Marija Vodovnik. Foto: osebni arhiv
Marija Vodovnik. Foto: osebni arhiv

Marija Vodovnik

»Ko sem bila stara tri leta, smo se s Teharij preselili v Gotovlje. Nesreča se je zgodila pozneje, junija 1945, ko sem imela sedem let in pol. Nekega dne sem šla po cesti mimo hiše, pred katero se je 13 let star poba igral z odvrženim materialom. Ustrelil me je s puško. Tako sem bila ob eno roko. Saj verjetno sploh ni mislil, da se bo zares zgodilo, ker se je igral. Moj oče je bil na tega fanta strašno jezen, fantova družina pa se je kmalu preselila, nismo izvedeli, kam. Premoženja niso imeli, da bi mi ponudili kak denar za odškodnino. Mi pa smo imeli doma malo kmetijo, oče ni bil zaposlen in smo kar težko shajali.«

»Sploh se ne spomnim, kako sem šla nazaj v šolo.«

»Bila sem desničarka in sem morala potem pisati z levo. Se sploh ne spomnim, kako sem šla nazaj v šolo. Vem pa, da so me imeli za sebi enako, če sem kaj rabila, so mi pomagali. Ne spomnim se vsega, a imam same lepe spomine na šolske dni. Končala sem le osnovno šolo, nižjo gimnazijo. Žal mi je, da se nisem posvetila študiju, ampak doma ni bilo denarja. Zaposlila se nisem, potem sem pa spoznala enega fanta in ko sem bila stara 18 let, sva se poročila. Ostala sem doma kot gospodinja. Mož je bil z mano zelo dober, niti omenil ni, da sem jaz invalid. Čez nekaj let sem rodila sina. Mož me je imel rad, uživala sem v materinstvu. Sin je zdaj že dolgo poročen, imam enega vnuka, tudi njegova žena me spoštuje. Glede tega sem srečna.«

»Srečen si, če dobiš pravega partnerja, ki te razume.«

»Sicer pa je bilo hudo. Nisem se mogla obleči, kot sem se želela. Saj veste. Nas, ženske, skrbi, kakšne smo videti, sploh pa, ko šele odraščamo. Ko sem imela kakšnih 15 let, me je to najbolj motilo, včasih sem v obupu rekla: 'Zakaj me ni kar do konca ustrelil?' Sčasoma sem spoznala, da moram tako živeti, da ne gre drugače. Navadila sem se delati čisto vse z levo roko, me pa potem malo muči srce, ker gre za levo roko. Najbolj hudo mi je bilo, da nisem mogla voziti avtomobila, sploh po tistem, ko sva s sinom ostala sama; veste, zdaj sem že 35 let vdova. To je bilo zelo težko obdobje, k sreči je bil sin takrat že prvo leto v službi. Pa sem se znova postavila na noge. Danes pravim: srečen si, če dobiš pravega partnerja, ki te razume in ti je v oporo. To je največ.«

»Zveza in posamezna društva nam, članom, pomagajo.«

»Imam pa srečo, da je bilo že leta 1972 ustanovljeno naše Društvo civilnih invalidov vojn Celje, takoj sem se včlanila vanj. Zveza in posamezna društva nam, članom, pomagajo. Vsako leto nam je na voljo razgibavanje, fizioterapija, lahko gremo na primer v Strunjan. Prek društva sem se ukvarjala z atletiko, plavanjem, kadarkoli je bila priložnost, sem bila zraven, tudi kot delegatka v odboru in tako naprej. Zdaj imamo res v redu predsednika društva, mlajšega, ki si prizadeva za nas. Včlanjena pa sem tudi v društvo upokojencev, kjer imamo dvakrat na teden kegljanje na vrvici in pikado. Tudi sprehajam se rada. Ko nisem s sinom in njegovo družino, imam vedno družbo, polno prijateljic, da nisem osamljena. Srečna sem, ker zaradi invalidnosti nisem na stranskem tiru. Pa že več kot 15 let pišem dnevnik, čisto vsak dan. To je dobro tudi za urjenje spomina. Včasih se česa ne spomnim, a tako dolgo razmišljam, dokler mi ne uspe. Sicer pa ljudem svetujem, naj bodo previdni, orožje naj pustijo tistim, ki so za to pristojni, da se takšne nesreče ne bi ponavljale. Želim si, da ne bi bilo več vojn.«

