bila zelo vesela, da sem imela kljub vsemu priložnost prisostvovati tekmovanju v živo, z nekaterimi tudi spregovoriti kakšno besedo po telefonu, saj se v živo nismo srečali. Je zanimiv pogled, moram pa reči, da s tem zdaj nimam več težav in da sem vesela, da sem lahko tam, pa tudi če malo bolj od daleč.
Na paralimpijskih igrah v Atenah leta 2004 ste v finalu posameznic osvojili zlato medaljo, štiri leta pozneje v Pekingu bronasto medaljo, tekmovali ste tudi v Londonu leta 2012. V Tokiu ste igre in podeljevanje odličij spremljali kot komentatorka. Ali so vas ob tem obhajali spomini na obdobje, ko ste jih prejemali sami?
Rekla bi, da so moji spomini kar precej zamegljeni. Ena od stvari, ki spomine prikličejo, so tudi ponovne paralimpijske igre. Če ne zaradi drugega, že zato, ker me drugi novinarji ali udeleženci večkrat povprašajo po tem, pa moram malo pobrskati po spominu, kaj vse se je dogajalo. Predvsem mislim, da znam zdaj svoje dosežke veliko bolj ceniti, kot sem jih cenila takrat. Takrat se s svojimi mislimi toliko posvetiš tekmi, da potrebuješ nekaj časa, da se lahko ozreš nazaj. Ko od tekmovanj mine že toliko časa in vidiš, kako se drugi trudijo doseči medalje, se šele zaveš, koliko so vredne te medalje. Kar se spominov tiče, pa moram res priznati, da bi bila včasih vesela, če bi se kakšne stvari lahko malo bolje spomnila, ker takrat te prevzamejo čisto posebni občutki, ki jih konec koncev tudi ne moreš pripeljati nazaj. Ampak jaz sem hvaležna za vse te izkušnje, predvsem znam svoje dosežke bolj ceniti kot takrat.
Želite s komentiranjem tekem nadaljevati?
Predvsem si želim, da bi bilo tovrstnega prenašanja parašporta, v mojem primeru paranamiznega tenisa, čim več. Tudi drugih tekem, ne le paralimpijskih iger. Če se bo podobna priložnost pojavila, jo bom z veseljem zagrabila, najbrž pa ne morem računati, da bi bila to moja redna služba, ker parašporta na televiziji še vedno ni toliko, že v angleščini ne, v Sloveniji pa še manj.
V najinem pogovoru ste že omenili, da je pogled na parašport zdaj bolj odprt, da parašport v javnosti veliko bolj odmeva. Kako pa zdaj, ko ste jih znova doživeli od blizu, komentirate organiziranost paralimpijskih iger in razvoj tega področja? Se to sploh da komentirati, ne da bi ob tem izvzeli čas pandemije, zaradi katerega so bile letošnje igre nekaj posebnega?
Iz organizacije je zelo težko izvzeti dejstvo, da je bila pandemija, ker je bil to največji logistični zalogaj, tako za organizatorje kot za nas, ki smo tam delali, in športnike. Kolikor sem videla, so bile igre zelo dobro organizirane. Tudi zelo dobro medijsko pokrite, kar pa je mogoče celo prednost te pandemije. Ker gledalcev, obiskovalcev v živo ni bilo, je bila medijska pokritost toliko bolj pomembna in tega sem izredno vesela, napredek je predvsem na tem področju zagotovo zelo viden. Sicer pa je primerjati organizacijo zelo težko, ker je pandemija prvič pustila tako velik pečat, ne samo na tem, kar se je dogajalo, ampak tudi na vseh tistih stvareh, ki jih je bilo treba zaradi pandemije enostavno odrezati. Poleg tega sem bila prej prisotna kot igralka, zdaj kot sodelavka televizije, tako da bi tudi ta dva vidika težko vrgla v isti koš in rekla, da so bile te ali druge igre boljše, drugače organizirane. Mislim, da z večino ljudi, ki so bili tam, delim mnenje, da ta situacija nikomur ni bila všeč, igre vsi poznamo drugačne, tudi kar se tiče vzdušja, dogajanja, spremljevalnih dogodkov. Ampak športniki in vsi ostali pridejo predvsem na tekmovanje in lahko smo samo veseli, da so se igre zgodile, predvsem pa tega, da so se paralimpijske igre zgodile brez kakšnih večjih incidentov, tudi kar se tiče covida. Da smo sicer imeli omejitve, vendar je, vsaj mislim tako, večina ljudi prišla in odšla zdrava. In da tudi tekmovanja niso bila preveč zaznamovana z odpovedmi.
Kaj danes odlikuje najboljše igralke in igralce paranamiznega tenisa?
To je pa kar zapleteno vprašanje. V razne tehnike, taktike se ne bi spuščala, ker je to stvar vsakega posameznika: kar ustreza enemu vrhunskemu športniku, ne ustreza nujno tudi nekomu drugemu. Mislim, da je v parašportu pomembno predvsem to, da najdeš tisto stvar, ki ustreza tebi, in iz tega narediš največ. Kot v vsakem športu, kot v vsaki stvari v življenju, v kateri bi človek želel uspeti, pa je treba dati vse od sebe. V zadnjih letih se je parašport predvsem razvil do zelo profesionalne ravni. Vidimo vse manj uspešnih profesionalnih športnikov, ki bi zraven še študirali ali hodili v službo, ker profesionalni šport, kar parašport je, in izjemni uspehi zahtevajo ves čas in vso energijo, seveda pa, na žalost, tudi kar nekaj denarja.
Prejle ste omenili, da imate zelo radi šport, na kakršen koli način že. S katerimi športi se ukvarjate rekreativno?
Najraje se odpravim v fitnes ali na ročno kolo. Nič takšnega, kar bi me pretirano obremenjevalo, a mi vseeno zagotavlja, da skrbim za kondicijo, za svoje telo. Ali pa, da si lahko zraven, po domače povedano, tudi malo izpraznim glavo.
Hvala za pogovor.
