31. avgusta bo v Rio de Janeiro odpotovalo osem vrhunskih slovenskih športnikov, ki bodo nastopili na letošnjih poletnih paraolimpijskih igrah. Z njimi bo potovala maloštevilna ekipa spremljevalcev, ki jim bo poskušala zagotoviti čim boljše razmere za bivanje in za športne nastope. Pred odhodom smo se pogovarjali s predsednikom Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite Damijanom Lazarjem in vodjo odprave v Rio Brankom Mihorkom.
Naše športnike bo v Rio spremljal tudi predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja Damijan Lazar, vodja odprave pa bo Branko Mihorko. Pred odhodom na ta veliki in pomembni športni dogodek, ki je tudi velik organizacijski projekt, smo jima postavili nekaj vprašanj.
Pogovor z Damijanom Lazarjem, predsednikom ZZŠIS – POK
POI so velik in pomemben projekt. Kako velik in pomemben?
Paraolimpijske igre imajo danes že več kot 4000 udeležencev in so ene izmed največjih športnih dogodkov na svetu z najhitreje rastočo udeležbo.
Se tega v Sloveniji dovolj zavedamo?
Žal še ne, se pa stvari premikajo na bolje. Dejstvo pa je, da šport pomaga otrokom z invalidnostjo, da se naučijo uporabljati svoje telo v skladu s svojimi zmožnostmi, in pogosto je videti, da so zmožnosti mnogo večje od pričakovanj njihovih staršev. Poleg psihološke in fizične koristi šport pomaga tudi pri razvoju samozavesti, ki se kaže skozi družbeno vlogo invalidov. Naj navedem primer. Na območjih, ki so jih prizadele vojne, so izvedli raziskave, s katerimi so dokazali, da ljudje z invalidnostjo, ki se aktivno ukvarjajo s športom, v 70 % lažje najdejo zaposlitev in v več kot 60 % lažje pridobijo življenjskega partnerja v primerjavi s tistimi, ki se s športom ne ukvarjajo.
Kakšen je položaj paraolimpijskih športnikov pri nas? Kako se razvija šport invalidov?
Razvoj športa invalidov je trdno povezan z razvojem države. V razvitih državah se paraolimpizem dojema kot vrhunski šport, kar dokazuje tudi prisotnost v medijih. Primeri dobre prakse so v Veliki Britaniji, Nemčiji in v ZDA, kjer paraolimpijske zvezde nastopajo v oglaševalskih akcijah vodilnih podjetij. Drugi pomemben kazalnik je športna kritika. Na primer: če tuji paraolimpijski športnik na mednarodnem tekmovanju ne izpolni pričakovanj, športni mediji poročajo o tem. Pri nas pa ne moreš nikjer prebrati, da je imel paraolimpijski športnik slab dan in zato ni izpolnil pričakovanj. To je lepo, a obenem ponižujoče, ker se na športnika invalida gleda izključno skozi prizmo invalidnosti in ne kot vrhunskega športnika, ki na koncu dneva odgovarja s športnimi rezultati. In naši športniki so veliki športniki, zato je treba tako tudi pristopiti.
Če stanje primerjate s tujino – kje smo?
V Sloveniji si še vedno prizadevamo, da bi naše športnike doživljali kot vrhunske športnike in da se jih preneha gledati skozi objektiv invalidnosti. Javnost se morda ne zaveda, da naši športniki vlagajo v trenažni proces enako število ur treninga kot športniki neinvalidi, vadbene metode so prav tako napredne in včasih tudi tehnično zahtevnejše, tehnologijo pa v nekaterih disciplinah lahko primerjamo s formulo 1. Toda pred nami je še dolga pot in v Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite moramo biti vrhunski, če želimo, da bodo naši športniki tekmovali na svetovni ravni.
Kako je urejen status športnikov invalidov?
Trenutno se premikamo z ničelne točke s statusnimi pravicami za športnike invalide, ki so bistveno bolje opredeljene v predlogu novega Zakona o športu, ki pa je trenutno še v fazi sprejema. Še vedno imamo v Sloveniji trenutno zaposlenega samo enega športnika invalida v državni upravi. Na drugi strani pa je med neinvalidi zaposlenih 115 športnikov in trenerjev.
Kako dolgo in kako ste se na Zvezi pripravljali na Riu? Kaj pričakujete od paraolimpijskih iger?
