Urša Urbančič je plesalka, ki je v Slovenijo pripeljala plesno metodo Dance Ability in delavnice po tej metodi več let izvajala pod okriljem zavoda za uprizoritvene umetnosti brez izključevanj Brezmejno gibanje, ki ga je ustanovila pred sedmimi leti in pol. Od konca leta 2018 pa vodi slovenski del mednarodnega projekta Dance Out Of Line (DOOL), poimenovan tudi Jump over the Moon, po slovensko: Skok čez Luno (SČL). V projekt je vključenih pet držav. Končal se bo ob koncu letošnjega leta, namen projekta pa je prek sodobnega plesa šolajočim se otrokom in mladostnikom približati koncept inkluzije ter s tem postaviti temelj za nov model poučevanja, ki bi ga umetniki in pedagogi v vseh evropskih državah v prihodnje lahko vnesli med učne vsebine osnovnih in srednjih šol.
Pri Alitu Alessiju, utemeljitelju metode Dance Ability, ste se izobraževali in pridobili certifikat za učenje po tej metodi, pridobljeno znanje pa vnesli v svoje delavnice. Med govorom na dogodku TEDxUOregon leta 2014, dopolnil ga je s plesnim nastopom, je Alessi pokazal fotografijo, na kateri približno 50 udeležencev njegove delavnice sedi na tleh dvorane v velikem sklenjenem krogu, nato pa povedal, da tako začenja vsako učno uro, kajti morda je med udeleženci kdo, ki ne sliši, morda kdo, ki ne more govoriti, začetek v tišini pa pomeni enako izhodišče za vse, pomeni sprejemanje vseh ljudi takšnih, kot so. Kakšen je vaš spomin na učenje metode Dance Ability? In če na kratko povzamete, kaj sestavlja to metodo?
Osebno imam zelo lepe spomine na njegovo poučevanje, na to izobraževanje. Res se ura pri njem vedno začne in tudi konča s sklenjenim krogom. Osnova metode je improvizacija, posebno pozornost pa namenja občutkom, odnosu, času in obliki v prostoru. Na osnovi tega so bile sestavljene vaje, ki smo jih delali. Manjši sklop je bil na primer ustvarjen tudi za otroke in kako pristopiti k njim. Poudarek je bil tudi na slepih in slabovidnih, gibalno oviranih, vse te raznolikosti so bile tema delavnic. Kako se poslušati, kako ne siliti v drugega, kako vsakemu udeležencu pustiti čas, da pristopi, ko si sam zaželi, in tudi ostane toliko časa, kot si želi. Tako nastane prostor, v katerem se ljudje počutijo varne, da se potem lahko odprejo in sodelujejo. Sicer pa že plesna improvizacija temelji na tem, da nikogar ne izključuje in da vzpostavlja dialog med posamezniki. Alessijev pogled je bil vedno usmerjen v to, da lahko iz vsake raznolikosti pride nekaj lepega, unikatnega. Le od nas je odvisno, kako na to gledamo. Plesalci imajo lahko že izdelane predstave o tem, kaj je popolno telo, kaj je estetsko in kaj ni, kaj je ples in kaj ni. Alessi pa te predstave podre in ples prikaže v vsej lepoti.
Kako dolgo ste izvajali delavnice po tej metodi?
Leta 2012 sem prišla z Dunaja in takrat izvedla prvo delavnico, ker pa sem bila takrat že v pozni nosečnosti, sem z njimi za nekaj časa prenehala. Leta 2014, ko sem ustanovila svoj zavod Brezmejno gibanje, pa sem v sklopu dejavnosti zavoda začela voditi te delavnice. Redno so potekale dve leti, šlo je za manjšo mešano skupino. Vmes sem izvedla delavnico v centru CIRIUS Kamnik. Kontaktirali so me tudi iz Zavoda za slepe in slabovidne, da sem naredila delavnice tudi zanje. Eno leto je trajalo uvajanje, dve leti pa je delo potekalo bolj intenzivno, tja do leta 2017 oziroma skoraj do začetka projekta DOOL, ki se je začel novembra 2018.
Alessi je v že omenjenem govoru poudaril, da je človeku treba dopustiti, da se razvija s svojo hitrostjo. Je bilo poleg sprejetja drugačnih zmožnosti to dopuščanje za vas, ki plešete od otroštva in imate od prej drugačen spomin na gib, velik izziv?
