V decembru lani je bil gost oddaje Med štirimi stenami slovenski mladinski pisatelj, geograf in sociolog, mag. Igor Plohl. Padec z lestve junija 2008 ga je zaznamoval za vse življenje. Postal je paraplegik. Po dolgotrajni rehabilitaciji pa je kljub invalidnosti znova samostojno zaživel. V knjigi Ne domišljaj si! odkrito opisuje dve leti svojega življenja po nesreči. Poleg zaposlitve veliko energije posveča ozaveščanju otrok in mladostnikov o posledicah poškodbe hrbtenjače in invalidnosti tudi s svojimi knjigami Lev Rogi najde srečo, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah.
Vabljeni k branju prepisa pogovora, ki je bil objavljen v oddaji Med štirimi stenami 2.12.2019. Z mag. Igorjem Plohlom se je pogovarjala Petra Medved.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, danes bo naš gost slovenski mladinski pisatelj, geograf in sociolog mag. Igor Plohl. Padec z lestve junija 2008 ga je zaznamoval za vse življenje. Postal je paraplegik. Po dolgotrajni rehabilitaciji pa je kljub invalidnosti znova samostojno zaživel. Zaposlen je kot profesor v bolnišnični šoli, ki je enota osnovne šole Bojana Ilicha in deluje na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor.
Dober dan želim, gospod Igor Plohl.
Lepo pozdravljeni!
Gospod Igor Plohl, se premalo zavedamo, da nam le trenutek spremeni življenje?
Mislim, da res. Jaz pravzaprav nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bilo lahko tako rekoč čez noč v mojem življenju nekaj popolnoma drugače, pa se je to vendarle zgodilo. Tako da mislim, da moramo biti v življenju res pripravljeni na vse izzive.
Nam lahko opišete, kaj se vam je zgodilo junija 2008?
25. junija 2008 sem pomagal staršem pri popravilu strehe. Nekaj dni prej je pri njih doma divjalo hudo neurje in to neurje je staršem razkrilo dom, tako da so me prosili za pomoč. Z veseljem sem se lotil popravila, in ko smo z bratoma in z očetom že skoraj končali, se mi je na lestvi zlomil klin. Zaradi tega sem padel približno tri metre globoko in si zlomil hrbtenico. Poškodba je bila res izjemno huda, torej to prsno 12 vretence je bilo zdrobljeno, prvo ledveno pa zlomljeno, tako da je bilo res težko.
Kako je potekal vaš boj s paraplegijo? Odkrito ste ga opisali v Knjigi ne domišljaj si! Kaj ste prestajali po nesreči, o čem ste razmišljali?
Moram reči, da so bili tisti prvi dnevi po nesreči najbolj temni dnevi mojega življenja. Bili so polni obupa in depresije, namreč takoj po nesreči so me pripeljali v mariborski klinični center, kjer so me še isti dan urgentno operirali. Ko je naslednji dan k meni prišel kirurg, ki me je operiral, mi je povedal, da je dejansko poškodba tako huda, da po njegovem mnenju ni prav nobene možnosti več, da bi lahko še kdaj hodil. To me je takrat sesulo, tako psihično kot tudi fizično. Razmišljal sem predvsem o tistih stvareh, za katere se mi je zdelo, da sem jih za vedno izgubil. Tako sem bil prepričan, da ne bom nikoli več kolesaril, potoval, planinaril, predvsem pa mi je bilo zelo hudo, ker sem se bal, da nikoli več ne bom opravljal svojega poklica.
V knjigi ste zapisali: »Moja duša ni bila sposobna gledati tega, kar me je pred nesrečo razveseljevalo. Od jeze iz žalosti sem popolnoma obupal.«
Ja, res, spomnim se, da sem na oddelku za travmatologijo mariborskega kliničnega centra ležal čisto ob oknu. Torej moja postelja je bila čisto ob oknu in tako sem ves čas gledal v smeri proti Pohorju. Pohorje pa me je nenehno spominjalo na vse tisto, kar se mi je zdelo, da sem za vedno izgubil. Tako da tiste prve dni nisem želel videti in slišati nikogar. Tudi prijatelje, sorodnike sem zavračal. Nisem dovolil, da pridejo k meni na obisk.