Vedno se ponavlja štiriletni cikel, ki zajema prenos dobrih praks v naslednje obdobje priprav na nove POI in opozarja na pomanjkljivosti, ki smo jih bili deležni na trenutnih POI. Tudi tokrat smo že v tem letu izvedli nekaj aktivnosti, ki so povezane s prihajajočimi POI Tokio 2020. Naša želja je, da se javnost seznani s paraolimpijski športi in doume, da invalidnost ni ovira za šport. Tako se je porodila ideja oglaševanja pod geslom »Telo ne pozna meja, prepreke so v glavi«. Zasnovan je tako kot sporočilo za starše otrok z invalidnostjo kot tudi za širšo javnost. Vstopili smo v obdobje sprejemanja različnosti, slavljenja poguma ter predanosti paraolimpijskih športnikov ter prestopili v čas, ko je poudarek na možnostih in ne nezmožnostih. Želeli pa bi si še večjega posluha pri medijih. Upam, da bomo na prihodnjih paraolimpijskih igrah, ki bodo leta 2020 v Tokiu, izbojevali prostor za neposredni prenos slavnostnega odprtja in tudi zaključka te velike športne prireditve. Kajti kot sem že rekel, razvoj športa invalidov je trdno povezan z razvojem družbe, v kateri invalidi živijo, in pri tem imajo veliko vlogo in odgovornost tudi mediji.
Pogovor z vodjo odprave v Rio, Brankom Mohorkom
Kakšen so naloge vodje odprave slovenske paraolimpijske ekipe na POI v RIU?
Vloga vodje odprave na paraolimpijske igre je enaka kot vodje odprave na olimpijske igre. Glavna moja naloga in naloga moje pomočnice je, da poskrbiva, da imajo športniki čim manj opravkov z namestitvijo, prevozi, prehrano. Edina zadolžitev športnikov in njihovih trenerjev je, da se kar najbolje pripravijo in izpeljejo svoj nastop.
Koliko članov šteje spremljevalna ekipa?
Naša ekipa je majhna in v vodenju ekipe sva samo dva – vodja in pomočnica; tudi v zdravstveni službi sta dva – zdravnica in fizioterapevt. V strelstvu nas predstavljajo štirje športniki, ki jih spremljata trener in njen pomočnik. Po enega predstavnika tekmovalca imamo še v kategorijah kajak, plavanje in kolesarstvo. Vsakega spremlja njegov trener. V atletiki v kategoriji slepih na maratonu nastopa en tekmovalec, ki za tekmovanje potrebuje dva sotekača, spremlja pa ga tudi trener. Torej je spremljevalna ekipa enako številna kot tekmovalna, vseh skupaj pa nas je šestnajst.
Kakšen organizacijski zalogaj je potovanje v Rio?
Za izkušeno ekipo, kot je naša, pot v Rio ni poseben logističen zalogaj. Vsi skupaj imamo veliko prtljage, naši športniki pa so navajeni potovati. Da so se uvrstili in izpolnili stroge kvalifikacijske norme, so v zadnjih letih potovali in tekmovali po vsem svetu.
Kako boste potovali, kakšne so posebne zahteve, potrebe potnikov?
Naši športniki nimajo posebnih zahtev. Glede na zahteve letalske družbe morajo imeti enega od neinvalidov zapisanega kot spremljevalca. Drugače pa veljajo za invalide na vozičku posebni režimi za vstop in izstop iz letala, kar mora zagotoviti služba na letališču. Te stvari so avtomatske in vpeljane.
Kje boste v Riu nastanjeni?
V Riu bomo nastanjeni v paraolimpijski vasi, ki je ista kot za olimpijske igre, le ime je spremenjeno – ni več olimpijska, temveč paraolimpijska vas.
Kakšne so razmere za športnike invalide v Riu – nastanitve enote, prevozi do prizorišč in drugo?
Velja osnovno pravilo: športnik invalid mora imeti zagotovljene osnovne pogoje, da lahko povsod dostopa brez pomoči – tako v paraolimpijski vasi kot na prevozih na tekmovališče in na tekmovališču. Torej morajo biti za invalide na vozičku prilagojeni vsi dostopi, WC-ji, avtobusi in drugo.
Na kakšne težave ste naleteli pri organizaciji? Ali vse poteka gladko?
Organizacija ne poteka čisto gladko, ker v Braziliji primanjkuje sredstev za izvedbo. Sami športniki tega ne bodo čutili, saj so organizatorji v teh dneh še enkrat obljubili, da bo izvedba tekmovanj brezhibna. Bolj to čutimo mi, ki moramo zagotoviti normalne razmere za bivanje in logistiko, ker so se zaradi varčevanja odločili zmanjšati število prostovoljcev in ukinili nekatere prevozne storitve. Večino stvari smo že rešili, za preostalo pa še kar ne vemo, bo pa stvar improvizacije in verjamem oziroma zagotavljam, da bo vse v redu in da na športnike kakršne koli težave ne bodo vplivale.
Kakšna so vaša pričakovanja od POI v Riu?
Ne morem napovedovati, raje pa rečem posredno: po vsaki medalji imamo v navadi, da priredimo manjše slavje ali, bolje rečeno, srečanje z navijači, svojci, domačini, mediji ... Moje delo je organizacija dogodka in nočem napovedovati, ali bodo kolajne, prepričan pa sem, da tak dogodek oziroma dogodki bodo. x
Veronika Rot