Anton Zvone Pirc. Foto: osebni arhiv
Anton Zvone Pirc. Foto: osebni arhiv

Anton Zvone Pirc, podpredsednik Društva civilnih invalidov vojn Gorenjske

»Bilo je leta 1956 v Leskovcu pri Krškem. Pasli smo krave in v grmovju sem našel železno čelado in ročno bombo. Štirje otroci smo bili v bližini, trije fantje in ena punca, ki bombe nismo niti poznali. En otrok je imel štiri, drugi pet ali šest let, jaz sem bil star deset, sestrična pa enajst ali dvanajst let. Bombo sem jaz držal v roki. In ker nisem vedel, kaj je, sem jo razdiral. Čelado sem uporabil za podstavek. Dobro se spomnim, da sem potegnil dva plehnata jezička, s čimer je bila bomba aktivirana. In verjetno je po treh minutah počila. Čelado je razneslo, štiriletniku jo je odneslo v trebuh in zaradi poškodb je pozneje v bolnici v Brežicah, kamor so odpeljali njih tri, umrl. Mene so zaradi težjih poškodb odpeljali v bolnico v Zagreb.«

»V bolnici sem bil dva meseca.«

»Ker sem bombo držal, sem izgubil obe roki. Oziroma mi je levo roko takoj utrgalo v podlakti, desno roko, v kateri sem držal kamen, s katerim sem udaril po bombi, pa mi je močno poškodovalo. Najbolj dva prsta, kazalec in sredinec, ker pa se roka tam ni hotela zaceliti in medicina takrat še ni bila toliko napredna, so mi po 14 dneh še pri tej roki odrezali podlaket. Kolikor se spomnim, sem bil en teden po dogodku v nezavesti. Ampak sem se očitno v tistem tednu toliko pozdravil, da zavesten nato nisem čutil nobenih bolečin. V bolnici sem bil dva meseca, cel maj in junij, spomnim se, da sem se domov vrnil 1. julija. Na eno oko nisem videl, na drugega pa sem čez nekaj mesecev videl le še okoli tri odstotke. Toliko, da sem lahko sam hodil, pa da sem določene predmete lahko videl.«

Kako ste zaživeli po poškodbi?

»Z društva slepih so me obiskali in me potem poslali na šolanje v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. V zavodu so nas navajali na samostojnost, veliko sem se naučil. Tam sem končal osnovno šolo, se usposobil za telefonista, leta 1964 pa sem šel v službo za telefonista v Dom slepih v Škofjo Loko. Tam sem spoznal tudi ženo, s katero sva dobila tri sinove. Iz ene sobe sva se s prvim sinom preselila v novo stanovanje na Planini. Ženi sem pri ogromno stvareh pomagal, nisem sedel v zapečku. Svoje sposobnosti sem s pridom uporabljal. Od lani sem vdovec. Zdaj živim z najmlajšim sinom in njegovo ženo, imamo enega vnuka in eno vnukinjo.«

»Že dvakrat sem bil državni prvak.«

»Zelo pogosto poslušam zvočni časopis, zvočne knjige, radio, glasbo prek cd predvajalnika, kasetarja in gramofona; in potem malo presnemavam, ko se glasbe naveličam, pa posnamem kaj drugega. Ukvarjam se tudi z vrtnim kegljanjem in sicer na dveh koncih, prek Zveze slepih in pri ZDCIVS. Že dvakrat sem bil državni prvak, enkrat podprvak in enkrat tretji; no, zdaj se zaradi epidemije koronavirusa lep čas sploh nismo srečevali, sicer pa smo imeli vsak torek trening. Ko sem bil mlajši, a že po poškodbi, sem se ukvarjal tudi z atletiko: tekel sem na 60, 100 in 400 metrov in metal kroglo. Okoli leta 1995 sem se začel ukvarjati tudi z radioamaterstvom, ampak sem dejavnost opustil, čeprav dovoljenje še imam. Zdaj se intenzivno ukvarjam s šahom. V vsakodnevnem življenju rabim pomoč pri kuhi, da mi torej drugi skuhajo, pa pomoč pri kakšnih drobnih rečeh, na primer pri zapenjanju gumbov, čeprav so danes oblačila že takšna, da gumbi niso več povsod. Sicer pa niti ne rabim prav veliko pomoči.«