Zanimivo je to, da smo si plesalci že prej, še preden sem doživela nesrečo, vedno radi postavljali določene omejitve. Znotraj neke omejitve si lahko šel v globino, se v raziskovanje poglobil. Če si imel na razpolago vse in si lahko počel vse hkrati, si se sicer lahko dotaknil vsega, a ostal bolj na površju. S tega stališča se zame ni nič spremenilo. Se je pa čisto na fizični ravni, v tem smislu, da moje telo ni več sledilo želenim gibom. Ko sem šla prej v svoj občutek in se začela gibati, mi je telo sledilo, medtem ko mi zdaj polovica telesa praktično ne dela. Mogoče je bil ta preskok tisti, ki me je znal zmotiti, me vreči ven iz občutka, ker me je zaviral, me ustavil. Ampak Alito mi je dal dober nasvet, ko je rekel: »Začni se igrati s tem, kar te je ustavilo. Ta prehod ni le fizičen, da na primer premakneš nogo, da nadaljuješ z gibanjem – raziskuj, kar te je ustavilo, igraj se s tem in se poglobi v to in tako bo nekaj novega nastalo in se hkrati nadaljevalo.«
Zdaj vodite izobraževalno-umetniški projekt Dance Out Of Line, v slovenščini ste ga poimenovali Skok čez Luno, večletni program delavnic za mlade, ki ste ga izvajali na osnovnih šolah, in sicer tako, da sodelujoči umetniki z mladimi na njihovi šoli preživite cel dan, pri tem pa s pomočjo sodobnega plesa in improvizacije skušate med njimi vzbuditi oziroma okrepiti izkušnjo drugačnosti, enakovrednosti, sodelovanja. V sklopu projekta ste izvedli 26 delavnic na slovenskih šolah. Kakšni so bili odzivi mladih?
Na osnovnih šolah po Sloveniji smo izvedli 26 delavnic, od tega jih je bilo 25 za šolarje, eno delavnico pa smo imeli za učitelje. Sodelovalo je 16 slovenskih šol, ker smo na posameznih šolah izvedli več delavnic. Zelo pozitivni so bili odzivi učiteljev, ki so bili zelo presenečeni nad našim delom, delavnice so zelo pohvalili, in mislim, da so se tudi v njih zgodili določeni premiki, da so mogoče dobili idejo, kako dopolniti svoje poučevanje, morda s kakšnimi gibalnimi vajami, igrami itn., zlasti v nižjih razredih. Pa tudi otroci so v tem uživali. Spoznali so na primer, da za nekoga, ki je na vozičku, to ne pomeni konca sveta, da lahko zelo dobro živi in počne cel kup stvari, za katere si niso predstavljali, da jih lahko počne.
Ali se je na teh delavnicah zgodilo kaj takšnega, kar vas je presenetilo?
Pri otrocih me je presenetilo, kako hitro »ne vidijo« več vozička oziroma koliko hitreje so ga sprejeli, pa mogoče to, da že v samem začetku ni bilo prisotnih mnenj, v smislu, da bi bilo to nekaj slabega, groznega, mogoče prej nekaj novega, nekaj, česar še ne poznajo, o čemer še nimajo oblikovanega mnenja, kot ga imajo odrasli ljudje. Je pa to spet odvisno od starosti otrok, velika razlika je med šestletniki in štirinajstletniki. Mislim, da na splošno nimajo nekih vnaprejšnjih predstav, zadržkov do drugačnih, če pa že, se preko gibalnega dialoga zelo hitro razpustijo. Ponekod v višjih razredih so učenci, ki so bili s strani učiteljev označeni kot najbolj »problematični«, odlično sodelovali, mogoče me je to malo presenetilo.
Kako pa je običajno potekala delavnica v sklopu projekta Skok čez Luno?
Obisk na šoli, ki ga izvedemo z ekipo Skok čez Luno – sestavljamo jo en umetnik plesalec brez omejitev, drugi z omejitvami in sodelujoča podporna oseba, ki podpira delavnico in je koordinator med šolami – se začne s t. i. informansom. Informans je plesna predstavitev para, ki deluje kot uvod v komunikacijo. Nato se delavnica nadaljuje s sklopom različnih vaj in iger, ki temeljijo na omejitvah – gibalnih, senzoričnih. Tako preko vaj odpiramo določene teme, kot so: raznolikost, normalnost, vključevanje, vrednost, oviranost, premagovanje oviranosti in soočanje z njo, sodelovanje, izpostavljanje enakovrednega odnosa med vsemi nami. Ampak vedno je najprej živa izkušnja, nekaj konkretnega, kar naredimo, šele potem sledi pogovor. Vmes imamo tudi skupno kosilo, med kosilom ne sedimo ločeno, kot je sicer v navadi, da učitelji sedijo drugje kot učenci. Delavnico končamo s koreografijo, torej z delom, ki ga učenci sami naredijo in drug drugemu tudi pokažejo. V tem delu delujeva bolj kot mentorja, če potrebujejo usmeritev ali podporo pri tem, kar gradijo. Po delavnici sledi še povratek na šolo teden dni zatem, ki je namenjen nam, ekipi Skok čez Luno, da dobimo povratne informacije, če se je zanje v tem času kaj spremenilo. Gre torej za doživeto, ki v njih ostane, in mislim, da je prisotno vsakič, ko se s tem v življenju zopet srečajo, saj izkušnja ostane za vedno. Izvemo tudi, kaj se jim je zdelo zanimivo, kaj se jim je vtisnilo v spomin, kaj bi spremenili, hkrati pa s tem odpremo prostor za pogovor o teh temah, lahko tudi skozi zgodbe, ki si jih izmenjamo med sabo. Menim, da jih ta pogovor tudi spodbudi k razmišljanju, pogledu na različne oviranosti, navzven opazne in neopazne, ki ga pri tej starosti še nimajo v celoti izdelanega in je odprt, ker šele nastaja.