Je bilo to prehudo?
Ja, takšna travma je izjemna. Tega si človek ne more predstavljati, če nečesa podobnega sam ne doživiš in tiste prve dni je bilo res temno.
Niste si predstavljali, da boste morali vse življenje presedeti na invalidskem vozičku, takrat je bilo še vse prezgodaj ...
Ja, zagotovo. Pravzaprav moram reči, da se še danes nisem sprijaznil s tem, da sem na invalidskem vozičku. Naučil sem se živeti kot paraplegik, danes za gibanje uporabljam invalidski voziček, vendar še vedno razmišljam in sanjam o tem, kako bo takrat, ko bom znova hodil.
Napisali ste tudi: »S tem se nikoli ne bom sprijaznil, kup železja pred mano se mi je zagnusil v dno duše.«
Spomnim se tistega trenutka, ko sem končno dobil svoj invalidski voziček, s katerim so me odpustili iz Soče. Ko sem ga videl, se mi je res zagnusil, nekako ga nisem želel sprejeti za svojega, niti si nisem predstavljal, da bi ga v življenju moral uporabljati, ampak ker pač ni druge izbire, se moraš slej ko prej sprijazniti tudi s čim podobnim. Tako da se je bilo treba naučiti živeti z določenimi omejitvami. V Soči so mi pomagali, da sem se naučil presedati iz invalidskega vozička na posteljo in nazaj, prav tako so me na fizioterapiji naučili, kako okrepiti mišice ramenskega obroča in mišice rok, ker zdaj moje roke nadomeščajo moje noge - je pač potrebno, da so v ustrezni kondiciji. Naučil sem se tudi razgibavati noge, čeprav s pomočjo rok. Torej na nek način opremili so me, zato da sem se naučil živeti in delati kot invalid na invalidskem vozičku.
Naslov knjige Ne domišljaj si! ste izbrali zelo premišljeno. Pravzaprav jih je spregovorila zdravnica na Soči, ko ste jo vprašali, če boste še hodili. Besede so včasih zelo krute in vi ste jih občutili na lastni koži.
Ja, res je. Nekako se mi zdi, da so se na Soči vsi trudili, da bi mi ta optimizem oziroma to prepričanje, da bom nekoč še vendarle hodil zbili z glave. In tako se je v nekem trenutku zdravnica odločila, da me postavi na realna tla, da bom že končno nehal sanjati in se sprijaznil z invalidskim vozičkom in življenjem kot paraplegik. V nekem trenutku mi je potem to res dejala in tisto me je na nek način znova globoko pretreslo. Tako kot me je pretreslo prvič, ko mi je kirurg, ki me je operiral dejal, da ni nekih možnosti, da bi še kdaj hodil, tako me je potem vnovič pretreslo to v Soči.
Zapisali ste: »Mojo dušo in telo je preplavljala temna bolečina.«
Ja, pravzaprav se ljudje sploh ne zavedamo, kakšno srečo imamo, ko in če smo zdravi. Kakšen blagoslov je to, da lahko hodimo. Da lahko brez težav potujemo, da nam znižanja na pločnikih, ki jih ni , ne predstavljajo nobenih težav in podobno. Hoditi je res blagoslov in tega se kot mnogih drugih stvari v življenju, ki se nam zdijo popolnoma samoumevne zavedamo šele takrat, ko jih izgubimo.
Na žalost se tega res premalo zavedamo.
Po mojem mnenju zagotovo. Če bi se tega bolj zavedali, bi tudi bolj skrbeli za svoje zdravje, manj bi bilo razvad, za katere vemo, da škodujejo dolgoročno našemu zdravju in počutju. Bolj bi se posvečali in poslušali lastno dušo in telo.
Vseskozi so vas spremljale neznosne bolečine in krči. Kako je potekala ta rehabilitacija na Soči? Najbrž je bilo sprva zelo zelo težko?