»Gledam naprej v življenje, ne glede na to, kaj se je zgodilo.«

»Svojim otrokom in njihovim prijateljem sem vedno govoril, naj nikoli ne primejo kakšne škatlice ali česa podobnega, nepoznanega, ker nikoli ne vedo, kot sam nisem vedel, ali je to eksploziv ali kaj drugega. O tem sem tudi že predaval v šoli. Psihično pa nisem bil nikoli na tleh. Držal sem se pokonci in nisem imel tovrstnih težav, ne glede na invalidnost, čeprav sem od ljudi poslušal, da sem revež, da nič ne morem. Gledam naprej v življenje, ne glede na to, kaj se je zgodilo.«

Leon Pilinger. Foto: osebni arhiv
Leon Pilinger. Foto: osebni arhiv

Leon Pilinger, predsednik Medobčinskega društva civilnih invalidov vojn Maribor

»Bil sem član ekipe za razminiranje.«

»Bil sem poklicni gasilec, specializiral pa sem se tudi za pirotehnika. Tako sem bil član ekipe civilne zaščite, člani smo bili z različnih koncev Slovenije. To je bila ekipa za razminiranje po osamosvojitveni vojni v Sloveniji. Z razminiranjem smo začeli aprila 1992. S to dejavnostjo sem se sicer ukvarjal od leta 1983, na Štajerskem je potekala prek enote poklicnih gasilcev v Mariboru. Če si se s tem ukvarjal, si dobil dodatek k plači. Bili smo pionirji razminiranja v samostojni Sloveniji. Za to delo smo imeli usposabljanja na minskem polju. Pozneje se je organiziranost dela nekoliko spremenila.«

»Stopil sem naravnost na mino, zato mi je stopalo kar odtrgalo.«

»Nesreča se je zgodila na letališču Cerklje ob Krki, ko smo že skoraj končali z delom, spomnim se, da je bila sobota. Delali sta dve ekipi, v vsaki ekipi smo bili trije. Prva ekipa je pregledovala določeno širino minskega polja, zaradi varnosti ji je z zamikom sledila druga ekipa. To minsko polje je bilo med ograjo in njivo. Stopil sem naravnost na mino, zato mi je stopalo kar odtrgalo. Občutek je bil sprva takšen, kot da imam zlomljeno nogo. Pa sem jim hitro rekel, naj mi škorenj sezujejo, da ne bo noga v njem zatekla. Na kraju dogodka je bila zdravniška ekipa, ki me je oskrbela, dali so mi protibolečinske injekcije. Vsi trije smo bili poškodovani, a druga dva kolega laže kot jaz.«

»Skupno sem bil na bolniški več kot leto dni«

»Odpeljali so nas v bolnico v Brežice, kjer pa so mi hoteli nogo pri kolenu amputirati. Toda dr. Rozman se je zdravniku, ki je tako odredil, odločno uprl, da je vendar treba ohraniti čim več noge. In ker se nista uspela sporazumeti, so nas vrgli ven iz bolnice. Odpeljali smo se v starem vojaškem avtu, spomnim se, da je bil avto brez vsega, brez alarmnih zvoncev. Voznik je bil vojaški policist. Pištolo je položil na armaturno ploščo in rekel: 'Ne bo se nas ustavljalo!' Zaradi hudih krvavitev in bolečin naj bi me peljali v Ljubljano, a se je doktor med potjo odločil, da gremo v Novo mesto, ker do Ljubljane ne bi zdržal. V Novem mestu sem bil štiri dni. Nato so me odpeljali v bolnico v Maribor. Potem sem šel na URI Soča v Ljubljano. Napravili so mi protezo. Skupno sem bil na bolniški več kot leto dni.«

