Trije med njimi so pesem Ta tempo pred nekaj dnevi prvič lahko slišali v ljubljanskem snemalnem studiu in se v en glas strinjali, da ne gre le za njihovo himno, ki jih bo spremljala na prihajajočih paraolimpijskih igrah v Tokiu, temveč je to himna, ki nagovarja vse slovenske športnike in vsakogar, ki v življenju potrebuje dodatno energijo, da gre naprej. »Ko smo se spoznali s Trkajem, smo se sproščeno pogovarjali, delili svoje občutke in izkušnje, si nisem predstavljala, kako bo iz tega nastal komad in kakšen bo. Trkaj je poslušal, kar smo mu povedali in to zares dobro povzel. Himna je izpadla super, daje nam tempo in se že veselim, da jo bom poslušala pred naslednjo tekmo,« je svoje vtise strnila Lena Gabršček, kapetanka reprezentance odbojke sede. Prav njeno ekipo prihodnji mesec čakajo kvalifikacije za paraolimpijske igre. Tako kot se športni uspehi ne zgodijo čez noč, tudi pot do končne verzije komada ni bila povsem preprosta. »S športniki invalidi sem se srečal večkrat in vsaka zgodba mi je dala nekaj navdiha. Po vsakem srečanju sem napisal nekaj besedila, na koncu pa smo, ko sem prišel v studio, vse besedilo zavrgli. In tako še drugič in tretjič. Šele pri peti verziji sem vedel, da je to tisto, kar sem iskal, da je to prava energija, ki jo hočem dati športnikom invalidom, njihovim navijačem in vsem drugim,« je povedal Trkaj.
Tempo je tisto, kar nas združuje v življenju, športu in navijanju
Že ob prvem predvajanju himne so se Lena, Robi in Matic prepoznali v Trkajevih besedah in uživali v ritmu nove himne, kasneje pa z njim tudi zarepali besede, ki jih bodo spremljale v prihodnje: »Drž ta tempo!«. Himna, ki je namenjena promociji športa invalidov ter motivaciji in zanimanju za spremljanje paraolimpijskih iger, bo, po mnenju prisotnih, hitro prerasla te okvirje. »Pri ustvarjanju komada Ta tempo nismo imeli v mislih, da delamo himno, zato tudi ne spominja na običajne športne himne. Želeli smo pripovedovati zgodbo, narediti glasbeno podlago za situacije, v katerih se lahko najde vsakdo. Je nekaj, kar ti da motivacijo in te dvigne, kot bi se nekdo s tabo pogovarjal in te spodbujal, da greš naprej,« je povedal producent Damjan Jovič. »Na današnje poslušanje sem prišel kot čisto prazen list papirja, nisem si želel predstavljati, kakšna bo končna verzija. Po prvem poslušanju sem prav presenečen, res dobro sede v uho in lahko bi jo poslušal vedno znova,« se je na himno odzval Robi Bojanec, igralec košarke na vozičkih. Z njim se je strinjal tudi Matic Keržan, ki tekmuje v odbojki sede: »Zagotovo bo v mojih ušesih vsakič, ko se soočam z izzivi ali sem na tleh in si bom rekel: Dajmo, gremo še naprej, zmogel bom to!«. Ob sproščenem druženju se je Trkaj zahvalil mladim športnikom invalidom za njihov doprinos in začetni val energije, ki je pripeljal do končne pesmi: »En kratek pogovor, kot sem ga imel z njimi na začetku tega kreativnega procesa, lahko vpliva na nekaj velikega, kot je ta komad, zaradi katerega verjamem, da bodo Slovenke in Slovenci naše športnike invalide videli kot borke in borce, kar v resnici so. Ponosen sem, da sem del te zgodbe.« Javnosti bodo himno Ta tempo predstavili v kratkem.
»Začutil sem žalost, iz nje pa željo, da Slovenija postane invalidom prijazna država«
Ob lanskem druženju s športniki invalidi, se je Trkaj tudi sam preizkusil v nekaterih parašportih: »Sam sem se preizkusil v košarki z Robijem in bilo je super. Zelo, zelo zanimiv način igranja košarke. Način, kako se pobira žoga, kako so favli, kako se igra obramba, vse to mi je odprlo nov aspekt košarke, ki je res zame najboljši šport na svetu. V sami igri pa je bilo tako: ker sem tekmovalen, sem hotel igrati. Sem mislil, da mi je šlo, potem pa sem rekel Robiju, daj zares igraj. No, potem pa me je stresel kot mačka, nisem mogel mimo, nič, počutil sem se kot čisti zelenec. Bravo. Potem pa še zanimiva anekdota, ki se je zgodila. Med najino borbo nama je žoga ušla z igrišča, pa sva se oba na vozičkih zagnala za žogo. A ob igrišču je bila visoka in debela plastična prepreka. Pa sem ga vprašal, ja kaj pa sedaj? Pa je rekel, vidiš, to pa gre težko. Takrat sem začutil omejitev, žalost, iz nje pa željo, da Slovenija postane invalidom prijazna država, da nismo tako sebični in da namenimo več miselnosti pri gradnji in dizajniranju mest, stavb, objektov, tudi njim. 15 odstotkov ljudi, torej okrog milijardo ljudi po svetu, ima kakšen handikep in verjamem, da bomo poleg tega, da smo najbolj čista, lahko tudi najbolj napredna država in vzor drugim.«