Vsi paraplegiki ne trpimo za tako hudimi nevropatskimi bolečinami, kot so bile prisotne pri meni. Spomnim se, da so mi tiste prve tedne v Soči, pa pravzaprav že prej v mariborski bolnišnici, neznosno bolele noge. Čeprav jih dejansko nisem čutil. Gre za poseben tip nevropatske bolečine, ki nastane na mestu poškodbe v hrbtenjači in ne v nogah. Človek jih pa kot take čuti dejansko v nogah. To je dejansko podobno kot v primeru fantomskih bolečin, ki se pojavljajo pri ljudeh, ki imajo amputirane noge. Torej kljub temu, da roke nimajo, jih ta roka lahko izjemno hudo boli. No, tudi pri meni so se pojavljale te neznosne nevropatske bolečine. Na lestvici od 1 do 10 so bile včasih močne za devet in pol in takrat mi res ni preostalo drugega, kot da sem v sebi kričal in jokal od bolečine. Zdravniki v Soči so poskušali to reševati s terapijo s pomočjo tablet, torej s protibolečinsko terapijo, ki pa ni bila uspešna. Šele dr. Vrabl, protibolečinski specialist iz Ptuja, mi je pomagal. Šele takrat, ko sem dejansko prišel domov, ko sem bil odpuščen iz Soče. Pomagal mi je namreč tako, da me je poslal na nevrološko kliniko v Avstrijo v Amstettnu, kjer so mi opravili poseben poseg, ki ga pri nas v Sloveniji ne delajo in ta poseg mi je v roku enega meseca bistveno zmanjšal bolečine in čeprav so še danes prisotne, lahko vsaj normalno funkcioniram in živim. Takrat namreč tega zaradi bolečin nisem bil sposoben.
Po pol leta ste prišli domov?
Pravzaprav po osmih mesecih.
Kako so vas sprejeli domači, v kakšno oporo so vam bili?
Domači so mi bili v izjemno oporo, čeprav sta bila oba starša močno travmatizirana zaradi te moje nesreče. Sploh mama, ki me je prosila, da bi prišel domov pokrivat streho, je bila silno travmatizirana, ker si je očitala, da je ona kriva za to mojo nesrečo. Po drugi strani si je oče očital, da bi bilo potrebno tisto prekleto leseno lestvico že davno zavreči in da bi lahko brez težav kupil kovinsko, če bi se samo spomnil na to, da se lahko zlomi klin. Tako da je bilo pri njima veliko nekih občutkov krivde. Jaz jima pravzaprav nisem ničesar zameril, niti ničesar očital, v življenju se pač nesreče dogajajo in tega ne moremo preprečiti. No, tisto prvo leto po sami nesreči nisem bil sposoben živeti samostojno in neodvisno, preseliti sem se moral na dom mojih staršev, čeprav sem pred tem živel že čisto zase in starši so morali zato prilagoditi tudi pritličje hiše. Torej odpraviti arhitektonske ovire.
Spoznali ste veliko ljudi, ki so vam pomagali. Zaposleni ste bili na OŠ Bojana Ilicha in kasneje na OŠ Cankova, opravljali ste pedagoško delo v oddelkih podaljšanega bivanja, bili razrednik, mentor mladim raziskovalcem, poučevali ste geografijo in državljansko in domovinsko kulturo ter etiko. Na obeh šolah so za vas organizirali dobrodelni prireditvi. Nekdanjih učencev ste se zelo razveselili, napisali ste jim zgodbico v zahvalo Lev Rogi in začela se je vaša literarna pot, če lahko rečem tako. Nam poveste kaj o tem?