Kako bi razložili, zakaj komunikacija prek gibanja, telesnega stika hitro postane konkretna življenjska izkušnja, lahko tudi spoznanje, medtem ko predavanja o drugačnosti ne dosežejo nujno pravega učinka, če ostane le pri teoriji?
To je vprašanje, na katerega je res težko odgovoriti. Saj ljudje smo si načeloma različni in na različne načine srkamo vsebine, eni na primer bolj vizualno. Ampak če gremo na začetek: pri otroku je že ob rojstvu fizični stik, dotik tisto, kar oblikuje živo izkušnjo, to se zgodi prej kot govor. Se mi zdi, da to izhaja iz tega, čisto primarnega doživetja; da je zato toliko močnejše. Vemo, da je kakršna koli izkušnja v življenju v nas veliko bolj utrjena in jo nosimo s sabo na čisto drugačen način kot nekaj, kar kot teorija, govor, razmišljanje obstaja zgolj na mentalni ravni.
Dance Out Of Line je mednarodni projekt, katerega nosilec je Avstrija, poleg Slovenije pri njem sodelujejo še Finska, Italija in Madžarska. Kako so naloge v projektu razdeljene med posamezne države in katere naloge opravlja Slovenija?
Prva faza je bila namenjena vzpostavitvi in razvoju mešanih ekip po državah in razvoju kreativne, didaktične vsebine, ki jo ekipe izvajajo na šolah v posamezni državi. Druga faza je bila namenjena izmenjavi znanj med partnerji in izvedbi vsebin, torej delavnic, na lokalni ravni v sodelovanju z 20 šolami v obdobju dveh let. V tretji fazi projekta bodo razviti intelektualni rezultati: vsebina, ki bo na voljo drugim zainteresiranim pedagogom, umetnikom, kulturnikom po Evropi.
Cilj projekta je torej zgraditi učni model, ki bi ga kot del izobraževanja lahko uporabljali pedagogi in umetniki iz vse Evrope. Na kateri točki projekta se nahajate zdaj in kakšne so po vašem mnenju možnosti za njegov nadaljnji razvoj?
Mislim, da smo še precej na začetku. Da gradimo temelje. Če govorimo o vključevanju vsebine v šolski sistem, to pomeni zelo dolgo pot. Mogoče je naš prvi cilj ta, da se projekt razširi in ponudi čim več šolam po vsej Sloveniji, brezplačno, za vse enako. Naša ideja je, da bi bil tekom svojega izobraževanja vsak učenec deležen vsaj tedna dni delavnic Skok čez Luno, to je naš prvi cilj. Da pa bi se to razvilo v tolikšni meri, da bi postalo del šolskega sistema, pa mislim, da je lahko naš dolgoročni cilj. Sistem je pri nas še vedno tog in se zelo počasi spreminja.
Lansko jesen ste se udeležili pogovora za podkast Darovi materinstva in v epizodi, v kateri ste gostovali, med drugim povedali, da morebitne zidove, ki obstajajo v t. i. psihološkem prostoru med ljudmi, otroci hitreje preplezajo kot odrasli. Bi k temu dodali še kakšno novo spoznanje o učenju, ki je morda izšlo prav iz projekta?