»Delo gasilca dispečerja sem opravljal do upokojitve«

»Ob poškodbi sem bil star 35 let. Dela poklicnega gasilca nisem več mogel opravljati. Skozi delovno rehabilitacijo se je pojavila možnost, ko so odprli delovno mesto gasilca dispečerja, tako sem prišel v centralo; še pred tem sem bil na delovnem mostu vodje vzdrževanja, torej vzdrževanja vse gasilske tehnike, gasilskih stavb. Z delom sem torej nadaljeval kot dispečer, če ste tedaj poklicali gasilce, sem se oglasil jaz. Delo je potekalo, kot poteka še danes v vseh centrih za obveščanje. Delo gasilca dispečerja sem opravljal do upokojitve, zdaj sem upokojen že deset let. V prostem času skrbim za vikend, do leta 2014 sem šel vsako leto na jadranje. In aktiven sem kot predsednik mariborskega društva in kot član upravnega odbora ZDCIVS.«

»Po moji nesreči se je delo enote organizacijsko spremenilo.«

»Po moji nesreči se je delo enote organizacijsko spremenilo. Ta naš del ni več spadal neposredno pod gasilsko službo, ampak so v to začeli stopati tudi iz drugih poklicev. Pirotehnika in odstranjevanje je sestavni del civilne zaščite. Naredili so regijske enote, mislim, da obstajajo še danes, obstaja pa še državna enota. Slednja je na primer opravila odstranjevanje ene od bomb v Mariboru leta 2019, ko so del mestnega prebivalstva začasno evakuirali. Tovrstnih odstranjevanj je bilo že pred tem primerom v Mariboru veliko. V devetih letih, kolikor dolgo sem se jaz s tem ukvarjal, smo menda odstranili šest bomb enake velikosti, kot je bila tista iz 2019. To smo nekoč počeli v gramoznici blizu Kidričevega, takrat namreč še ni bilo tehnologije za odstranjevanje na licu mesta. Zdaj pa je tak način prepovedan. In za uničevanje uporabljajo poseben poligon. Pred mojo nesrečo – razen kolega, ki se mu je nekaj mesecev pred mojim dogodkom razletel tulec granate – nezgode pri nas ni bilo. Se tudi ne spomnim, da bi kateri od pirotehnikov v Sloveniji pred tem nastradal. Bilo je sicer nekaj poškodb v vojski, ampak vse z novim orožjem.«

»Zbiratelji starega orožja so dobili vtis, da so postali strokovnjaki za vse.«

»Obstajajo določeni posamezniki, ki se gredo strokovnjake in se lotijo razstavljanja eksplozivnih sredstev kar sami. Kljub vsem opozorilom in nasvetom se še vedno najdejo ljudje, ki ne verjamejo, da je to lahko smrtno nevarno. T. i. zbiratelji starega orožja so imeli srečo, da se jim dolgo ni nič zgodilo in so tako dobili vtis, da so postali strokovnjaki za vse, da se njim enostavno ne more nič zgoditi. Po mojem prepričanju vedno manj delajo s strahom, kot se temu reče. Za pirotehnika je včasih veljajo, da ko izgubiš strah, potem je bolje, da nehaš opravljati to delo. Vsaj včasih je bila takšna filozofija, pa mislim, da je še zdaj tako. Spoštovanje do eksplozivnih sredstev pač moraš imeti.«

»Večina civilnih invalidov vojn ima težke poškodbe.«

»Kot društvo smo imeli določen čas tudi predavanja po osnovnih šolah, da bi o teh nevarnostih seznanjali otroke. Takrat sem bil že član, ne pa že tudi predsednik, in spomnim se, da so bili ti obiski zelo različno sprejeti. Zdaj tega ne počnemo več. Meni se posledica poškodbe ne vidi, sploh če imam dolge hlače, verjetno kdo pomisli, da me le malo noga boli in šepam. Večina civilnih invalidov vojn pa ima težke poškodbe. In nekateri so bili mnenja, da so posledice za otroke preveč nazorne, da jih strašimo, čeprav se niso dobesedno tako izrazili. Sicer pa mislim, da je področje prek civilne zaščite že tako dobro postavljeno, da oni zdaj sami upravljajo tudi ozaveščevalni del. Da pripadniki teh enot zelo dobro opozarjajo ljudi na nevarnosti.«

Vsem hvala za pogovor.

Intervju s predsednikom Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije lahko preberete tukaj.