Z veseljem. Tisti zadnji teden, ko sem bil še v Soči, se spomnim, da mi je zazvonil telefon in klicala me je mama ene moje bivše učenke iz OŠ Bojana Ilicha in mi povedala, da so se starši in njihovi otroci odločili, da bodo zame pripravili dobrodelno prireditev. No, ta dobrodelna prireditev se je na šoli res zgodila v marcu 2009, skoraj točno za moj 30. rojstni dan. In ko sem se doma veselil in razmišljal o tej dobrodelni prireditvi, se mi je zdelo, da moram otrokom nekako povedati, kako želim nadaljevati svoje življenje, pa čeprav na invalidskem vozičku. Zavedal sem se tudi, da verjetno nihče od njih ne bo tako pogumen, da bi prišel do mene in me vprašal: »Učitelj, kako se počutiš, zdaj ko ne moreš hoditi?, ali pa »Učitelj, ti je hudo?« Zato sem se odločil, da jim na ta morebitna vprašanja odgovorim v obliki pravljice Lev Rogi sreča v nesreči. Če Rogi preberete nazaj dobite Igor. In moji otroci so potem na dobrodelni prireditvi, ko sem to pravljico prebral, takoj ugotovili, da je zgodba o levu Rogiju pravzaprav moja zgodba. No, in naslednji dan po tej prireditvi me je na domu obiskal ravnatelj te osnovne šole in mi predlagal, da bi lahko učenci pri likovnem pouku narisali ilustracije za to mojo zgodbo o Levu Rogiju, oboje pa bi potem dali v našo šolsko knjižnico kot en lep spomin na ta dogodek. Zgodilo pa se je še nekaj veliko lepšega. Namreč moja prijateljica je te ilustracije in pravljico pokazala na mariborski založbi Pivec in oni so se potem odločili, da izdajo na podlagi tega mojo prvo slikanico z naslovom Lev Rogi sreča v nesreči. Moram pa povedati, da so se projektu pridružili tudi na Zvezi paraplegikov Slovenije za kar se še posebej zahvaljujem predsedniku Danetu Kastelicu.
Septembra 2014 je izšla tudi slikanica Lev Rogi najde srečo.
Ja, ta je pa nastala nekoliko kasneje, zato ker smo prvo slikanico razprodali, potem pa se je v mojem življenju zgodilo toliko neverjetno lepih stvari, da jih je bilo potrebno zapisati. In tako je nastala slikanica Lev Rogi najde srečo, ki je pri založbi Pivec uspešnica in ki so jo tudi otroci izjemno dobro sprejeli. Njena posebnost je priloga z naslovom Ko Rogi postane Igor, v kateri lahko učenci oz. mladi bralci preberejo, da je zgodba o Levu Rogiju povsem resnična zgodba.
Napisali pa ste tudi Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah in Pustolovščine v Prlekiji.
Res je. Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah je nastala zaradi tega, ker sem na mojih predstavitvah po šolah ugotovil, da učenci ne vedo veliko o športu invalidov. Pravzaprav se mi je kar nekajkrat zgodilo, da recimo mnogi niso vedeli, niti tega, kaj so paraolimpijske igre. In ker sem ugotovil, da obstaja na literarnem področju velika vrzel na tem področju, pravzaprav ni literature o tej temi, sploh pa ne literature za mladino oz. za otroke sem se odločil, da napišem slikanico oz. da izdamo slikanico z naslovom Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah. Pustolovščine v Prlekiji so pa nastale zaradi tega, ker sem si že od nekdaj silno želel napisati mladinsko pustolovsko knjigo. Veste, ko sem sam obiskoval osnovno šolo, sem bral knjige Pet prijateljev Enid Blyton in te njene mladinske pustolovske zgodbe so mi popolnoma zmešale glavo in me povsem navdušile. Tako, da sem že takrat v osnovni šoli poskušal napisati nekaj podobnega, pa mi ni uspelo. Enkrat kasneje, potem, ko sem se že zaposlil in začel z delom na OŠ Bojana Ilicha - in na podlagi tistega, kar je nastalo nismo mogli izdati knjige, ker ni bilo tako kakovostno. No, v tretje mi je pa potem končno uspelo in tako so nastale Pustolovščine v Prlekiji. Knjiga pa govori o prijateljih, ki preživijo počitnice v mojih domačih krajih, torej v okolici Velike Nedelje in tam doživijo nepozabno življenjsko pustolovščino.
In tako ste z vsemi temi knjigami, s pisanjem pogumno šli naprej. Želeli ste biti čim prej samostojni in se zaposliti. In ste nekako tako zbrali moč za nadaljevanje in se ponovno dokazali, da zmorete.
Ja, brez pomoči mojih prijateljev, sorodnikov in vseh drugih, ki so mi stali ob strani to pravzaprav ne bi bilo mogoče. Še danes marsikomu rečem, da s pomočjo teh dobrodelnih prireditev, ki so jih zame pripravili moji bivši učenci letim, imam na nek način krila, vse to mi daje voljo, zato da se vedno znova, iz dneva v dan spoprijemam s posledicami paraplegije in z življenjem na invalidskem vozičku.