Pri otrocih gre vse zelo hitro. Niso zares obremenjeni oziroma še nimajo izdelanih predstav, kako bi kaj moralo biti. Starejši smo bolj nagnjeni k etiketiranju. Nepoznavanje, neizkušenost, odsotnost živih izkušenj z ljudmi z določenimi omejitvami pomeni večji odmik od njih in strah, kako pristopiti, kaj bi bilo prav narediti, kako se obnašati, da osebe ne boš užalil, s takimi stvarmi so starejši bolj obremenjeni. Saj obstajajo zelo različni značaji, eni so radovedni in takoj priletijo zraven, nekateri so malo bolj zadržani in si te ogledujejo od strani. A takoj ko začneš z delom, ko se začneš pogovarjati z njimi, ko vzpostaviš stik, jih gib odpelje in to sploh ni več pomembno, izgine, ne obstaja. Prav zato je poudarek na tem, da bi začeli pri mladih. Če si kot mlad človek deležen te izkušnje, se pozneje mogoče ne soočaš s takšnimi dvomi kot ostali.
V istem podkastu ste opisali stisko vašega sina, ko je še hodil v vrtec in na nekem skupinskem srečanju vrtčevskih otrok in staršev ugotovil, da pri eni od iger po navodilih učiteljice ne morete tekmovati, kar ga je zelo užalostilo, kakor je tudi vas. Nato ste povedali, da boste s projektom DOOL kmalu obiskali sinov razred, zdaj obiskuje osnovno šolo, in da vas zanima, kako bi se njegovo dojemanje vaše situacije utegnilo spremeniti v skupinski dinamiki znotraj razreda, ko boste vi v vlogi učiteljice. Bi radi kaj več povedali o tem?
Ja, tisto je bila neprijetna situacija za naju oba. Takrat se je soočil s tem, da nisem kot vsi ostali, da ne morem tekmovati v igrah, ki so bile zasnovane na samoumevnosti »able-bodied« posameznika, torej posameznika z zmožnim telesom, ki se lahko normalno giblje – pri tisti nalogi naj bi si zavezala nogi skupaj in nato skakala. Izključitev ga je frustrirala, užalostila, ker se je tudi on počutil dobesedno izključenega in tudi bil izključen. Zato pa mi je veliko pomenila poznejša izkušnja, ko je začel obiskovati šolo in se je projekt DOOL začel. Takrat smo obiskali njegov razred in izvedli delavnico in videla sem, koliko mu je to pomenilo, kako ponosen je bil name, ker sem prišla tja v vlogi učiteljice. In so se tiste stvari od prej kar razblinile. Bila je lepa izkušnja.
V čem sicer vidite največji potencial otrok in najstnikov, ki odraščajo danes?
Digitalizacija in z njo povezane stvari, individualizacija, tekmovalnost nas medsebojno oddaljujejo. Hkrati pa se mi zdi, da živimo v zelo intenzivnem, zelo odprtem obdobju, ko pa se stvari po drugi strani tudi povezujejo. Z našimi delavnicami se širi empatija, ki se mi zdi zelo pomembna, saj se z njo približujemo temu drugemu polu, kjer ni najpomembneje to, da si na cilju prvi, ampak je pomembna pot, pa to, da si prisluhnemo, pomagamo, se podpiramo, sodelujemo, da si med sabo delimo. Mislim, da je moč prav v tem, da si človek pusti biti ranljiv. Zdi se mi pomembno, da bi se v prihodnje nagibali bolj v to smer.
Ali je projekt Skok čez Luno na kakršen koli način spremenil tudi vaše razmišljanje o gibu, o plesu – kot o nečem, kar nas v življenju tudi povezuje?
S plesnega vidika je to dodana vrednost, ker je delo z otroki drugačno kot z odraslimi, njihova energija, igrivost, preprostost, to je bilo zelo dobrodošlo. Hkrati ta naš projekt razumem kot nekaj, kar lahko daš, dodaš, s čimer lahko doprineseš k družbi.
Kaj morate še postoriti do konca projekta in s katero mislijo bi sklenili najin pogovor o njem?
Čaka nas še zadnje mednarodno srečanje v sklopu projekta, vse države udeleženke se dobimo v Pacugu. Počasi končujemo naš »zemljevid poti« – to bo prikaz celotnega projekta, ki bo na voljo na spletni strani. Kurikulum je tudi že zaključen in nam bo tokrat malo bolj obširno predstavljen s strani sodelujoče države, ki je skrbela za ta del projekta. V tej zadnji fazi bomo pozornost namenili še nastajanju beležke z vsebino, ki bo dobrodošla za vse, ki bi želeli začeti tak projekt tudi sami razvijati. Pri nas, v Sloveniji, pa si samo želim, da bi lahko s projektom nadaljevali, ker v njem vidimo velik potencial. Skok čez Luno je poseben, drugačen in družbeno inovativen, ker pokriva dve področji, umetnost in spodbujanje vključevanja raznolikosti v družbo, torej približuje umetnost in vključuje vse v družbo.
Hvala za pogovor.