Tudi z nakupom prilagojenega avtomobila ste dobili velik del osebne svobode.
Ja, no ta avto so mi kupili moji prijatelji. Ko so izvedeli, kaj se mi je zgodilo, so zame začeli zbirati denar in s pomočjo dobrodelnih prireditev ter nekaterih sponzorjev, je bilo na koncu tega denarja toliko, da sem si lahko kupil povsem nov avto in ta mi je vrnil veliko osebne svobode. V manj kot desetih letih, sem z njim opravil več kot 200.000 kilometrov, tako da mi je res odlično služil.
Zdaj živite samostojno, brez pomoči ...
Ja, preselil sem se v Lenart v Slovenske Gorice, kjer živim v stanovanju, ki je prilagojeno mojim potrebam. Tudi naš blok je takšen, da je brez arhitektonskih ovir. Opažam pa tudi, da se na občini Lenart trudijo, z odpravo arhitektonskih ovir, namreč, občina želi kandidirati za naziv Občina po meri invalidov, tako da so v zadnjih letih marsikaj na področju arhitektonskih ovir že izboljšali, upam pa, da bodo izboljšali še nekatere pomanjkljivosti, ki ostajajo.
Ste se po zaposlitveni rehabilitaciji zaposlili v bolnišnični šoli na kliniki za Pediatrijo UKC Maribor?
Ja, res je. Takrat po tej nesreči, se nisem mogel kar tako vrniti nazaj v svoj poklic. Bilo je potrebno opraviti zaposlitveno rehabilitacijo in to sem potem opravljal v letu 2009. V letu 2010 pa sem se potem čisto zares znova zaposlil, tako da danes poučujem geografijo in državljansko in domovinsko kulturo in etiko na Kliniki za pediatrijo, in sicer v bolnišnični šoli.
Glede na to, da imate za seboj tako hudo izkušnjo, ali imate občutek, da lahko bolj razumete hospitalizirane učence in njihovo bolezen, okrevanje, bivanje v bolnišnici?
Jaz mislim da zagotovo. Sploh te učence, ki so hudo poškodovani in ležijo na oddelku za otroško kirurgijo. Največ pa delamo na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo. Tam imamo učence, ki se srečujejo s težavami kot so na primer motnje hranjenja, psihoze, razne fobije, so tudi žrtve spolnih in drugih zlorab, tako da se mi zdi, da učitelji v bolnišnični šoli potrebujemo nek res dobro razvit človeški čut oz. visoko stopnjo čustvene inteligence, da znamo kvalitetno delati z temi učenci.
Kakšno je vaše življenje danes 11 let po nesreči?
Polno, oziroma zelo pestro. Poleg tega, da sem zaposlen v bolnišnični šoli, veliko časa posvečam osveščanju otrok in mladostnikov o invalidnosti in drugačnosti, tako da sem do danes opravil mislim da približno 200 predstavitev mojih knjig po vsej Sloveniji. Letno opravim tam nekje 25 do 30 teh predstavitev, vse to mi seveda vzame veliko časa. Ker živim povsem samostojno in neodvisno moram poskrbeti tudi za hrano, pospraviti stanovanje in podobno. No, moram priznati, da imam tu vendarle pomoč, in sicer prihaja k meni socialna oskrbovalka, ki mi pomaga pri teh osnovnih opravilih. Drugače pa se najboljše počutim takrat, ko lahko vse tiste stvari, ki jih želim, naredim tudi sam.
Če se vrneva zdaj še na vaše knjige. Dve vaši slikanici bodo izdali tudi pri ameriški založbi Holiday House. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Ja res je. Tega sem zelo vesel. Moji slikanici so namreč predstavniki te založbe videli na Bolonjskem knjižnem sejmu in takrat so poleg tudi drugih založb, predvsem Američani pokazali interes za izdajo teh knjig. Smo se pa odločili, da obe slikanici izdamo na ameriškem trgu v nekoliko drugačni obliki kot pri nas v Sloveniji, namreč ameriški otroci niso navajeni na toliko besedila v slikanicah kot naši, tako da bosta leta 2020 in leta 2021 izšli slikanici z naslovom Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics, ki sta obe nastali na podlagi knjig o levu Rogiju in bosta otroke v ZDA in ter drugih angleško govorečih območjih osveščala o invalidnosti in drugačnosti.
Gospod Igor Plohl pred kratkim so se vam uresničile tudi mladostne sanje, da bi obiskali Afriko in videli slovito goro Kilimandžaro. Kako je bilo na tem potovanju, ste imeli kakšne težave, ker ste paraplegik. Kakšna spoznanja vam je dalo to potovanje?
Moram reči, da se mi je letos res uresničila ena velika življenjska želja. Spomnim se, ko sem v učbeniku za zemljepis v osnovni šoli prvič videl goro Kilimandžaro in pred njim velike afriške živali. Ta fotografija me je tako fascinirala in navdušila, da sem si že takrat želel odpotovati v Afriko. No, na žalost je nesreča prehitela izpolnitev te moje velike želje, kljub temu pa se mi je ta želja letos uresničila. Namreč moja takratna soseda Pavla Potočnik Bela me je prijavila v oddajo Dan najlepših sanj, kjer so mi pomagali uresničiti to nepozabno potovanje. In sicer je potovanje organizirala Vesna Glamočanin Tibaijuka. To je Slovenka, ki je poročena s Tanzanijcem, živi v Arushi in ima tam turistično agencijo. Moram reči, da se je izjemno potrudila, namreč zame so naredili posebno klančino, tako da sem se lahko brez težav presedel v visoki safari avto, obiskali smo masajsko vas Olpopongi, kjer smo dva dni bivali z Masaji spoznali njihovo kulturo in način življenja. Prav tako pa smo obiskali tri narodne parke Tarangire, Lake Manyara in Ngorongoro. To potovanje je bilo res fantastično in na nek način skorajda neverjetno. Nisem si mislil, da bom lahko kadarkoli na invalidskem vozičku uresničil to željo.
Kljub temu, da so vam pozabili ... v Tanzanijo ste prišli brez svojega invalidskega vozička ...
Ja, res (smeh). Res je. In sicer smo leteli z Dunaja najprej do Adis Abebe, potem pa smo morali prestopiti na drugo letalo, kjer smo potem leteli v Tanzanijo. Na žalost na tem prestopu niso prestavili iz enega v drugo letalo mojega invalidskega vozička, tako da sem v Tanzanijo priletel brez vozička. Lahko si mislite, kakšno travmo oz. šok je to povzročilo pri meni, ko smo to ugotovili. Na srečo pa za Afriko velja rek hakuna matata, kar pomeni »Vse bo še dobro, ne sekiraj se.« In to se je dejansko tudi uresničilo v tem primeru. Na letališču so poskrbeli in mi priskrbeli nek rezervni invalidski voziček, mojega pa so potem pridobili v 24 urah, tako da sem lahko kmalu normalno nadaljeval svojo pot.
Gospod Igor Plohl, ali načrtujete še kakšno novo knjigo?
Seveda, ne morem mimo tega, da ne bi te moje nepozabne pustolovščine v Afriki izdali v obliki slikanice, tako da prav v tem trenutku, v tem času, nastaja slikanica Lev Rogi v Afriki, in sicer se zdaj z ilustracijami trudi Urška Stropnik Šonc, besedilo je pa nastalo pred nekaj meseci.
Gospod Igor Plohl, zahvaljujem se vam za ta iskren pogovor in ker ste z nami delili svojo življenjsko zgodbo.
Najlepša hvala in prijeten in navdiha poln dan še naprej.
Hvala lepa. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci z nami v oddaji Med štirimi stenami je bil slovenski mladinski pisatelj, geograf in sociolog mag. Igor Plohl, profesor v bolnišnični šoli na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, paraplegik, ki se še posebej posveča ozaveščanju otrok in mladostnikov o posledicah poškodb hrbtenjače in invalidnosti. Oddajo sem vodila Petra Medved.
Oddaji lahko tudi prisluhnete na povezavi https://4d.rtvslo.si/arhiv/med-stirimi-stenami/174655446
